Ponedeljek, 13. 10. 2014, 13.42
9 let
"Geji so golazen"

Yahya Jammeh, predsednik Gambije, je februarja letos v televizijskem govoru istospolno usmerjene označil za "golazen, proti kateri se mora vlada boriti tako kot proti komarjem, okuženim z malarijo". Izjava, ki bi v zahodnem svetu sprožila plaz ogorčenja, zelo verjetno kazensko ovadbo, politik pa bi najverjetneje moral zapustiti javni položaj, je v Afriki dokaj pogosta. V Gambiji je tako kot v 37 drugih afriških državah homoseksualnost kaznivo dejanje. V Čadu je na primer za to zagrožena zaporna kazen od 15 do 20 let.
Zato v marsikateri afriški državi politiki napad na homoseksualnost uporabljajo kot politično orodje, s katerim pozornost javnosti preusmerijo od drugih težav, predvsem od korupcije.
Najboljši primer tega je Uganda. Leta 2009 je poslanec David Bahati predstavil zakon, po katerem bi bila zagrožena smrtna kazen za "problematično homoseksualnost", kot so označili istospolne odnose z mlajšimi od 18 let, invalidnimi in okuženimi s HIV. Predlog zakona je naletel na svetovno ogorčenje, a nekaj mesecev pozneje ga je ugandski predsednik Yoweri Museveni kljub vsemu podpisal in postal je veljaven, kritike Ugande pa je označil za kolonialiste, ki želijo Afričanom vsiliti svoje vrednote.
Po poročanju dnevnika The Economist je nekaj mesecev prej podobno retoriko uporabil tudi nigerijski predsednik Goodluck Jonathan , ko je podpisal zakon, ki prepoveduje javno razkazovanje istospolne ljubezni, prepoved organizacij, ki zagovarjajo pravice LGBT, in 14-letno zaporno kazen za vsakogar, ki se poroči z osebo istega spola.
Podobno je z nigerijskim predsednikom, ki ga volitve v državi, po kateri pustošijo korupcija in napadi islamistov Boko Haram, čakajo prihodnje leto. Protigejevska retorika je odlična krinka za resnejše težave, hkrati pa je populistično všečna tako krščanskim kot muslimanskim Nigerijcem.
V obeh državah je homofobija globoko zakoreninjena v družbo. Več kot 95 odstotkov Ugandčanov in Nigerijcev ne odobrava homoseksualnosti.
Lani so v raziskavi raziskovalnega centra Pew v 39 državah analizirali tolerantnost do istospolno usmerjenih in ugotovili, da je močna povezava med religioznostjo in tolerantnostjo predvsem v afriških in bližnjevzhodnih državah, ki veljajo za močno religiozne, a manj tolerantne družbe. Podobno se je zgodilo v Rusiji: z naraščanjem vpliva Pravoslavne cerkve je naraščala tudi netolerantnost do homoseksualcev. Najočitnejši vpliv pa je v Ugandi, kjer so skrajni ameriški evangelistični pridigarji celo neposredno vplivali na sprejem protigejevske zakonodaje.
Čeprav – tudi v tej tezi so izjeme. Mehika velja za globoko religiozno okolje, pa so v tej državi kljub vsemu dovoljene istospolne poroke. Res pa je, da je močno razširjeno tudi homofobno nasilje.
V Indiji, kjer prav tako velja zakon, ki prepoveduje istospolne odnose, so leta 2009 začeli izdajati prvi gejevski časopis Pink Pages, Bollywood je tematiko začel uporabljati v svojih filmih, v mnogo mestih so organizirali gejevske parade. A malo verjetno je, da bodo spremenili zakon.
Drugod po jugovzhodni Aziji je odnos do homoseksualnosti različen. V Indoneziji je dovoljena, razen v konservativnem muslimanskem delu države v Acehu. V Bruneju se sodomija kaznuje s kamenjanjem, pač v skladu s šariatskim pravom, ki so ga uvedli v sultanatu. V Maleziji in Singapurju velja predkolonialna prepoved spolnih odnosov med moškimi. V Maleziji se kaznuje z 20 leti zapora in bičanjem, v Singapurju z dveletno zaporno kaznijo. Toda v Singapurju je gejevska parada vsako leto velik dogodek, letos se je je udeležilo 26 tisoč ljudi.
Po drugi strani pa recimo v Vietnamu, kjer so sicer pogoste kršitve človekovih pravic, že nekaj let zapored v glavnem mestu pripravijo parado ponosa. Tako v Vietnamu kot na Tajskem so tik pred tem, da zakonsko dekriminalizirajo homoseksualnost.
Toda mnogi opozarjajo, da pritisk od zunaj ponavadi ne deluje. Spomnimo se le primera Rusije, kjer jih pri sprejemanju protigejevske zakonodaje ni ustavil niti napovedan bojkot olimpijskih iger. Priznanje pravic homoseksualcev je vedno stvar družbe in splošnega odnosa do človekovih pravic. Zato se zdi boljši pristop podpiranje lokalnih organizacij, ki si prizadevajo za toleranco in spremembe v družbi.
Ne nazadnje ne smemo pozabiti, da tudi na Zahodu še pred petdesetimi leti pravice homoseksualcev niso bile samoumevne.