Dan, ko so Falklandi postali Malvini

Kljub skoraj 20 letom mednarodnih incidentov med državama nihče ni pričakoval, da bo vojaško nepomembna Argentina izzvala moderno jedrsko silo, ta pa bo odgovorila tako agresivno zaradi nekaj pustih in mrzlih skal skoraj trinajst tisoč kilometrov od matičnega otočja. Zadnja kolonialna vojna dvajsetega stoletja se je začela na današnji dan, trajala 72 dni in potekala v napačnem času, na napačnem kraju in zaradi napačnega vzroka. Kaj je pravzaprav v ozadju falklandske vojne?

Na robu sveta, sredi Atlantika Falklandski otoki so edina večja otoška skupina v Južnem Atlantiku in ležijo 483 kilometrov vzhodno od argentinske obale, od Velike Britanije pa so oddaljeni več kot 12.900 kilometrov. Nad pustimi otoki brez dreves bdita dva večja, njihova skupna površina pa bi pokrila skoraj dve tretjini Slovenije.

Še večji občutek osamljenosti daje število "pravih" prebivalcev, ki bi jih verjetno lahko stisnili v vsako blokovsko sosesko, saj na Falklandih živi le okoli 2.500 ljudi, velika večina kar v glavnem mestu Stanley. Otoke v vojaškem oporišču Mount Pleasant varuje več kot 1.700 začasno nastanjenih predstavnikov vojaškega osebja, med katerimi je občasno celo britanski princ William.

Šestindevetdeset odstotkov prebivalstva Falklandov je britanskega izvora, kar se kaže še danes v značilnih pubih, vrtovih in imenih ulic, prebivalci pa so se zaradi izolacije ves čas preživljali s pomočjo naravnih virov, predvsem ovčerejo. To danes izpodrivata ribištvo in iskanje črnega zlata pod morsko gladino, kjer so ogromne količine nafte.

Ravno zaradi tega dejstva še vedno tli 30 let staro sovraštvo, saj Argentina še danes uradno priznava, da so otočani po vseh značilnostih podobni Britancem, kar pa ji ni preprečilo tega, da zahteve po Falklandih dodala v svojo ustavo. Sicer prebivalci Falklandov ravno tako še vedno ne morejo pozabiti mačehovskega odnosa matične Britanije pred vojno, Margaret Thatcher je bila tarča kritik predvsem zaradi zanemarjanja obrambe pred začetkom invazije.

Burna zgodovina med Francozi, Španci in Britanci Prvi so jih naselili Francozi, ki so nad otočjem, kjer so bili edino "bogastvo" pingvini, hitro obupali in svojo naselbino prodali Špancem, svoj delež tundre pa so na sosednjem, zahodnem otoku začeli terjati Angleži. Španci so prav tako, potrti zaradi boja proti Napoleonu, pobrali šila in kopita, komaj osamosvojena Argentina pa si je leta 1816 začela lastiti njihove južnoameriške kolonije. Angleži so medtem dočakali svojo priložnost in si Falklandske otoke s pomočjo ladijskih topov dokončno prilastili leta 1842.

Tudi Britanci pa so po več kot stoletju mirne nadvlade začeli razmišljati o dekolonizaciji in so želeli z Argentino skleniti sporazum o prenosu nadoblasti nad sicer avtonomnimi Falklandi. Argentinci so zgradili letališče in prebivalcem nudili posebne ugodnosti, a so se ti uprli in britanski kroni preprečili načrt.

To je vojaško hunto Leopolda Galtierija, ki je imela množico notranjepolitičnih težav z levičarskimi uporniki in gospodarsko krizo, vodilo k napadu na Falklandske otoke, ki jih je branil majhen oddelek britanske vojske. Iz Velike Britanije je v odgovor izplula največja pomorska operativna skupina po koncu druge svetovne vojne, britanska premierka Margaret Thatcher si namreč ni mogla privoščiti nadaljnjega propada nekdaj svetovno največjega imperija.

V kratki vojni so Britanci izgubili šest ladij in 236 vojakov, Argentina pa kar četrtino predvojnega letalstva, ki je veljalo za najboljše na svetu, in 655 vojakov, zajetih pa je bilo kar 11.400 Argentincev.

Konec propada britanskega imperija Poraz v vojni je za vojaški režim v Buenos Airesu pomenil katastrofo, ki jo je poslabšalo tudi dejstvo, da je oblast prek medijev zavajala ljudstvo in lagala o dejanskem stanju na bojišču. Poraz je bil tako še veliko večje presenečenje in generala Galtierija ter njegovo vlado je ljudstvo prisililo k odstopu.

V Veliki Britaniji je bilo stanje povsem drugačno, saj so se razmere po dolgoletnem upadanju ekonomske in politične moči spremenile. Vzpon se je zgodil na vseh področjih, vladajoča elita pa je nenehno in povsod kazala svojo moč v povezavi z oboroženimi silami.

In 30 let po vojni so prebivalci Falklandov vse bolj izolirani od preostalega sveta, saj Argentino v njenih prizadevanjih podpira večina južnoameriških držav, ki so za falklandske ladje zaprle svoja pristanišča. Pravice do samoodločbe prebivalcev ne priznavajo in Britanci so se odzvali s trditvijo, da gre za argentinski kolonializem.

Še vedno pa politiki na obeh straneh ponosno vihrajo z državnimi zastavami, a le zaradi z nafto prepojenega denarja. V kupčkanje so vključeni celo oddaljena Južna Georgija in Južni Sandwichevi otoki, nad katerimi prav tako bdi britanska krona in jih državi štejeta za izhodišče za izkoriščanje naravnih virov na Antarktiki. Na zamrznjenem ostanku nekoloniziranega območja sveta se namreč za dele istega območja potegujejo Velika Britanija, Argentina in Čile. Boj za naravne vire se bo v prihodnosti le razbesnel.