Zgodba o časih, ko se je slovenski narod odločil za lastno državo

Večina slovenskega narodnega ozemlja je bila od konca prve svetovne vojne del južnoslovanske države, saj mednarodna razmerja moči desetletja niso bila ugodna za ustanovitev samostojne slovenske države. "Okno priložnosti" za samostojnost se je Slovencem odprlo šele z zlomom socializma v Vzhodni Evropi. Agonija socialistične Jugoslavije Agoniji, ki so jo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja preživljale socialistične države oziroma države komunističnega enostrankarskega režima, se ni mogla izogniti niti socialistična Jugoslavija. Ta je v osemdesetih zaradi visoke zadolženosti ter nekonkurenčnega in zaostalega gospodarstva padla v težko gospodarsko krizo. V času dolgoletne krize, ki so jo zaznamovali tudi posamezna obdobja pomanjkanja pomembnih vsakodnevnih dobrin, kot so bencin, kava in pralni praški, ter trdoživa visoka inflacija, so se v gospodarsko manj uspešnih delih tedanje Jugoslavije vse bolj dvigale politične sile, ki so zagovarjale večjo centralizacijo in poenotenje države ter bi med drugim ogrozile tudi samobitnost slovenskega naroda. Eden od takih unitarističnih načrtov so bila tudi t. i. skupna šolska jedra. 57. številka Nove revije Zaradi krepitve centralistično-unitarističnih sil v južnih republikah so se v Sloveniji vse bolj krepili zagovorniki demokracije, političnega pluralizma in suverenosti slovenskega naroda. Programski temelj slovenskemu osamosvajanju je februarja 1987 postavila znamenita 57. številke Nove revije, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. Ti niso naleteli na strinjanje partijskega slovenskega vodstva, saj se je to javno takoj distanciralo od vsebine številke. Poleg krogov razumnikov okoli Nove revije so se v osemdesetih porajala tudi t. i. nova družbena gibanja (zagovorniki civilnega služenja vojaške obveznosti, ekologi, mirovniki, zagovorniki večjih pravic istospolno usmerjenih, nova umetniška gibanja itn.), prav tako pa so sveže in sodobne politične misli vse bolj prihajale na površje tudi znotraj Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Proces proti četverici JBTZ Težnje po večji suverenosti in demokraciji so se še okrepile, potem ko je slovenska tajna politična policija Udba oziroma Služba državne varnosti 31. maja 1988 aretirala Janeza Janšo, tedaj enega od kandidatov za predsednika ZSMS, ter ga izročila Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), ki ga je zaprla v vojaški zapor in ga postavila pred vojaške sodišče (skupaj s prav tako zaprtima Ivanom Borštnerjem in Davidom Tasičem ter Francijem Zavrlom, ki se je branil s prostosti). Proces na vojaškem sodišču je postal znan kot proces proti četverici JBTZ (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl).

Aretacije so sprožile slovensko pomlad. Kmalu po aretacijah je bil namreč ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je hitro narasel na več kot 100.000 posameznih in na več kot 1.000 kolektivnih članov. Odbor je junija sklical zborovanje v podporo četverici na Kongresnem trgu, ki se ga je udeležilo več kot 30.000 ljudi, in v času sojenja pred vojaškim sodiščem na Roški organiziral proteste, ki se jih je udeleževalo več tisoč ljudi.

Majniška deklaracija Leta 1989 so se demokratične sile začele tudi strankarsko organizirati. Najprej je bila na začetku leta ustanovljena Slovenska demokratična zveza (SDZ), v naslednjih tednih in mesecih so sledile tudi ustanovitve drugih strank. Demokratične sile so maja 1989 na zborovanju na Kongresnem trgu predstavile t. i. Majniško deklaracijo, v kateri so med drugim zapisale, da hočejo živeti v suvereni državi slovenskega naroda, ter zahtevale demokracijo in spoštovanje človekovih pravic in svoboščin.

Nazadnje je morala pred vse močnejšimi demokratičnimi težnjami popustiti tudi slovenska partija oziroma Zveza komunistov Slovenije (ZKS) ter privoliti v svobodne in demokratične volitve, ki so pomenile konec enostrankarskega komunističnega režima v Sloveniji. Obenem je tudi sama ZKS dodala svoj delež k razgradnji Jugoslavije z odhodom slovenske delegacije s kongresa Zveze komunistov Jugoslavije januarja 1990.

Koalicija Demos zmaga na volitvah Nove stranke so pred volitvami oblikovale koalicijo Demos, katere glavna cilja sta bila samostojna Slovenija in uvedba demokracije. Koalicija Demos je bila tudi zmagovalka volitev spomladi 1990 in je oblikovala vlado, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle. Predsednik Demosa je bil Jože Pučnik, ki je bil po mnenju zgodovinarke Rosvite Pesek "motor slovenskega osamosvajanja".

Potem ko je bilo jasno, da ne bo mogoče priti do samostojnosti z razglasitvijo nove slovenske ustave, so se 9. in 10. novembra leta 1990 v Poljčah na Gorenjskem zbrali tedanji poslanci koalicije Demos, ministri in nekateri strokovni sodelavci ter sprejeli odločitev za razpis referenduma, na katerem bi se ljudstvo odločilo o nadaljnjem bivanju v Jugoslaviji oziroma o ustanovitvi samostojne države Slovenije.

Sporazum med Demosom in opozicijo Opozicija, ki so jo sestavljale levo usmerjene stranke, je bila naprej proti plebiscitu oziroma ga je hotela zavleči v leto 1991, bil naj bi spomladi ali celo šele jeseni 1991. Osnutek zakona o plebiscitu je tako podprlo le 126 poslancev. Šele konec novembra in na začetku decembra so predsedniki strank začeli pogajanja, ki jih je vodil takratni predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan.

Sporni sta bili dve točki: kdaj bo plebiscit in kolikšna večina glasov volivcev je potrebna, da bo plebiscit uspešen. Na koncu so sprejeli kompromis: opozicija se je sprijaznila z datumom plebiscita, 23. decembrom, Demosova koalicija pa je privolila v to, da bo morala za samostojnost glasovati absolutna večina vseh volilnih upravičencev, ne le večina tistih, ki bodo prišli na volišča.

88,5 odstotka vseh volivcev podpre samostojno Slovenijo Na plebiscitu je na vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov teh odgovorilo pritrdilno, to je 88,5 odstotka vseh volivcev. Na podlagi te plebiscitne odločitve je slovenska skupščina 25. junija 1991 uzakonila Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracijo o neodvisnosti in tako postavila formalni temelj slovenski samostojnosti.

V vmesnem času med plebiscitom in osamosvojitvijo je Slovenija krepila svoje obrambne sile, predvsem Teritorialno obrambo (TO), da bi lahko zavarovala samostojnost pred Jugoslovansko ljudsko armado. To krepitev slovenskih obrambnih sil so omogočali predvsem zakoni, ki jih je pripravil Janša, ki je bil tedaj obrambni minister.

Slovenske sile premagajo JLA JLA je napad na Slovenijo začel 27. junija (že dan prej so se zgodili premiki bojnih enot JLA-ja na Primorskem). Teritorialna obramba in policija sta v nekaj dneh ustavili oklepne enote JLA-ja, spet zasedli mejne prehode, jugoslovansko vojsko na slovenskih tleh pa blokirali v vojašnicah. Spopadi so se končali 3. julija in enote JLA-ja, ki so bile na bojnih položajih, so se začele umikati v vojašnice.

Na začetku julija 1991 so se po posredovanju Evropske skupnosti na Brionih začela pogajanja med Slovenijo, Hrvaško in Jugoslavijo. Podpisana je bila t. i. Brionska deklaracija, ki jo je 10. julija potrdila tudi slovenska skupščina.

Z njo je Slovenija uradno za tri mesece zamrznila osamosvajanje, dejansko pa je le še pospešila njegovo izvajanje. Prve države so medtem že priznale samostojno Slovenijo, 15. januarja 1992 je slovensko državo priznala večina članic Evropske skupnosti, 22. maja 1992 je postala tudi 176. članica Organizacije Združenih narodov (OZN).