Sreda, 11. 10. 2017, 19.58
7 let, 2 meseca
Zlata leta v Sloveniji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
1
V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je izbruhnila jugoslovanska gospodarska kriza, so v Sloveniji predkrizno desetletje poimenovali za zlata sedemdeseta. Poglejmo, če je bil ta vzdevek upravičen.
Slovenija je dokončni skok v industrijsko družbo izvedla v času socializma po drugi svetovni vojni. Značilnost tega obdobja je bilo med drugim množično preseljevanje s podeželja v mesta in zmanjševanje števila Slovencev, ki so se ukvarjali s kmetijstvom. Do leta 1971 je tako število kmetov v Sloveniji padlo že na 20 odstotkov, v naslednjih letih pa pod deset odstotkov.
- Je bila Slovenija nekoč bogata kot Avstrija?
- Je to najusodnejša napaka, kar jih je storila Slovenija?
- Zakaj je Slovenija bogata, Balkan pa reven
- Zakaj Slovenija ni tako bogata kot Švica
Po letu 1965 in 1966 lahko Slovenija bolj zadiha
Če je partija v prvih letih po vojni skušala v Sloveniji oziroma Jugoslaviji uveljaviti gospodarski sistem po strogem sovjetskem zgledu, se je pozneje, tudi zaradi zunanjepolitične stiske po razkolu s Stalinom, precej "omehčala" in uveljavila prvine tržnega sistema ter se precej odprla proti zahodu.
Še zlasti po padcu centralističnega trdorokca Aleksandra Rankovića leta 1966 je lahko Slovenija kot gospodarsko najrazvitejša jugoslovanska republika zadihala z bolj polnimi pljuči.
Edvard Kardelj
Številka ena slovenske komunistične oblasti po drugi svetovni vojni je bil Edvard Kardelj. Ta je med drugim iz ozadja vodil odstranitev Staneta Kavčiča s položaja predsednika slovenske vlade. Kardelj, ki je po padcu Rankovića leta 1966 postal drugi najpomembnejši mož v Jugoslaviji takoj za Josipom Brozom Titom, je bil pisec ustave iz leta 1974, ki je Jugoslavijo spremenila v nekaj vmes med federacijo in konfederacijo ter dala veliko težo republikam.Bil je tudi avtor zakona o združenem delu, ki je postal pozneje za številne Kardeljeve kritike eden glavnih vzrokov neučinkovitosti jugoslovanskega gospodarstva. A po drugi strani so decentralizirani sistem samoupravljanja, družbena lastnina ter tako imenovano združevanja dela in sredstev omogočili, da je bilo slovensko gospodarstvo pod nadzorom Ljubljane in ne Beograda. To je leta 1991 brez dvoma olajšalo slovensko osamosvajanje od Jugoslavije.
Gradnje hiš, vikendov, nakupi televizorjev in avtomobilov
Od druge polovice šestdesetih let so Slovenci, v okviru sistema, ki je takrat vladal, začeli uživati vse večjo blaginjo. V drugi polovici in v sedemdesetih letih je bilo tako zgrajenih več deset tisoč zasebnih stanovanjskih hiš in nekaj tisoč počitniških hiš.
Leta 1976 smo imeli v Sloveniji en televizor na 4,6 prebivalca, Slovenci pa smo imeli že skoraj 260 tisoč osebnih avtomobilov (večinoma jugoslovanske, ne preveč kakovostne izdelave). Glede na odprtost mej je bilo mogoče oditi v Avstrijo ali Italijo in tam nakupiti izdelke, ki jih je v socialistični Sloveniji primanjkovalo.
Avtosejem v Sloveniji leta 1978.
Slovenija bolj povezana z Zahodom kot države vzhodno od nje
Ker je oblast že v osnovne šole uvedla učenje angleščine in ponekod tudi nemščine, so bile slovenske mlade generacije v primerjavi z generacijami v državah vzhodno od nas precej bolj prežete z zahodnim duhom.
Sloveniji je tudi uspelo do leta 1973 v primerjavi z letom 1870 precej zmanjšati razvojni zaostanek za sosednjo Avstrijo.
Stane Kavčič
Stane Kavčič je bil eden največjih zagovornikov jugoslovanske gospodarske reforme iz leta 1965. Leta je 1967 postal predsednik slovenske vlade in se med drugim zavzemal za večjo izvozno usmerjenost slovenskega gospodarstva na zahodne trge in spodbujanju zasebne gospodarske pobude. Leta 1972 so ga v času obračunov s tako imenovanim partijskim liberalizmom postavili na stranski tir.V obdobju zlatih sedemdesetih po letu 1973 je Kavčič med ljudmi utonil v pozabo, spet pa so se spomnili nanj v osemdesetih letih. Takrat so številni trdili, da bi njegove neuresničene gospodarske reforme lahko preprečile zdrs v krizo v osemdesetih letih. Na podlagi takšnega pogleda številni na sedemdeseta niso več gledali kot na zlata leta, ampak kot na zapravljena leta.
Blaginja na krilih naftnih dolarjev arabskih šejkov
Razmah blaginje, ki jo Slovenija do tedaj ni poznala takšnem obsegu, pa je v sedemdesetih – malce ironično – omogočila prva naftna kriza, ki je zahodni svet pretresla leta 1973. To je bil začetek skokovite rasti cen.
Arabske naftne države so imele vse več denarja, ki so ga nalagale v zahodne banke, te pa so ga posojale naprej – tudi v vzhodnoevropske komunistične države.
France Popit je bil po Kavčičevem padcu za Kardeljem drugi najpomembnejši slovenski komunist.
Objem zahodnih bankirjev in vzhodnoevropskih komunistov
Jugoslavija je bila poleg Romunije ena od prvih socialističnih držav, ki se je v sedemdesetih letih začela množično zadolževati na Zahodu. Sledili so druge: Poljska, Madžarska, Sovjetska zveza … To so bili časi, ko so si – kot pravi britanski zgodovinar Mark Mazower - padli v objem zahodni bankirji in vzhodnoevropski komunisti.
Poceni zadolževanje v tujini je bil eden od dejavnikov, ki je omogočil slovenska zlata sedemdeseta. Glede na kupno moč, torej glede na BDP na prebivalca, ki upošteva primerjavo kupne moči, je Slovenija do leta 1979 skorajda dohitela Avstrijo.
Podobno kot v zlatih sedemdesetih in času reciklaže naftnih dolarjev je Slovenija po vstopu v EU leta 2004 in po prevzemu evra leta 2007 dobila dostop do velikih količin evra, to je do poceni denarja. Začela so se leta kreditne objestnosti in z njo povezane prenapihnjene gospodarske rasti, ki so se po izbruhu svetovne krize leta 2008 in podražitvi denarja iztekle v silovito skrčenje gospodarstva in številne nasedle naložbe, ki so zvrtale tako imenovano bančno luknjo.
Slovenci imajo leta 1979 skoraj 95 odstotkov avstrijske kupne moči
Po podatkih britanskega zgodovinarja Angusa Maddisona je imela leta 1979 Avstrija BDP na prebivalca, merjen po kupni moči, v višini 13.448 mednarodnih dolarjev, Slovenije pa 12.752 mednarodnih dolarjev oziroma 94,8 odstotka avstrijskega BDP. Po drugih podatkih je Slovenija v sedemdesetih letih dosegla glede na kupno moč 80 odstotkov avstrijskega BDP.
Večja je razlika, če pogledamo nominalni BDP na prebivalca, ki kaže bolj realno sliko o bogastvu in razvitosti posamezne države. Leta 1979 je imela Slovenija nominalni BDP na prebivalca 6.440 dolarjev, naša severna soseda pa 9.698 dolarjev. Glede na nominalni BDP je torej imela Slovenija leta 1979 66,4 odstotka avstrijskega BDP na prebivalca.
Pohorska vzpenjača leta 1972.
Svet optimizma in veselja nad življenjem
Glede na leta visoke kupne moči oziroma nizke splošne ravni cen ni čudno, če se bila sedemdeseta v primerjavi s prejšnjimi desetletji v Sloveniji precej bolj optimistična. Ta optimizem in uživanje v življenju sta se kazala tudi v takratnih filmih.
To so bila leta mladinskega filma Sreče na vrvice in komedije To so gadi (oba iz leta 1977). Leto pred tem je luč sveta zagleda film in nadaljevanka Odprava zelenega zmaja, ki je prav tako kazal svet optimističnih sedemdesetih.
Krizna osemdeseta
Nato so prišla krizna osemdeseta. To je bil čas dragega denarja in višjih obrestnih mer na svetovnem finančnem trgu. Leta 1979 je svet po iranski islamski revoluciji udarila druga naftna kriza. Številne države, tudi Jugoslavija, so v osemdesetih letih padle v dolžniško krizo.
Jugoslavija in s tem Slovenija je tako na začetku osemdesetih let doživela pomanjkanje bencina (uvedba bonov za bencin, vožnje par-nepar …), pralnega praška, kave … Povečala se je tudi splošna raven cen, s tem so tudi zvišali življenjski stroški v Jugoslaviji. Razdivjala se je tudi inflacija.
Zaostajanje za Avstrijo
Do leta 1990 je slovenski BDP na prebivalca, merjen po kupni moči, padel na 67,2 odstotka avstrijskega BDP (po drugih izračunih pa celo na 40 odstotkov avstrijskega).
Izdelke, ki jih v socialistični Sloveniji ni bilo mogoče dobiti oziroma jih je bilo v tujini ugodneje dobiti, so Slovenci začeli že v 50. letih nakupovati v sosednjih državah - Italiji in Avstriji. Trst je tako postal meka slovenskih kupcev, ki so se vanj množično zgrinjali tudi v sedemdesetih letih in osemdesetih letih.
Osemdeseta so dobila vzdevek krizna osemdeseta, o minulem desetletju pa se je začelo v letih takoj po izbruhu krize z nostalgijo govoriti kot o zlatih sedemdesetih. Padec kupne moči oziroma dvig splošne ravni cen je povzročil širjenje nezadovoljstva in kritičnost ljudi do sistema.
Na jugu se krepijo težnje po centralizaciji zvezne države
V južnih republikah so postajale v osemdesetih letih oziroma po Kardeljevi smrti leta 1979 in Titovi smrti leta 1980 vse močnejša zamisli, da je potrebno Jugoslavijo iz zrahljane federacije spremeniti v centralizirano in enotno državo, kjer bodo škarje in platno trdno v rokah Beograda, republike pa bodo skoraj brez moči in vpliva ter se bodo spremenile zgolj v upravne enote.
V osemdesetih je bilo med ljudmi vse več nezadovoljstva nad gospodarskim stanjem. Na fotografiji: Litostrojska stavka decembra 1987.
Vse glasnejše so bile tudi težnje po jezikovnem poenotenju države oziroma stapljanju prebivalcev Jugoslavije v enoten, srbohrvaško govoreč jugoslovanski narod. Vse bolj je grozila tudi Jugoslovanska ljudska armada (JLA).
Slovenci želijo suverenost, samobitnost in švicarsko življenjsko raven
V Sloveniji so se zato v osemdesetih krepile zahteve po večji suverenosti Slovenije in ohranitvi samobitnosti Slovencev, ki so bile prepletene z željami po vrnitvi kupne moči iz zlatih sedemdesetih, pri čemer je bilo vse več Slovencev prepričanih, da je prav Jugoslavija tisti mlinski kamen okoli vratu, ki preprečuje, da bi Slovenija postala druga Švica.
Zanimivo je, da so zahodni mediji imeli Slovenijo zelo v čislih tudi v kriznih osemdesetih. Ko se je takratni sovjetski voditelj Mihail Gorbačov na obisku Jugoslavije marca 1988 ustavil tudi v Sloveniji, so zahodni časopisi precej pisali o najbogatejši jugoslovanski republiki. Ameriški tednik Newsweek je članek o Sloveniji naslovil kar Otok svobode.
A nekaj tednov po obisku je z aretacijo Janeza Janše izbruhnila afera JBTZ (na fotografiji: shod v podporo četverici JBTZ). Toda še po tem je Bostonski dnevnik Christian Science Monitor junija 1988 v članku, kjer je pisal o aretacijah v Sloveniji, zapisal tudi: "Na dveh nedavnih obiskih smo Slovenijo spoznali kot otok premožnosti in svobode v komunističnem morju revščine in zatiranja."
Slovenija je leta 1991 tako rekoč pobegnila iz propadajoče in razpadajoče Jugoslavije, ki se je spremenila v sod smodnika.
Slovo od polne zaposlenosti ob koncu osemdesetih
Če so Slovenci v kriznih osemdesetih z mešanico nostalgije in nezadovoljstva hrepeneli za kupno močjo v zlatih sedemdesetih, pa je imela Slovenija vse tja do konca osemdesetih še vedno polno zaposlenost.
Leta 1987 je bilo nezaposlenega samo 1,6 odstotka aktivnega prebivalstva, nato pa je število brezposelnih začelo počasi naraščati. Leta 1989 na skoraj tri odstotke, nato se je do leta 1991 brezposelnost več kot podvojila.
Slovenija je po drugi svetovni vojni zmanjšala svoj zaostanek za Avstrijo. Glede na kupno moč se je bogati severni sosedi najbolj približala leta 1979.
Težki gospodarski udarci za samostojno Slovenijo, a ta preživi
Največ brezposelnih je bilo leta 1993, in sicer skoraj 130 tisoč oziroma 15 odstotkov. To so bila leta, ko se je Slovenija morala zaradi izgube jugoslovanskega trga soočiti s posledicami prevelike odvisnosti od jugoslovanskega trga v preteklih desetletjih. A Slovenija je kljub tem udarcem gospodarsko preživela in je zdaj bolj bogata od držav južno od Kolpe in Sotle, kot je bila v času Jugoslavije.
Slovensko hrepenenje po zlati dobi
Konec polne zaposlenosti na prelomu osemdesetih in devetdesetih let je veliko Slovencev povezovalo z novimi, demokratičnimi strankami, ki so se ustanavljale od leta 1989 naprej, kar je eden od vzrokov ponovne okrepitve levice po letu 1991.
Še zlasti, ker je večina Slovencev hrepenela po blaginji in polni zaposlenosti iz sedemdesetih let, ne pa po vrnitvi v Slovenijo iz časov pred drugo svetovno vojno.
Slovenija je preživela razpad Jugoslavije in se zdaj glede bogastva uvršča v sredino evropske lestvice.
Če so v začetku osemdesetih let sedemdeseta veljala za zlata leta, se je konec osemdesetih, ko so v javnosti lahko spregovorili tudi politični oporečniki, začela širiti oznaka o svinčenih sedemdesetih. Avtor te oznake je verjetno zdaj že pokojni novinar in publicist Viktor Blažič, ki ga je oblast leta 1976 zaradi sovražne propagande, v resnici pa zaradi njegovega prijateljavanja z Edvardom Kocbekom, ki je oblast razjezil zaradi razkrivanja povojnih pobojev, obsodila na tri leta zapora. Blažič je med drugim tudi napisal knjigo z naslovom Svinčena leta.
Oznaka svinčena leta je sposojena iz italijanskega izraza anni di piombo (sl. svinčena leta), s katerimi se označuje obdobje italijanske zgodovine od konca šestdesetih do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je zaznamovalo oboroženo nasilje desnih in zlasti levičarskih skrajnežev.
A gledano primerjalno so sedemdeseta leta v slovenski povojni zgodovini precej manj svinčena od podivjane maščevalnosti takoj po koncu druge svetovne vojne ali ideološke vročičnosti v prvih socialističnih letih, ko so postale tarče oblastnega nasilja celotne družbene skupine: od kmetov in duhovnikov do obrtnikov. V sedemdesetih letih so skoraj izključno postali tarča oblastnega zatiranja posamezniki, ki so se zavestno izpostavljali s svojim nasprotovanjem oblasti. Večina Slovencev se je na drugi strani prilagodila sistemu ter skušala tudi v okvirih socializma in zapovedane ideologije družbene enakosti doseči čim večjo osebno blaginjo.
1