Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Aleš Žužek

Petek,
23. 8. 2013,
17.47

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 23. 8. 2013, 17.47

8 let, 10 mesecev

Bojevito ljudstvo, ki se bo borilo do konca

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Mubarak je padel po osemnajstih dnevih protestov, Gadafi s pomočjo zavezniškega letalstva po nekaj mesecih boja, sirski voditelj Bašar Al Asad pa se žilavo upira odhodu z oblasti že dve leti in pol.

Domnevno nekaj sto mrtvih sirskih civilistov v predmestju Damaska, ki naj bi jih pomorila sirska vojska s kemičnim orožjem, je to bližnjevzhodno državo spet vrnilo na prve strani medijev. Francija je celo zagrozila z uporabo sile proti sirskemu režima, ki ga od leta 2000 vodi Bašar Al Asad.

Tako imenovana arabska pomlad Vstaja proti Al Asadovemu režimu se je začela marca 2011 in je bila del t. i. arabske pomladi – ljudskih vstaj zoper avtoritarne režime v posameznih arabskih državah. Ti so se začeli decembra 2010 v Tuniziji, kjer je ljudem sredi januarja 2011 uspelo z oblasti vreči dolgoletnega voditelja Zina El Abidina Bena Alija.

Uspeh Tunizijcev je opogumil Egipčane, ki so proti režimu Hosnija Mubaraka šli na ulice konec januarja 2011 in po osemnajstih dneh prisilili Mubaraka v odstop. Dvojni uspeh je zanetil upor v Bahrajnu, Jemnu, Libiji in marca v Siriji. Zdelo se je, da bodo arabski voditelji padali kot domine.

Zmaga upornikov v Libiji, neuspeh v Bahrajnu in Siriji Najprej se je zalomilo libijskim upornikom, ki bi verjetno doživeli bridek konec, če jim ne bi na pomoč priskočili zahodni zavezniki in z letalskimi napadi toliko omajali režim Moamerja Gadafija, da so ga lahko uporniki zrušili do konca avgusta. Dlje je trajal boj upornikov v Jemnu, dolgoletni voditelj Ali Abdulah Saleh se je z oblasti umaknil šele po enem letu, februarja 2012.

V Bahrajnu, otoški arabski državi v Perzijskem zalivu, kjer se je sunitskemu kralju Hamadu bin Isi Al Kalifu uprla šiitska manjšina, pa je bil upor zatrt. Nezadovoljstvo šiitske manjšine še traja. V Siriji se je marca 2011 sunitska večina uprla vladavini alavitske manjšine. Alaviti, pripadniki posebne šiitske veje islama, ki sestavljajo okoli 12 odstotkov prebivalstva v okoli 22-milijonski Siriji, imajo v rokah vojaško in politično oblast.

V Bahrajnu, otoški arabski državi v Perzijskem zalivu, kjer se je sunitskemu kralju Hamadu bin Isi Al Kalifu uprla šiitska večina, pa je bil upor zatrt. Nezadovoljstvo šiitske večine še traja. V Siriji se je marca 2011 sunitska večina uprla vladavini alavitske manjšine. Alaviti, pripadniki posebne šiitske veje islama, ki sestavljajo okoli 12 odstotkov prebivalstva v okoli 22-milijonski Siriji, imajo v rokah vojaško in politično oblast.

Konec Al Asadovega režima bi alavite pahnil v pogubo Alaviti, ki vedo, da bi Al Asadov padec pomenil tudi konec njihove moči in sunitsko prevlado, se zagrizeno borijo proti upornikom, med katerimi imajo vse močnejši vpliv islamisti. Tudi Zahod v nasprotju z Libijo ni navdušen nad posegom v Siriji.

Poleg tega ima Al Asad močna zaveznika v Rusiji in Kitajski, računa lahko tudi na pomoč šiitskega Irana in Iraka ter libanonske šiitske gverilske organizacije Hezbolah. Al Asad se je tako izkazal za zelo trd oreh za upornike, ki imajo oporo v sunitskih arabskih državah, zlasti Savdski Arabiji, in sosednji Turčiji. Tudi teroristična organizacija Al Kaida steguje svoje lovke v Siriji.

Bašarjev oče zadušil upor sirske Muslimanske bratovščine Zadnja vstaja sunitske večine poleg tega ni prva resna grožnja alavitski oblasti. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je zgodila vstaja sirske Muslimanske bratovščine. Bašarjev oče Hafez Al Asad, ki je bil predsednik Sirije od leta 1971, je vstajo brutalno zatrl. Po nekaterih podatkih je z uporabo bojnih strupov v mestu Hama pobil na tisoče islamističnih upornikov.

In kako so alaviti, gorsko ljudstvo ob sredozemski obali, sploh prišli do oblasti nad sunitsko večino? Zaslugo za to ima Francija, ki je po razpadu turškega imperija po prvi svetovni vojni dobila oblast nad ozemljem današnje Sirije in Libanona. Francozi, ki so nekaj časa celo premišljevali o ustanovitvi alavitske države pod francoskim protektoratom, so v svoje oborožene sile v Siriji sprejemali alavite, ki so jih poleg druzov šteli za edino bojevito skupino v Siriji.

Tudi po razpadu francoske kolonialne oblasti so alaviti ohranili veliko moč v vojski. Leta 1961 so mladi častniki, zbrani v arabski socialistični stranki Baas, med njimi Hafezal Al Asad, izvedli vojaški udar in v nekaj letih postopoma izpodrinili sunite z oblasti. Ko je Al Asad leta 1971 postal predsednik, se je končal proces pohoda alavitske manjšine na oblast. Al Asadov režim je imel v tem času vso oporo v komunistični Sovjetski zvezi, Rusija tako zdaj le nadaljuje tradicionalno zavezništvo.

Ironija zgodovine bo, če se bo tokrat na pobudo Francije, ki je pod nekdanjim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem že močno pomagala zrušiti Gadafijev režim, res zgodil poseg proti Al Asadovemu režimu. Tako bodo Francozi, ki so pred okoli sto leti omogočili začetek alavitske oblasti v Siriji, zdaj v svoji nekdanji koloniji pomagali uničiti to oblast.

Ne spreglejte