Petek, 30. 1. 2015, 14.22
8 let
Boj proti obrezovanju žensk
Pred nekaj dnevi se je v Veliki Britaniji začel sodni proces proti 32-letnemu zdravniku Dhanusonu Dharmasenaju, ki je obtožen, da je v bolnišnici v severnem Londonu leta 2012 izvedel poseg pohabljenja ženskih genitalij oziroma obrezovanja ženske. To je prvi tak proces v Veliki Britaniji, kjer je poseg prepovedan.
Zdravnik je obtožen, da je s posegom, med katerim je po porodu zašil vulvo bolnice, ponovno vzpostavil stanje, enako tistemu neposredno po obrezovanju mlade matere iz Somalije. Ta je bila sicer obrezana v svoji domovini, ko ji je bilo šest let. Zdravnik je na sodišču dejal, da ni medicinskega opravičila za tak poseg in da se mu zdi poseg nedopusten, a da je mati vztrajala, da jo zašije.
Sodni proces proti zdravniku v Veliki Britaniji je razkril, da je praksa obrezovanja žensk v britanskih bolnišnicah veliko bolj razširjena, kot so menili. Večina postopkov je sicer tako kot primer zdravnika Dharmasenaja vezana na vzpostavitev stanja neposredno po obrezovanju. V bolnišnicah v Nottinghamu so se recimo v zadnjih petih letih srečali z okoli tisoč podobnimi primeri.
Deklico Suhair Al Bata so obrezali na očetovo zahtevo – oče je bil obsojen le na tri mesece pogojne kazni. Obrezovanje žensk je v Egiptu prepovedano že šest let, a to ne pomeni, da ga ne izvajajo. Prav Egipt je med državami, kjer je največji odstotek obrezanih žensk – več kot 90 odstotkov. Večino posegov, čeprav so nelegalni, opravijo v zasebnih klinikah. Starši so celo ponosni, da imajo dovolj sredstev, da deklice lahko obrežejo na klinikah.
Mednarodna organizacija Equality Now, ki poziva k popolni prepovedi obrezovanja žensk, je pozdravila odločitev egiptovskega sodišča, saj je to po njihovem mnenju "velikanska zmaga za egipčanske ženske in dekleta".
V večini držav velja prepričanje, da je obrezovanje žensk verska zapoved. Čeprav to prakso povezujejo z islamom, izvira iz predislamskih časov faraonskega Egipta in meroitskega kraljestva v Sudanu. Tudi v sedanjosti obrezovanja žensk ne prakticirajo le muslimani, temveč je razširjeno tudi v drugih religijah. V Nigru je na primer obrezanih 55 odstotkov krščanskih žensk in le dva odstotka muslimanskih.
Raziskave so pokazale, da tisti, ki prakticirajo obrezovanje žensk, pravzaprav ne morejo z gotovostjo trditi, ali je to versko prepričanje ali je del tradicije. Prepričani so, da je obrezana ženska čista, neomadeževana in da je to čast. V večini primerov je obrezovanje povezano s poroko: neobrezana deklica naj bi imela manj možnosti za poroko, ker naj ne bi mogla dokazati svoje čistosti.
A boleče dejstvo je, da imajo ženske zaradi obrezovanja ponavadi hude zdravstvene težave. V najbolj radikalni obliki obrezovanja se lahko pojavijo infekcije zaradi zastajanja menstrualne krvi, hudi zapleti pri porodu in boleča spolnost. Ženske, ki so bile obrezane na ta način, poročajo, da mož več tednov, celo mesecev po poroki med spolnim odnosom ni mogel prodreti v žensko, zato si je pomagal z majhnim nožem. Zanimivo pa je, da si večina tako obrezanih žensk po porodu želi, da jih zašijejo nazaj. Tak je tudi primer ženske v sodnem postopku v Veliki Britaniji.
Zato so še kako pomembni projekti, s katerimi želijo informirati ženske. Decembra lani je recimo v Tanzaniji skoraj 800 deklic skupaj zbežalo pred obrezovanjem. Zatekle so se v 55 kilometrov oddaljeno varno hišo, ki jo je zgradila organizacija, ki nasprotuje obrezovanju. Deklice je obiskala Graca Machel, nekdanja prva dama Mozambika in Južne Afrike , vdova Nelsona Mandele, ki je zelo dejavna na področju pravic otrok. Deklicam je dejala, da so junakinje prihodnosti, ki bodo prinesle spremembe.
Obrezovanje žensk zakon prepoveduje v dvajsetih afriških državah, toda tradicija je globoko zakoreninjena. Odkar se več poudarka namenja ozaveščanju žensk, se dogaja, da obrezovanja ne izvajajo več na tradicionalen način, temveč na klinikah. In to tudi v državah, kjer je to prepovedano. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je trenutno skoraj 18 odstotkov primerov obrezovanja žensk opravljenega v bolnišnicah.
V Sloveniji poseg ni posebej omenjen v kazenskem zakoniku kljub pobudi iz leta 2009, da bi ga v kazenskem zakoniku uvrstili v 135. členu zakona, ki kvalificira oblike posebej hude telesne poškodbe. Pobuda ni bila sprejeta.
Poleg zakonske prepovedi se evropske države s prakso obrezovanja žensk spopadajo še na druge načine. V Španiji so recimo prav te dni sprejeli poseben protokol, po katerem bodo morale vse deklice, katerih starši so iz držav, kjer opravljajo obrezovanje žensk, pred obiskom te države in po njem na zdravniški pregled. Starši bodo morali podpisati tudi izjavo, da deklice ne bodo obrezali, v nasprotnem primeru bodo primer predali socialni službi in državnim tožilcem.
Tudi v Veliki Britaniji razmišljajo o sprejetju zakona, po katerem bi morali splošni zdravniki tožilstvu posredovati podatke o primerih obrezovanja žensk, na katere bi naleteli v svoji praksi. Toda nasprotniki predloga opozarjajo, da bi takšen predlog ženske, ki trpijo za posledicami obrezovanja, lahko odvrnil od obiska zdravnika.
Ambulanta je edina v regiji in na leto sprejme okoli 150 žensk, ki jim nudijo medicinsko in psihosocialno pomoč. "Prizadetim ženskam ponujamo oskrbo na različnih področjih, pomagamo jim pri operacijah, v nosečnosti, ob porodu in ginekoloških težavah ter ob težavah v spolnosti. Ženske, ki so bile deležne tovrstnega nasilja, od visoko strokovno usposobljenih zdravnikov dobijo primerno pomoč in podporo. V ambulanti potekajo tako obsežne preiskave kot tudi svetovanja," je dejavnost ambulante opisala pobudnica projekta in vodja specialistične ambulante Marika Huber.