Zgodovinar Grdina sporoča Slovencem: Pa kdo bo to poslušal!

Kaj smrt kraljice pomeni za prihodnost Velike Britanije in kaj za prihodnost sveta?

Veliko je besed o tem, da gre za konec neke epohe. Sam stojim za nekoliko drugačnim stališčem. Menim, da je bila kraljica Elizabeta II. tranzicijska kraljica. Ko je stopila na prestol, Britanski imperij ni bil več na višku moči. Se je že krčil.

Že druga svetovna vojna je vse spremenila. Velika Britanija se je od leta 1941 bojevala z ameriško pomočjo, prek zakona o posojilu in najemu. To je pomenilo, da se je središče zahodnega sveta prestavilo onstran oceana.

Ugledni misleci so okoli leta 1900 govorili, kako je britanski imperij najsijajnejša tvorba na svetu, da ničesar ne potrebuje od drugih, da je samozadosten. To se je začelo načenjati že v času vladanja Jurija VI., kraljičinega očeta, kar je paradoks, saj je v času njegove vladavine Britanski imperij imel najsijajnejšo uro, kot je rekel Winston Churchill. Leta 1940 je Britanski imperij sam proti Nemčiji, ki zaseda skorajda celotno Evropo. Sovjetska zveza je takrat sfinga, v nenapadalnem paktu z Nemčijo. To je bila v resnici najveličastnejša ura Velike Britanije. Če je imel imperij kakšen svetovnozgodovinski smisel, je ta, da je vztrajal v vojni proti Hitlerju. Sama Anglija ali Britanija brez dominionov in kolonij bi zelo težko preživela drugo svetovno vojno. Moč Velike Britanije je vendarle izhajala iz imperija.

Imperializem je pojav, ki je, ne samo danes, problematičen, v marsičem tudi zavržen – zaradi trgovanja s sužnji, zaradi uničenja vrste civilizacij. Je pa prva faza globalizacije. Zakaj danes ves svet uporablja angleščino kot splošnosporazumevalni jezik? Žal ne zaradi Shakespeara, temveč zaradi imperializma in uspešnosti Velike Britanije.

V 18. stoletju je Britanski imperij skorajda propadel, kajti ZDA so se v ameriški revoluciji osamosvojile in osnovale republiko. Državo so onstran oceana utemeljili na razsvetljenskih temeljih, ki pa so bili na nek način v ureditvi podobni tistim v matici, na Britanskem otočju. Šlo je zato, da kolonije niso bile enakopravne z matico. Ko so si severnoameriške kolonije s francosko pomočjo pridobile neodvisnost, je Velika Britanija doživela prvi šok. Takrat so Britanci uperili pogled drugam, zlasti v Indijo. Imperij so postavili na nove temelje.

Vsega tega obdobja je bilo, ko je na prestol stopila kraljica Elizabeta II., konec. Imperiji so odvisni od širitve: brez nje izgubijo stabilnost. Elizabeta II. je od imperialnega monarha naredila pot k prvemu človeku Združenega kraljestva, ki je izjemno zapletena struktura – ampak struktura, ki funkcionira tudi v postimperialnem obdobju. Prenesla je krčenje. Struktura Rimskega imperija upada moči in vpliva ni prenesla. Zakaj? Bržčas zato, ker je v britanski zgodovini, še prej pa v angleški, zelo prisotna težnja po pragmatičnosti, po res optimalno znosnem urejanju odnosov med ljudmi. To je skrivnost vseh uspešnih imperijev.

"Ko je kraljica Elizabeta II. stopila na prestol, Britanski imperij ni bil več na višku moči," je povedal zgodovinar Igor Grdina. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Zakaj je kraljici Elizabeti II. uspelo ohraniti monarhijo?

Ravno po zaslugi Velike Britanije je Evropa imela več polov. Čeprav so nekateri vladarji, kot so Ludvik XIV., Napoleon in v 20. stoletju vrsta mračnih diktatorjev, poskušali napraviti enotno Evropo, jim je to Velika Britanija dosledno preprečevala. To je neko generalno pravilo britanske politike. V spremenjeni situaciji po drugi svetovni vojni, v dvopolarnem svetu, ko sta na eni strani Amerika, na drugi pa Sovjetska zveza, ni bilo več prostora za Britanski imperij; monarhija na Britanskem otočju se je lahko rešila, če je našla novo, mnogo skromnejše poslanstvo.

Kraljica Elizabeta II. je zavladala, ko je bil predsednik vlade Winston Churchill. Je še kdo lahko bolj britanski – tako v dobrem kot problematičnem in nezglednem? Kljub temu, da se je v veliko stvareh motil, je imel prav v eni stvari in zaradi te je pomemben. Bila res bistvena, bistvena ne samo za Britanijo in Evropo, temveč za ves svet – Adolf Hitler. Churchill pa s tako popotnico ni mogel postati sinonim za tranzicijo.

"Kljub temu, da se je v veliko stvareh motil, je imel prav v eni stvari in zaradi te je pomemben," je o Winstonu Churchillu, nekdanjemu predsedniku vlade Združenega kraljestva, dejal Grdina. Foto: Getty Images Spraviti Veliko Britanijo iz velikega vrhunca v eni generaciji brez uničujočih pretresov v eno od mnogih dežel – simbol tega je Elizabeta II. Kraljica nikoli ni nasedala tistim krogom, ki so menili, da je treba v Veliki Britaniji zožiti demokracijo. Ni poslušala tistih, ki so si prizadevali, da bi levo krilo laburistov ne prišlo na oblast. Elizabeta II. se je z zvestobo demokratičnemu redu prilagodila modernemu svetu: Harold Wilson je v britanski politični establišment potem lahko vključil kar korenito levičarske sile. To je bil velik dosežek. Kraljica je v tem primeru pristala na spremembo in Wilsona ob odhodu počastila enako kot Winstona Churchilla, kar je s stališča svetovnozgodovinske vloge zelo nenavadno. Je pa razumljivo z britanskega stališča. S stališča postimperialne tranzicije.

Je pa še nekaj: dolga vladarska doba je lahko problem – če človek živi s svojo mladostjo in ne z mladostjo svojega časa. Elizabeta II. v svoji dolgi vladavini ni naredila podobno usodne napake kot na primer Franc Jožef, ko je v Beograd dovolil poslati ultimat in začel vojno proti Srbiji, ki je prerasla v prvo svetovno vojno. Pri tem ni spraševal parlamenta, ki na Dunaju poleti 1914 sploh ni zasedal. Franc Jožef se je vrnil k načinu vladanja iz svojih mladih let.

Ker si Elizabeta II. ni dovolila razkošja, da bi ostajala pri okostenelih modelih – vztrajala je samo pri preverjenih idealih –, se je Velika Britanija brez težav vključila celo v Evropsko skupnost. Ko je vstopila vanjo, je bila bolnik, ob izstopu pa je bila razmeroma zdrava. Evropa ji je zelo koristila. In iz politične Evrope je izstopila zaradi kar pritlehnega računa. Mislim, da je bil načrtovani izid kolikor mogoče majhna proevropska večina – da bi bilo mogoče pritiskati na Bruselj za vedno nove ugodnosti in izjeme. Kako daleč je bil v Cameronovem času, ko se je vse vrtelo okoli malenkostnih zadev, Britanski imperij. Celo časi gospe Thatcher in vojne za Falklandsko otočje so bili tedaj že daleč. Ne po letih, temveč po vsebini britanske politike.

Monarhija je bila simbol stabilnosti in kontinuitete v vseh teh spremembah. Ljudje ne živimo tudi na raznočasni osi, ne samo v trenutnosti. In smo – ob vsem drugem – bitja simbolov.

Britanska ustavna ureditev, ki sicer ne pozna pisane ustave, je takšna, da dober monarh lahko napravi veliko koristnega, slab monarh pa ne more škodovati. Otočani to cenijo, ker v takšnem okolju najrazličnejši ljudje razvijejo svoje ustvarjalne moči. Britanci so v stoletjih uspeli maksimalizirati tvorno učinkovanje različnih sil – tako tistih, ki se zavzemajo za spremembe, in onih, ki se ne ogrevajo za njihovo pospeševanje, ker menijo, da koristne spremembe pridejo s samim življenjem. Če spremembe načrtujemo, nihče ne more vedeti za njihove morebitne stranske učinke, ki so nemara bolj negativni, kakor so načrtovane spremembe pozitivne. Britanija je bila kos izzivu vzajemnega delovanja različnih silnic.

"Elizabeta II. v svoji dolgi vladavini ni naredila nobene usodne napake." Foto: Reuters Kako komentirate izjavo kolumnista Žige Turka, ki je v svoji zadnji kolumni za Siol.net zapisal, da bi na vrh Evropske unije morali postaviti monarha?

Kot zamisel, ki hoče vzpodbuditi diskusijo in premagati ravnodušnost in otopelost. Republike in monarhije so živele in bile uspešne sočasno. V srednjem veku imamo dve veliki republiki – Beneško (Serenissima) in Genovsko (Superba). Obstajale so tudi volilne monarhije kot nekakšna vmesna forma. Rimska republika je Rim naredila velik, cesarstvo ga je ozemeljsko povečalo, a ga je tudi vodilo v propad. Naj rečem nekoliko šegavo: Žiga Turk je očitno usmerjen aktivistično: ni konservativec, ker spremembe načrtuje! Sam ne vidim potrebe po kakšni evropski monarhiji. Sicer pa je ta v neki obliki že obstajala – kot anžujska evropska skupnost v srednjem veku, pa potem s "srečno družino" na evropskih prestolih, a … sledila je prva svetovna vojna. "Srečna družina" je bila enako raztrgana plahta, kakor so druge žlahte.

Ni nekega recepta za uspeh. Poti ne obstajajo, utrejo se s hojo. Evropski aktivisti lahko izumijo nov način sobivanja. Evropski konservativci lahko dobro upravljajo obstoječe entitete in počakajo, da spremembe prinese življenje. Mogoča je tudi vizija generala Charlesa de Gaullea, ki je Francijo dvignil po največji polomiji. A najvišji med francoskimi hrasti je bil potem posekan. Pa vemo, da bi bila Francija danes vitalnejša, če bi njegova zavrnjena reforma prebudila province. Medtem ko je koncept francoskega centralizma, ki še danes v veliki meri daje smer ne le Franciji, temveč tudi Evropi, tak, da je Francija prostor, ki obdaja Pariz. Evropejci bi morali dodobra premisliti tudi francosko izkušnjo.

Če bi Evropa bila nekakšna supermonarhija, bi nekateri njeni voditelji ne mogli sprostiti svojih energij. Monarhija ima vedno jasno središče. Evropa pa je vedno bila večpolarna. Vedno je bila sestavljanka. Takšna je bila tudi tedaj, ko je bila za svet najpomembnejša. Bi zmogla zdaj kreniti v smer, ki je bila v njej doslej zmerom zavrnjena? Evropa pa vsekakor rabi vse moči, ki jih lahko razvije. Ima okoli 450 milijonov prebivalcev. Rusija, ki velja za veliko silo, jih ima manj kot 150 milijonov. Tudi zelo raznolikih: število njenih muslimanov strmo narašča. Bo bolje odgovarjala na izzive prihodnosti kot Evropa? Naj Evropa zdaj presedla na pot ruske izkušnje? Sicer pa Žiga Turk ni ravno izviren: Habsburžani so sanjali o univerzalni monarhiji. Geslo Friderika III., ki se je polastil dediščine celjskih knezov, je bilo AEIOU. Pozneje so rekli, da to pomeni nekaj takega kot Avstrija Edina Ima Oblast Univerzalno.

Bo Karel III. lahko nadomestil kraljico Elizabeto glede na to, da med ljudstvom ni tako zelo priljubljen?

Kdo lahko reče kaj o tem? Situacija je nemara podobna tisti po smrti kraljice Viktorije. Kraljica Viktorija je vladala zelo dolgo; njen prestolonaslednik, kasnejši Edvard VII., je bil večni prestolonaslednik. Ni bil samo znan, ampak kar razvpit. Ko je prišel na prestol, pa je bil kljub kratkosti vladavine pomemben, celo velik vladar. Odigral je veliko vlogo pri številnih modernizacijskih reformah, tako v notranji kot zunanji politiki. S svojim šarmom je pomagal k vzpostavljanju zavezništva med Francijo in Veliko Britanijo, pa k ureditvi odnosov med Rusijo in uradnim Londonom. Da bi bil Karel III. kaj podobnega?

"Ne vem, če značaj Karla III. prebuja velika upanja," meni zgodovinar. Foto: zajem zaslona/Reuters Karel III. je kot prestolonaslednik velikokrat pisal parlamentarcem; marsikomu se je zdel smešen. Želel pa je biti koristen. Pa tudi pomemben. Mogoče celo ime Karel ni najboljši omen: Karel I. je bil obglavljen. Karel II. je bil bolj kot ne naključni obnovitelj monarhije, brez generala Monka mu ne bi uspelo. No, nekaj pa je: Karel III. očitno ni vraževeren. Če bi bil, bi bržčas nadel ime Jurij VII. Angleški oziroma britanski monarhi, ki so sedmi svojega imena, so bili pomembni: Henrik VII., ki je vodil državo z naravnost gospodinjsko varčnostjo oziroma stiskaštvom, je zacelil rane po vojni dveh rož, Edvard VII. je deloval diplomatsko in emancipacijsko: v njegovem času so lahko v anglikanski deželi tudi katoličani prišli do pomembnega mesta pod soncem.

Največ je odvisno od karakterja. Ta je, kakor je dal vedeti ameriški general in potem še predsednik Dwight D. Eisenhower, pred izkušnjami, odgovornostjo in sposobnostjo. Izkušnje lahko pridobiš, odgovornost lahko privzgojiš, sposobnost lahko izboljšaš, karakterja pa ne moreš zamenjati. Ne vem pa, če značaj Karla III. prebuja velika upanja. Še zlasti, če si v spomin prikličemo njegova ravnanja v času prvega zakona. Princesa Diana je monarhiji in Veliki Britaniji koristila: bila je priljubljena, njena humanitarna dejavnost je obetala, da bi lahko britanska kraljeva družina našla še kakšne drugačne, ne samo simbolne vloge in upravičila svoje eksistence. Princesa Diana je prestopila meje svoje dežele in celo Britanske skupnosti narodov. A zanjo ni bilo ravno posluha: ne pri aktivističnem Karlu III. ne pri Elizabeti II. Hollywood se je tu vsekakor odrezal bolje.

Ali lahko v kasnejšem obdobju to priljubljenost, karakter princese Diane vrneta princ William in vojvodinja Kate?

Načeloma da – če monarhija še bo. Monarh mora biti odgovoren in mora delati tako, da bodo ljudje vedeli, da je monarhija potrebna. V današnjem času, ki je bolj funkcionalistično kakor simbolno usmerjen, se lahko razpoloženje zelo hitro zasuče. Bi v Britaniji lahko uspel ljudski monarh? Hitro spremembo bi lahko kdo razumel kot resničnostni šov, kar sedanja otoška monarhija, ki je prepojena s simboliko, le ni. Kar monarhija kaže, ni namenjeno zabavi ljudi brez posebnosti ali ohranjanju pozornosti za vsako ceno. Britanski monarhi in njihovi častniki morajo služiti svoji domovini, da lahko vodijo to, kar jim je zaupano. To počno tudi vrhunski otoški politiki.

"Monarh mora biti odgovoren in mora delati tako, da bodo ljudje vedeli, da je monarhija potrebna," trdi Igor Grdina. Foto: Bojan Puhek Rekli ste, če monarhija še bo. Bi lahko Britanija čez čas ukinila monarhijo? Ali je vzdrževanje monarhije smiselno?

Mrtvi monarhinji so Britanci izkazali veliko spoštovanje. Pa vdanost. Toda: je bila to tudi ljubezen? Je pa še nekaj, kar bo nemara zares odločilno: naslednje generacije lahko zgradijo nekaj novega, ker to, kar obstaja zdaj, ne bo več razumljeno kot dovolj funkcionalno. Navsezadnje: na Britanskem otočju so doma praktični ljudje. Churchilla niso samo spoštovali, temveč so ga imeli tudi radi: vsi so bili za njim. V vojni. Ko pa je nastopil mir, sta bila Attlee in Bevin obetavnejša izbira. Lord Palmerston je dejal, da Britanija nima prijateljev, temveč interese. In Britanija so seveda njeni ljudje. Za mnoge pa so celo prijateljstva samo posebna oblika interesov. Ne pozabimo, kaj se je zgodilo Karlu I. – ostal je brez glave precej prej kakor Ludvik XVI. In njegov sin Jakob II. je bil v slavni revoluciji hitro ob prestol. Zapustili so ga praktično vsi zmožni ljudje, tudi John Churchill – vojskovodja, ki za razliko od svojega mnogo slavnejšega sorodnika iz 20. stoletja ni izgubil nobene bitke. Kako bodo v novih časih ravnali Britanci, je njihova stvar.

Treba pa je upoštevati še nekaj: po več stoletjih je nastopila doba, ko prihajajoča generacija ne more več pričakovati, da bo avtomatsko živela bolje, kot je generacija njihovih staršev. Zlasti v zahodni civilizaciji. Težko bi bilo tudi zanikati, da se pomen evropskega kontinenta in otokov okoli njega zmanjšuje. V srednjem veku je bilo osrednje morje Sredozemlje, v novem Atlantik, danes je to vse bolj Pacifik. In če pogledate sedanje evropske garniture … Iz generacije v generacijo slabše! Nižje. Nekoč je bilo mogoče reči, da se ljudje razlikujejo po tem, da imajo eni raven, pod katero ne morejo, drugi pa nivo, prek katerega se jim ni dano vzpeti. Danes pa? Breztalnost! Kdo je sedanji nemški kancler proti Konradu Adenauerju, kdo je zdajšnji francoski predsednik proti Charlesu de Gaulleu? Že proti Schmidtu, Kohlu ali Mitterrandu so komaj vidni. Se vam ne zdijo kot nekakšni obuti mački? Britanija ni nikakršna izjema. Že Wilsonove ali Heathove dimenzije so danes nepredstavljivo velike – kaj šele tiste iz časov Winstona Churchilla.

"In če pogledate sedanje evropske garniture … Iz generacije v generacijo slabše! Nižje. Kdo je sedanji nemški kancler proti Konradu Adenauerju, kdo je zdajšnji francoski predsednik proti Charlesu de Gaulleu? Že proti Schmidtu, Kohlu ali Mitterrandu so komaj vidni. Se vam ne zdijo kot nekakšni obuti mački? Britanija ni nikakršna izjema," je ocenil zgodovinar Igor Grdina. Foto: Reuters Torej so vojne tudi posledica slabega vodenja?

Slabo vodenje je tudi v marsičem posledica premajhne zavzetosti. Prenizkih ciljev. Pa bi morali biti visoki. Zmerom. V atomski dobi so vojne pač nekaj drugega kot poprej; ne samo da ne rešujejo vprašanj, zaradi katerih se vnamejo – mogoče katera druga –, temveč utegnejo biti usodne za vse. Za vsakogar. Ne gre za panično razmišljanje, temveč za pragmatično. Ne pozabimo, da je bila zadnja velika iniciativa Winstona Churchilla namenjena sporazumevanju jedrskih sil. Prekaljeni državnik je svojemu velikemu prav iz druge svetovne vojne hotel dodati še veliki prav za čas miru. Ni mu uspelo. Ampak že drugič se v politiki ni zanesljivo zmotil. To je, če premislimo natančneje, zelo veliko – ker je vendarle bil človeške mere.

Kdo od sedanjih voditeljev v Evropi je najboljši približek velikim voditeljem iz preteklosti, če je kdo?

Bil bi samo skromno tiho. Ampak to pri intervjuju ni … no, mogoče že je, a vljudno pa ni. Mogoče si pomagam z neko parabolo. Seveda iz angleškega sveta, če sva že zaposlena z otoško stvarnostjo. Ko je po koncu druge svetovne vojne britanski ambasador v Franciji Duff Cooper vprašal svojega šefa, zunanjega ministra Ernesta Bevina – prej proslavljenega sindikalista –, o vodilu njegove politike, mu je ta skromno odvrnil: "Če sem kje videl kakšno dobro stvar, sem začel razmišljati, kako bi tudi delavec prišel do nje, nikoli pa nisem razmišljal, kako bi jo komu odvzel." Bevin, ki je slovel kot sijajen govornik – vsaj enak Churchillu –, je izrazil dejavno vero v emancipacijski pristop k problemom. Dandanes na odločilnih mestih ne vidim ravno veliko takšnega načina razmišljanja. Vidim predvsem trud, kako bi drugega onemogočili, ga odrinili, prikrajšali … Ne pa, kako bi mu pomagali. Pa je posameznik že pri uresničevanju razglašenih pravic človek često nemočen. Mar ni cinično, da je neka pravica z debelimi črkami zapisana v imenitne listine, potem pa je njena uresničitev prepuščena vsakomur posebej? Pa potem: pogosto se nekaj razglasi kot vsem pripadajoče. Samo: iz vseh se izključi zdaj tega, zdaj onega. Mislim, da hegemonija, ki je vedno povezana z eliminacijo, ni način, ki bi mogel voditi k blaginji in blagostanju. Je pa takšno plemenito tekmovanje med idejami za dobro vsakogar. Veslati se da v določeno smer samo na levi in desni strani. Če se samo na eni, se čoln vrti v krogu.

Tudi v Sloveniji smo na prelomni točki, v letu novih voditeljev. Kako ocenjujete delo nove vlade in kandidate za predsednika države?

Pogled zgodovinarja je vedno pogled v vzvratno ogledalo; kot strokovnjak lahko govorim samo za nazaj. V prihodnost pa lahko gledam kot laik – in kot aktivni državljan. Se pravi kot nekdo, ki vestno poravnava davke in se še kar vestno udeležuje volitev in referendumov. In moj laični odgovor je skrajno dobronameren (očitajo mi obsedenost s Churchillom, pa je kaj narobe, če je dobronamernost bila tudi njegovo vodilo?): Slovenci smo tako ali tako preveč skregani, da bi imel voljo nasuti še kaj na grmado domačih izključevalnih prepirov, v katerih ni niti najmanjše možnosti, da bi lahko bila slišana vsaka dobra misel. Glede vlade: vsaki od njih sem doslej želel kar največji uspeh v delanju dobrega, pri čemer je kriterij dobro za vsakogar. Ne odvzemanje, ampak pomoč, da se tudi tisti, ki česa bodisi materialno bodisi duhovno nimajo, prikopljejo do želenega.

"Sem kar otožen," je dejal Grdina, potem ko se je spomnil na projekt Narodne in univerzitetne knjižnice, s katerim bi, kot je dejal, lahko rešili tudi problem Centralne tehniške knjižnice. Foto: Bojan Puhek Sem kar otožen, ko ob velikem čveku o skupnem dobru ne vidim prizadevanja za gradnjo nečesa zares takšnega – Narodne in univerzitetne knjižnice II. Z uresničitvijo tega projekta bi lahko rešili tudi problem Centralne tehniške knjižnice. Pred nosom imamo nekaj, kar bi nas lahko povezovalo – pa? Najprej kompetenčne zadrege: ali je to stvar kulture ali znanosti? Zaenkrat je znanosti. Ko bi bilo pa zares začeti zidati, se bo kdo spomnil: Hja, to je v bistvu stvar kulture, prestavimo to tja. Potem se vrtiljak vrti dalje. Pridejo natečaji. Zmagajo nepravi. Potem pridejo pravi. Pa so, če se pogleda z druge strani, pravzaprav nepravi. Nato pridejo ljudje, ki pravijo, da bodo knjižnice digitalne dobe tako ali tako drugačne. Spet utemeljevanje od Adama in Eve. Knjižnice so že drugačne – ampak nobena ni takšna, da je ni. Sledi odkopavanje ter zakopavanje gradbene jame. Ali je pri nas mogoče postaviti samo prizidek? Ko sem o tem pisal pred leti za eno tujih revij, je hahljajoči se urednik vpraševal strokovnjake iz svoje dežele, ki so poznali Slovenijo, če je pri nas res tako. Pa so rekli, da je. Zdaj se že celo pri nas piše o tem. Hahljajoče. A vseeno: treba je vztrajati. Zares. Hrvati so bili sposobni izpeljati podoben projekt v mnogo težjih časih. Ker jim je bilo zanj mar. Pri nas pa pravijo, da nekaj ni mogoče. Vedno je to treba prevesti v: njim, ki tako pravijo, ni mogoče. Zdaj bi bil pa – če posežem spet v angleško zgodovino – Oliver Cromwell in dejal: "Predolgo ste sedeli tu za tisto malo dobrega, kar ste naredili. V Božjem imenu: pojdite!" Ampak tudi brez tega bo NUK II nekoč stal. In spet se bo izkazalo, da je imel Churchill prav, ko je nenehno ponavljal: Treba je riniti dalje!

Zdaj sem že kar daleč zabredel iz predpolitike v politiko. Pa vendar ne mislim in ne znam misliti politično. Ne branim se nikogaršnje dobre misli. Vem tudi, da je dobro mislil tudi eden staroindijskih pesnikov, ki je zapisal nekako takole: če pade značajen človek, se odbije od tal kot žoga, če pa pade neznačajnež, obleži kot kepa blata. Poznam veliko ljudi, ki so se nekoč angažirali v javnosti, pa so obupali, ker niso mogli nič spremeniti ali nič zadržati na svojem mestu. Slovencem, žal, velikokrat manjka vztrajnosti in potrpljenja. Uspeh ne pride takoj; včasih pride šele po generacijah. Treba je delati in treba je imeti potrpljenje, kakor je dejal Auguste Rodin.

Bi izpostavili kaj, kar bi se slovenski politiki lahko učili od angleških?

Parlamentarizem Velike Britanije je res velika stvar. Naj mi nihče ne zameri, če rečem, da bi si človek želel tako vsebinskih diskusij, kot so tam. Od nekdaj. Pa smisel za humor. Pri nas se stavi na druge stvari – na grobost in pocestni slovar. Ljudje so celo ponosni, da so grobi. Da si upajo. Kot da politika ne bi bila stvar pameti, ampak predrznosti. Niti ne korajže. Moti me škodoželjnost. Pa večno odlaganje potrebnih reči. Kdaj je tudi prepozno. Bolje pozno kot nikoli, bolje nikdar kot prepozno.

"Slovencem, žal, velikokrat manjka vztrajnosti in potrpljenja," pravi Grdina. Foto: Bojan Puhek V Veliki Britaniji parlamentarizem deluje: ne idealno, a precej dobro. Služi namenu. Parlament ni kraj prepira, temveč izmenjave mnenj in iskanja najboljših rešitev. Edmund Stoiber je na Bavarskem že lahko rekel: "Žal, moje dame in gospodje, niso vsi tako pametni, kot smo mi." Pri nas tega v resnem tonu ne moremo reči prav velikokrat. Skoraj vedno pa v šaljivem tonu ...

V Sloveniji se tudi nenehno govori o mladi demokraciji. Pa ni več tako mlada, lahko bi bila že zrela. Enako kot diplomacija, ki bi se je bilo treba po moji misli učiti pri Italijanih. Italija je izgubila veliko vojn, ampak diplomacija jo je vedno rešila. Že v 19. stoletju so se tujci norčevali, da je država, ki je zrasla kot zedinjena domovina Italijanov na Apeninskem polotoku, kakor dunajski zrezek: bolj ko jo kdo tolče, večja je. A učiti se je treba vedno s kritično pametjo in lastnimi interesi. Nikoli z golim posnemanjem. Potem bomo tudi pri nas lahko citirali verza Matthewa Priorja, ki jih tako pogosto slišimo ob smrtih pomembnežev v Angliji: "Moža vrlinam biti mil in malce slep, kjer je (z)grešil." No, tole se da v naših časih povedati tudi docela neseksistično: Človeka vsem vrlinam biti mil …

In še nekaj: nenehno tarnanje nad našo "državico". Pa kdo bo to poslušal! Veliko je manjših. Sploh pa: majhno ne pomeni malenkostno. Ne nujno. Se pač moramo bolj potruditi. In to v slovenski zgodovini ni nič novega.

Novice Nekateri sprave nočejo, ker jim zgodovina še koristi (video)

Trendi Znan vzrok smrti kraljice Elizabete II.

Trendi Kraljeva družina se je poslovila od kraljice Elizabete II. #video

Novice Biden in Pahor sta se že poklonila preminuli kraljici #video

Mnenja Žiga Turk: Kraljica je mrtva, živel cesar!