"Geji so golazen"

Yahya Jammeh, predsednik Gambije, je februarja letos v televizijskem govoru istospolno usmerjene označil za "golazen, proti kateri se mora vlada boriti tako kot proti komarjem, okuženim z malarijo". Izjava, ki bi v zahodnem svetu sprožila plaz ogorčenja, zelo verjetno kazensko ovadbo, politik pa bi najverjetneje moral zapustiti javni položaj, je v Afriki dokaj pogosta. V Gambiji je tako kot v 37 drugih afriških državah homoseksualnost kaznivo dejanje. V Čadu je na primer za to zagrožena zaporna kazen od 15 do 20 let.

Zato v marsikateri afriški državi politiki napad na homoseksualnost uporabljajo kot politično orodje, s katerim pozornost javnosti preusmerijo od drugih težav, predvsem od korupcije.

Najboljši primer tega je Uganda. Leta 2009 je poslanec David Bahati predstavil zakon, po katerem bi bila zagrožena smrtna kazen za "problematično homoseksualnost", kot so označili istospolne odnose z mlajšimi od 18 let, invalidnimi in okuženimi s HIV. Predlog zakona je naletel na svetovno ogorčenje, a nekaj mesecev pozneje ga je ugandski predsednik Yoweri Museveni kljub vsemu podpisal in postal je veljaven, kritike Ugande pa je označil za kolonialiste, ki želijo Afričanom vsiliti svoje vrednote.

Po poročanju dnevnika The Economist je nekaj mesecev prej podobno retoriko uporabil tudi nigerijski predsednik Goodluck Jonathan , ko je podpisal zakon, ki prepoveduje javno razkazovanje istospolne ljubezni, prepoved organizacij, ki zagovarjajo pravice LGBT, in 14-letno zaporno kazen za vsakogar, ki se poroči z osebo istega spola.

Namesto v boj s korupcijo napadi na geje Tako v primeru Ugande kot Nigerije je bila odločitev predsednikov, da se pridružita napadom na homoseksualnost, v veliki meri politično obarvana. Museveni je na oblasti od leta 1986 in nikoli do zdaj ni tako ognjevito nasprotoval homoseksualcem. Ko bodo leta 2016 v Ugandi spet volitve, si želi ponovno izvolitev zagotoviti tudi s protigejevsko retoriko.

Podobno je z nigerijskim predsednikom, ki ga volitve v državi, po kateri pustošijo korupcija in napadi islamistov Boko Haram, čakajo prihodnje leto. Protigejevska retorika je odlična krinka za resnejše težave, hkrati pa je populistično všečna tako krščanskim kot muslimanskim Nigerijcem.

V obeh državah je homofobija globoko zakoreninjena v družbo. Več kot 95 odstotkov Ugandčanov in Nigerijcev ne odobrava homoseksualnosti.

Protigejevstvo kot kolonialna dediščina Nekateri trdijo, da je protigejevska nastrojenost v Afriki posledica kolonialne zgodovine. V vseh državah je namreč v času britanskih kolonij veljal zakon proti sodomiji. Na Jamajki ta zakon iz 19. stoletja na primer še vedno velja. A zdi se, da bolj kot kolonialna dediščina na protihomoseksualno retoriko vpliva religija.

Lani so v raziskavi raziskovalnega centra Pew v 39 državah analizirali tolerantnost do istospolno usmerjenih in ugotovili, da je močna povezava med religioznostjo in tolerantnostjo predvsem v afriških in bližnjevzhodnih državah, ki veljajo za močno religiozne, a manj tolerantne družbe. Podobno se je zgodilo v Rusiji: z naraščanjem vpliva Pravoslavne cerkve je naraščala tudi netolerantnost do homoseksualcev. Najočitnejši vpliv pa je v Ugandi, kjer so skrajni ameriški evangelistični pridigarji celo neposredno vplivali na sprejem protigejevske zakonodaje.

Čeprav – tudi v tej tezi so izjeme. Mehika velja za globoko religiozno okolje, pa so v tej državi kljub vsemu dovoljene istospolne poroke. Res pa je, da je močno razširjeno tudi homofobno nasilje.

V Aziji homoseksualnost ni del politike Toda v veliko državah, ki niso tolerantne do homoseksualnosti, to sploh ni tema politične debate. Na primer na Kitajskem. Od leta 1997 je tam homoseksualnost nelegalna, od leta 2001 je uradno razumljena kot duševna motnja, a se o tem ne piše in ne govori, v kitajskih mestih pa naj bi bilo življenje istospolno usmerjenih celo lažje kot prej. Nedavno je bil na sodišču primer aktivista, ki je tožil lokalno kliniko, ker so organizirali terapijo za spreobrnitev gejev.

V Indiji, kjer prav tako velja zakon, ki prepoveduje istospolne odnose, so leta 2009 začeli izdajati prvi gejevski časopis Pink Pages, Bollywood je tematiko začel uporabljati v svojih filmih, v mnogo mestih so organizirali gejevske parade. A malo verjetno je, da bodo spremenili zakon.

Drugod po jugovzhodni Aziji je odnos do homoseksualnosti različen. V Indoneziji je dovoljena, razen v konservativnem muslimanskem delu države v Acehu. V Bruneju se sodomija kaznuje s kamenjanjem, pač v skladu s šariatskim pravom, ki so ga uvedli v sultanatu. V Maleziji in Singapurju velja predkolonialna prepoved spolnih odnosov med moškimi. V Maleziji se kaznuje z 20 leti zapora in bičanjem, v Singapurju z dveletno zaporno kaznijo. Toda v Singapurju je gejevska parada vsako leto velik dogodek, letos se je je udeležilo 26 tisoč ljudi.

Po drugi strani pa recimo v Vietnamu, kjer so sicer pogoste kršitve človekovih pravic, že nekaj let zapored v glavnem mestu pripravijo parado ponosa. Tako v Vietnamu kot na Tajskem so tik pred tem, da zakonsko dekriminalizirajo homoseksualnost.

Zahodne sankcije in pozivi Zahod se na obravnavanje pravic istospolno usmerjenih na svetu odziva različno. Leta 2011 je administracija Baracka Obame izdala navodila, da pravice LGBT postanejo del diplomatske agende. V primeru Ugande so na primer omejili denarno pomoč. Podobne ukrepe je sprejela tudi Svetovna banka. V evropskih državah so spolno usmerjenost državljanov držav, kjer je homoseksualnost kriminalizirana, priznali kot pravico do azila.

Toda mnogi opozarjajo, da pritisk od zunaj ponavadi ne deluje. Spomnimo se le primera Rusije, kjer jih pri sprejemanju protigejevske zakonodaje ni ustavil niti napovedan bojkot olimpijskih iger. Priznanje pravic homoseksualcev je vedno stvar družbe in splošnega odnosa do človekovih pravic. Zato se zdi boljši pristop podpiranje lokalnih organizacij, ki si prizadevajo za toleranco in spremembe v družbi.

Ne nazadnje ne smemo pozabiti, da tudi na Zahodu še pred petdesetimi leti pravice homoseksualcev niso bile samoumevne.