Varna hiša pomeni zlasti možnost bivanja v varnem prostoru

Varna hiša Stigma, ki je začela delovati leta 2010, je ena od rešitev za beg pred mnogokrat krutim vsakdanom omenjenih brezdomk, ki je prežet z verbalnim, fizičnim in spolnim nasiljem. Nastala je ravno za potrebe uživalk nedovoljenih drog in udeleženk substitucijske terapije, ki so preživele ali še doživljajo nasilje v družini, partnerskih ali zvodniških odnosih ali na ulici.

Preživetih travm same ne morejo predelati same

Najpomembnejši dosežek programa Varna hiša Stigma, ki je nastal na osnovi raziskav in pogovora z ženskami, je torej, da uživalke nedovoljenih drog in tiste na substitucijski terapiji z vključitvijo vanj dobijo možnost bivanja v varnem prostoru, kar jim omogoči umik z ulice ali iz nasilnih odnosov. Prav tako se z vključitvijo v program poleg varne namestitve začnejo odvijati tudi druge oblike pomoči, ki uporabnice ob ustrezni strokovni podpori vodijo do postopnega spreminjanja načina življenja in boljše samopodobe. "Nekaterim s predpisano terapijo uspe vzpostaviti in vzdrževati abstinenco od nedovoljenih drog, posledično pa se prenehajo tudi ukvarjati s prostitucijo in kriminalom. Nekatere se odločijo tudi za zdravljenje v drugih programih."

Kot nam še pojasni ena od sogovornic, ki je vodja projekta Varna hiša Stigma, Sabina Zorec, njihove uporabnice preživetih travm same ne zmorejo predelati. "Zaradi različnih oblik nasilja, ki je močno prisotno v življenju uživalk nedovoljenih drog, nastane dodatna škoda, ki jo je mogoče zmanjšati ob ustreznem odzivu na izraženo potrebo po varni nastanitvi. Zlorabe in nasilje, ki so jim izpostavljene kot brezdomke, povzročijo travmatične izkušnje, ki imajo dolgotrajne negativne posledice. Povzročeni strah jim ustvarja občutke nemoči in šibkosti. Ker so okoliščine nevzdržne, ženske povečujejo odmerke drog, da lahko vzdržijo in preživijo v situaciji, v kateri so se znašle."

Pomembna je tudi možnost vzpostavitve drugačne socialne mreže

Varna hiša jim zato ponuja različne oblike pomoči, ki so jim individualno prilagojene glede na njihove potrebe. Tako jim program Varna hiša ponuja psihosocialno pomoč v obliki individualnega in skupinskega dela, zagovorništva, pomoči pri organizaciji vsakdanjega življenja in tako dalje. Ob tem naj omenimo, da abstinenca ni pogoj za vstop v Varno hišo.

Zelo pomembno pri spreminjanju načina življenja uporabnic Varne hiše je možnost vzpostavitve drugačne socialne mreže. Pri večini jo namreč predstavljajo "dilerji" in zvodniki. "Prav socialna mreža zunaj scene je nujna pri uspešni reintegraciji, zato v program vključujemo prostovoljke in prostovoljce, ki se z uporabnicami družijo v hiši in zunaj nje. Prek druženja s prostovoljci spoznajo in se priučijo drugačnih odnosov, kot so jih imele do zdaj."

Varno hišo bi bilo treba nadgraditi z oskrbovanimi stanovanji

Po mnenju naših sogovornic bi bilo treba varno zatočišče, ki ga nudi Varna hiša, nadgraditi z oskrbovanimi stanovanji. "V Nemčiji, kjer smo bili na ogledu, imajo na primer oskrbovana stanovanja posebej za aktivne uživalke drog in posebej za tiste, ki so na substitucijski terapiji. Naša želja je, da bi oblikovali oskrbovana stanovanja vsaj za zadnje, saj potrebujejo še nekaj nadaljnje podpore. Gre torej za neke vrste stanovanjske skupnosti, ki bi nudile dodatno stabilno oporo, kar bi bilo zelo pomembno, saj opažamo, da po nekem času bivanja v Varni hiši uporabnice zmanjšajo količino užitih drog in veliko jih preide na substitucijsko terapijo," pojasni Eva Rogina iz Varne hiše.

Po njenih besedah so sprva uporabnice v Varni hiši lahko ostale eno leto, kmalu pa so ugotovili, da je čas prekratek, saj v hišo pridejo dobesedno z ulice. "Zato smo bivanje podaljšali na leto in pol in v izrednih razmerah ga podaljšamo še za pol leta. Naše uporabnice imajo namreč velikokrat tudi številne zdravstvene težave in če jih začnejo urejati, to seveda zahteva svoj čas. Poleg tega naj omenim, da je povprečna starost naših uporabnic 37 let in večina izmed njih prepovedane droge uživa večji del svojega življenja, zato ni pričakovati, da bi se iz začaranega kroga odvisnosti izvlekle čez noč."

Sicer njihovim uporabnicam tudi po odhodu iz Varne hiše nudijo različne oblike pomoči, od svetovanja po telefonu, pomoči pri zagotavljanju osnovnih življenjskih dobrin do zagovorništva v postopkih v različnih ustanovah.

Letos je bilo v Varni hiši 13 različnih namestitev

Omenjena hiša nudi varen prostor osmim uporabnicam in eni krizni namestitvi. "Trenutno jih je v hiši šest. Sicer so letos imeli 13 različnih namestitev, v treh letih delovanja pa 22. Kot nam še pojasni Sabina Zorec, pa je v Ljubljani zatočišč za ženske brezdomke in uporabnice nedovoljenih drog premalo.

Varno hišo Stigma sicer sofinancirata ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter Mestna občina Ljubljana, finančna sredstva pa dobijo tudi od Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS (FIHO).