Četrtek, 17. 11. 2022, 22.48
1 leto, 11 mesecev
Lokalne volitve
Župani z ambicijami na državni ravni
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,06
8
Kočevski župan Vladimir Prebilič je eden tistih županov, ki imajo ambicije tudi na državni ravni. Letos se je solidno odrezal na predsedniških volitvah. Prebilič je župan Kočevja od leta 2010. Za župana kandidira tudi letos.
Zoran Janković, Marjan Šarec, Bojan Šrot in Boris Popovič. To so nekateri zdajšnji ali nekdanji župani, ki so svojo župansko funkcijo želeli uporabiti kot odskočno desko za preboj na državno raven. Pri tem so imeli različne uspehe.
V nedeljo bodo v Sloveniji lokalne volitve, na katerih bodo volivci med drugim izbirali 212 županov. Nekateri županski kandidati bodo verjetno uspešni že v prvem krogu (nekateri bodo zagotovo izvoljeni že v prvem krogu, ker nimajo protikandidatov), preostale pa čaka 4. decembra drugi krog.
Poskus Bojana Šrota
Nekateri uspešni slovenski župani so v preteklih letih svojo lokalno uspešnost želeli politično unovčiti tudi na državni ravni oziroma v nacionalni politiki. Številni so se zadovoljili s tem, da so postali poslanci, nekateri pa so hoteli višje politične funkcije. Med njimi je na primer dolgoletni celjski župan Bojan Šrot, ki je prvič postal župan mesta ob Savinji leta 1998 kot kandidat SLS.
Leta 2003 se je začel tudi njegov vzpon na državni ravni. Najprej je postal podpredsednik SLS, leta 2007 pa je bil izvoljen za predsednika stranke. V stranki so upali, da bodo s Šrotom na čelu na državnozborskih volitvah leta 2008 nabrali čim več glasov. Zagotovo so najbolj optimistični celo pričakovali, da bo SLS – tako kot med letoma 1996 in 2000 – spet postala osrednja stranka pomladnega bloka.
A to se ni zgodilo. SLS, ki je na volitve šla v koaliciji s Stranko mladih Slovenije (SMS), je dobila le 5,23 odstotka glasov. Manj, kot je stranka dobila pod vodstvom Janeza Podobnika na državnozborskih volitvah leta 2004 (6,82 odstotka). Šrot je leta 2009 odstopil s položaja predsednika SLS, leta 2016 pa tudi iz stranke same ter dve leti pozneje ustanovil lastno stranko Celjska županova lista. Če mu je na državni ravni spodletelo, pa je bil še naprej uspešen na lokalni ravni, saj je še vedno celjski župan. Letos se bo potegoval že za sedmi zaporedni mandat.
Razlogi za neuspeh
Razlogov za Šrotov neuspeh na čelu SLS je več. Dejstvo je, da je na volitvah leta 2008 veliko volivcev desno od sredine taktično glasovalo za Janševo SDS, da bi lahko ta postala relativna zmagovalka volitev (to je bilo usodno za NSi, ki je zaradi tega tudi izpadla iz državnega zbora). SDS je kljub temu zaostala za SD.
Celjski župan Bojan Šrot je leta 2007 postal predsednik SLS. A stranka se je slabo odrezala na volitvah leta 2008, zato je Šrot leta 2009 odstopil in se posvetil zgolj županski karieri.
Verjetno so Bojanu Šrotu v času njegove strankarske kariere na državni ravni precej škodovale tudi afere, povezane z njegovim bratom Boškom Šrotom. Ta je leta 2005 postal predsednik uprave Pivovarne Laško in je želel z menedžerskim prevzemom postati tudi lastnik pivovarne. Afera je Boška Šrota leta 2009 odnesla s položaja predsednika Pivovarne Laško, pozneje pa je bil obsojen na šestletno zaporno kazen.
Jankovićev vstop v politiko
Z obdobjem prve Janševe vlade v letih 2004–2008 je povezan tudi politični vzpon Zorana Jankovića. Ta je leta 1997 postal predsednik uprave Mercatorja. Skupaj z vodilnimi v podjetju je skušal dvakrat izpeljati menedžerski prevzem, a vendar tedanja največja lastnika, paradržavna sklada Kad in Sod, nista sprejela ponudbe za prevzem.
Za Jankovićevo menedžersko kariero je bilo usodno to, da sta v lastniško strukturo Mercatorja vstopila Pivovarna Laško Boška Šrota in Istrabenz Igorja Bavčarja. Novembra 2005 so ga predstavniki največjih lastnikov razrešili. Janković je vedno trdil, da je bil v ozadju tega politični vzgib oziroma da je bil v ozadju takratni predsednik vlade Janez Janša, kar pa ta vztrajno zanika.
A po odhodu iz Mercatorja se je začela Jankovićeva uspešna županska kariera. Leta 2006 je prvič postal ljubljanski župan, uspelo mu je tudi leta 2010. Obakrat je prepričljivo zmagal že v prvem krogu. Leta 2011 pa ga je zamikal tudi položaj predsednika vlade.
Zoran Janković je leta 2006 iz poslovnih vod zajadral v politične. Do zdaj je še na vseh županskih volitvah, na katerih je kandidiral, zmagal v prvem krogu. Če mu gre na ravni Ljubljane vse kot po maslu, pa mu je po volitvah leta 2011 spodletel naskok na premierski položaj.
Na predčasnih državnozborskih volitvah decembra 2011 je s svojo stranko Lista Zorana Jankovića − Pozitivna Slovenija dobil največ glasov med strankami. A naskok na premierski položaj mu ni uspel, saj na glasovanju v državni zbor ni dobil dovolj glasov. Premier je pozneje (januarja 2012) še drugič postal Janša.
Janković se je nato vrnil na lokalno raven in znova zmagal na županskih volitvah marca 2012 in tudi leta 2014. Prav tako je zmagal leta 2018, ko je bil njegov glavni tekmec kandidat SDS Anže Logar. Tudi letos je Janković glavni kandidat za zmago na volitvah za župana v Ljubljani.
Šarec proti Pahorju
Če je Jankoviću leta 2011 pri naskoku na premierski položaj spodletelo tako rekoč na zadnji stopnički, pa je bil leta 2018 uspešnejši še en nekdanji župan. To je Marjan Šarec, ki je bil med Slovenci najprej znan kot priljubljen imitator slovenskih politikov. Leta 2010 je zajadral v lokalno politiko in postal župan Kamnika. Znova je bil izvoljen leta 2014.
Marjan Šarec je najprej imitiral slovenske politike, nato pa še sam postal politik. Leta 2010 in leta 2014 je zmagal na volitvah za kamniškega župana, leta 2017 bil na predsedniških volitvah blizu zmage v boju z Borutom Pahorjem, leta 2018 pa je postal premier. Po odstopu leta 2020 se je preselil v opozicijo, po zadnjih parlamentarnih volitvah pa je postal obrambni minister.
Kmalu ga je zamikala tudi politika na državni ravni. Leta 2017 je kandidiral za predsednika države. Uspelo se mu je prebiti v drugi krog, v katerem pa je po pričakovanjih dobil manj glasov od Boruta Pahorja. V prvem krogu je za Šarca glasovalo 24,8 odstotka volivcev, v drugem pa 46,9 odstotka. Opogumljen z uspehom na predsedniških volitvah se je Šarec s svojo stranko Lista Marjana Šarca (LMŠ) leta 2018 podal na državnozborske volitve.
Od kamniškega župana do slovenskega premierja
Na teh volitvah je LMŠ dobila 12,6 odstotka in tako precej zaostala za relativno zmagovalko SDS. A tokrat se je zgodilo podobno kot po volitvah leta 2011. Vlade ni sestavila na volitvah prvouvrščena, ampak drugouvrščena stranka.
Šarec je tako postal predsednik vlade. A ta vlada je bila manjšinska s podporo Levice. LMŠ s številom sedežev v državnem zboru ni veliko odstopala od preostalih štirih partneric v vladi, ker seveda ni ugodno vplivalo na trdnost vlade. Za nameček je kmalu po evropskih volitvah leta 2019 Levica umaknila podporo Šarčevi vladi.
Šarčev pristanek v opoziciji
Šarec se je nato odločil za tvegano in za slovenski politični prostor nenavadno potezo (ne pa tudi za zahodne demokracije, saj izguba podpore v parlamentu po navadi prinaša padec vlade). 27. januarja 2020 je odstopil z mesta predsednika vlade in pozval k predčasnim volitvam. A večina strank ni bila navdušenih nad novimi volitvami in se je raje povezala s SDS. Tako je še tretjič vlado sestavil Janša.
Šarec se je tako preselil v opozicijo. Na letošnjih volitvah pa se LMŠ ni uspelo prebiti v državni zbor, v prvi vrsti zaradi t. i. taktičnega glasovanja levosredinskih volivcev za Gibanje Svoboda Roberta Goloba. "Padli smo za Svobodo," je to šaljivo opisal Šarec. A Golob te "žrtve" ni pozabil in je Šarca postavil za obrambnega ministra. LMŠ pa se je tako kot Stranka Alenke Bratušek združila oziroma priključila Gibanju Svoboda.
Popovičevi poskusi preboja v državno politiko
Med župane z nekdaj velikimi ambicijami na državni ravni bi lahko uvrstili tudi nekdanjega koprskega župana Borisa Popoviča. Ta je bil najprej znan kot voznik relija. Leta 2002 je kandidiral za župana Kopra in zmagal. Zmagal je tudi v letih 2006, 2010 in 2014. Leta 2018 je zelo tesno, za nekaj glasov, izgubil proti Alešu Bržanu. Letos Popovič znova kandidira za župana.
Boris Popovič je leta 2002 prvič postal koprski župan. Mesto je vodil vse do leta 2018, ko ga je za nekaj glasov premagal Aleš Bržan. Na volitvah za funkcije na državni ravni, če odštejemo izvolitev v državni svet, pa ni bil zelo uspešen.
Popovič se je potegoval tudi za visoke funkcije na državni ravni, a je bil tukaj daleč od uspeha. Leta 2017 je kandidiral za predsednika države, a je dobil v prvem krogu le 1,8 odstotka glasov. Tudi na volitvah v državni zbor ni imel nikoli kakšnega večjega uspeha. Letos se je skušal v državni zbor prebiti z Listo Borisa Popoviča, a je ta lista dobila le 0,43 odstotka glasov.
Kakšen domet ima Prebilič?
Zadnje mesece se med slovenskimi župani, ki imajo ambicije tudi na državni ravni, pogosto izpostavlja kočevskega župana Vladimirja Prebiliča. Ta je letos kandidiral za predsednika države in se v prvem krogu odrezal bolje od pričakovanj. Z 10,6 odstotka glasov se je uvrstil na četrto mesto.
Prebilič je na volitvah kandidiral kot neodvisni kandidat s podporo stranke Vesna. Seveda je še preuranjeno govoriti o tem, ali lahko Prebilič ta uspeh morda ponovi na prihodnjih državnozborskih volitvah, ki bodo predvidoma šele leta 2026.
Politični analitik Aleš Maver
Glede županov in državne politike politični analitik Aleš Maver pravi, da se je doslej pokazalo, "da imata lokalna in državna raven vsaj v Sloveniji tako različne zakonitosti, da zlasti uspešen prehod s prve na drugo ni preprost". Osrednji dokaz je po Mavru Zoran Janković, ki bi, glede na močno politično zaslombo, zlahka ostal v državni politiki, a mu njena pravila preprosto niso dišala in se je ekspresno vrnil v znano zavetje domačega "fevda".
"Še najuspešnejši pri prehajanju je bil Franc Kangler, ki je najprej z državne prešel na lokalno raven in se potem delno vrnil na prvo. Tudi Andrej Vizjak je relativno uspešno unovčil županovanje v Brežicah. Poskusi nekaterih drugih na lokalni ravni prepoznavnih ljudi pa niso bili niti blizu uspeha. Tudi dosedanji tovrstni izleti Vladimirja Prebiliča se niso obnesli, zdaj ima pa težavo, da bo sorazmerno velik politični kapital težko kmalu unovčil na kakšnem volilnem preizkusu."
Kot še pravi Maver, na sosednjem Hrvaškem opažamo podoben fenomen. "Vidimo jankovićevske figure Bandića, Keruma, morda tudi Ivana Čehoka, ki so na državni ravni žele precej skromnejše uspehe kot na lokalni. Primer sorazmerno gladkega prehajanja pa je tam recimo trdoživi Radimir Čačić. Kakšnih posebnih kandidatov za gladek preskok v vode državne politike ne vidim, na misel mi morda pride novomeški župan Gregor Macedoni."
8