Sobota, 24. 8. 2019, 15.15
5 let, 4 mesece
Tujci v Sloveniji: Alex Jordan
Valižan v Sloveniji: Slovenci cenite, če se trudim govoriti slovensko #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,95
2
Valižan Alex Jordan, 43-letni učitelj angleškega jezika, ki v Ljubljani poučuje v več jezikovnih šolah, se v Sloveniji želi ustaliti.
"Vedno se je bolje potruditi, tudi če jezika ne obvladaš popolno. Slovenci ta trud zelo cenite," ugotavlja Alex Jordan, 43-letni učitelj angleškega jezika iz Walesa, ki se želi v Sloveniji ustaliti. Slovenske navade nošenja copat še ni usvojil, čeprav jo razume, je pa hitro ponotranjil željo po tem, da bi prehodil vso Slovensko planinsko pot. Triglav je enkrat že odkljukal s seznama, tako da je na nek način že Slovenec.
Veliko Slovencev se odloča za selitev iz Slovenije, vi ste izbrali obratno smer. Iz Velike Britanije ste se preselili v Slovenijo. Kaj vas je privedlo? Ljubezen, službena priložnost?
Zgodba je precej dolga. Leta 2006 sem se odločil, da zapustim Veliko Britanijo in poskusim kaj novega. Sprva je bila moj cilj Hrvaška, a tam nisem našel dela, potem pa sem pogledoval v okolici in ko so mi v eni od jezikovnih šol v Mariboru ponudili službo, sem jo zagrabil z obema rokama.
Sprva sem načrtoval, da bi v Sloveniji ostal leto dni in se nato preselil na Hrvaško, a sem vmes srečal dekle, se zaljubil in ostal še dodatnih pet let. Vmes sem se še nekajkrat preselil in se vrnil januarja 2015 z idejo, da se končno ustalim.
"Slovenščine sem se začel učiti leta 2015. V Pionirskem domu v Ljubljani sem dva meseca obiskoval intenzivni tečaj slovenskega jezika – to je pomenilo vsak dan po tri ure učenja – in od tam sem ogromno odnesel. Še vedno mi dela težave sklanjanje, to je res zapleteno, nimam pa nobenih težav z dvojino."
In kako vam to uspeva?
Zelo dobro, tudi posel cveti. Zdaj imam drugo dekle, slovensko-hrvaških korenin, kar pomeni, da se srečujem z obema jezikoma.
Kako se spominjate selitve v Slovenijo? Najbrž ni šlo za velik kulturni šok?
Niti ne, je bilo pa leta 2006 v Sloveniji drugače kot je danes, precej manj razvito, tudi mirnejše. V Maribor sem se preselil neposredno iz Leedsa, kjer živi milijon ljudi. A manjših mest sem vajen, odraščal sem namreč na podeželju in so mi zato ljubše vasi in manjša mesta.
Govorite slovensko?
Malo, ravno toliko, da lahko vse uredim. V baru ali trgovini se vse dogovorim, če pa bi intervju želela izpeljati v slovenščini, bi se preveč zavlekel (smeh, op. a.).
Slovenščine sem se začel učiti leta 2015, ko sem se vrnil v Slovenijo. V Pionirskem domu v Ljubljani sem dva meseca obiskoval intenzivni tečaj slovenskega jezika – to je pomenilo vsak dan po tri ure učenja – in od tam sem ogromno odnesel. Še vedno mi dela težave sklanjanje, to je res zapleteno, nimam pa nobenih težav z dvojino.
"Slovenci angleško govorite odlično, predvsem mlajši od 40 let."
Kakšno je naše znanje angleščine, na splošno?
Kot profesionalni učitelj angleščine lahko rečem, da Slovenci angleško govorite odlično, predvsem mlajši od 40 let.
V zadnjih letih zaradi španskih nadaljevank menda narašča zanimanje za učenje španskega jezika. Kaj pa angleškega? Je še vedno dovolj povpraševanja?
Trkam ob les. Zelo veliko, še posebej letos sem imel ogromno dela, kar je super. Vsako leto je več zanimanja, vsaj v mojem primeru.
Ste našli slovensko družbo ali se družite pretežno s tujci?
Našel sem slovensko družbo, družim pa se tudi s tujci v Sloveniji. Sem pa že drugi dan svojega prihoda v Slovenijo leta 2006 v Mariboru našel prijatelje. Obiskal sem namreč lokal, v katerem so se zbirali navijači nogometnega kluba Liverpool in tam spremljali angleško ligo. Takoj smo se ujeli in 13 let pozneje smo še vedno prijatelji. Pomagali so mi najti stanovanje, me vozili po trgovinah s pohištvom … Bili so najbolj prijazni ljudje, kar sem jih kadarkoli srečal na svojih potovanjih.
Ste potemtakem navijač Redsov?
O, ne, že od nekdaj sem navijač Tottenhama, če preračunam, je to že 33 let. Junija lani sem prav zaradi tega odpotoval v Madrid na finale lige prvakov, kjer pa smo žal izgubili proti Liverpoolu. Tekme si v živo nisem ogledal, ker nisem dobil vstopnice, sem pa želel biti vsaj nekje blizu. Razočaranje je bilo ogromno …
Ste pa glede na to, da ste v Sloveniji najprej zaživeli v Mariboru, najverjetneje navijač Nogometnega kluba Maribor.
Lahko bi se reklo, že zelo zgodaj po prihodu v Slovenijo, leta 2007, sem bil na tekmi, mislim, da so igrali proti Celju. Seveda so me naučili tudi sloganov, ki se jih vpije na tekmah ... (jih našteje, op. a.)
Želi si prehoditi Slovensko planinsko pot, zraven pa zbira še sredstva za otroke iz socialno ogroženih družin.
Kako to, da ste si zadali, da boste prehodili Slovensko planinsko pot?
Za Slovensko planinsko pot sem prvič slišal, ko mi je o njej pripovedoval moj zelo dober prijatelj, Američan, ki v Sloveniji živi že 18 let. Pred prihodom v Slovenijo nisem kaj dosti zahajal v hribe, v Veliki Britaniji to ni bilo preveč razširjeno. No, potem pa sem dokaj hitro kupil Dnevnik s Slovenske planinske poti in skupaj s kolegom sva osvojila par vrhov, pridobila nekaj žigov v knjižici in tako spoznavala lepote Slovenije in njene gore.
Med drugim sem se leta 2012 povzpel tudi na Triglav in seveda v dnevnik pritisnil tudi ta žig. Žal sem med selitvami Dnevnik izgubil, tako da zdaj tega žiga nimam in moram spet na Triglav. Ne, šalim se, želim si ponovno na Triglav.
Moj načrt je, da za konec transverzale, ki sem se je konkretno lotil lani - od 80 žigov mi jih manjka samo še 12 - prihranim prostorček prav za žig s Triglava, najvišje točke transverzale (2864 m.n.v.) in Ankarana (40 m.n.v.), zadnje točke. Moj načrt je, da to opravim v treh dneh.
Leta 2012 se je prvič povzpel na Triglav in podvig namerava ponoviti.
Med vzponom na Triglav me je bilo malo strah, nisem ravno ljubitelj višine in prepričan sem bil, da me bo vzpon tega strahu ozdravil, pa se to ni zgodilo. Za najzahtevnejše vrhove – Jalovec me še posebej skrbi, pa Razor – bom poiskal pomoč gorskega vodnika ali jih bom opravil v družbi planincev z izkušnjami. Za zdaj se k sreči še nisem znašel v težki situaciji. Trkam po lesu. Zavedam se, da so gore lahko zelo nevarne. Ravno pred dnevi sem na vaši spletni strani zasledil članek o reševanju s Skute, mislim, da je bilo dva dni pred tem, ko sem se še sam odpravil tja.
To torej pomeni, da berete v slovenskem jeziku?
Nekaj malega, branje mi ne povzroča težav, saj lahko berem počasi in uporabljam prevajalnik, če je to potrebno, sicer pa marsikaj razberem tudi iz konteksta.
Besedišče imam kar bogato, sklanjanje pa je še vedno katastrofalno.
So ljudje hvaležni, če se trudite s slovenskim jezikom, ali vas kar naprej hočejo popravljati?
Zelo cenijo, vedno se je bolje potruditi, tudi če jezika ne obvladaš popolno. Domačini to zelo cenijo.
Letošnje poletje je Alex prehodil tudi na hrvaško Dinaro.
Lani ste po Slovenski planinski poti hodili za projekt Botrstvo, letos zbirate sredstva za hrvaško organizacijo.
Res je, pomoči Zvezi prijateljev mladine Slovenije sem letos dodal še društvo Pomaže djeci – pred meseci sem na televiziji videl oglas in zdelo se mi je, da gre za projekt, precej podoben Botrstvu. Kontaktiral sem jih, zelo so bili veseli moje pobude in tako se je začelo. Enostavno sem želel narediti nekaj dobrega tudi za hrvaško stran svojega dekleta.
Sicer pa sem se od nekdaj želel povzpeti na Dinaro in pred dnevi mi je to tudi uspelo.
Štiri kratke:
Kateri slovenski športnik vas najbolj impresionira?
Milenko Ačimović. Zato, ker je pred leti igral za Tottenham. Potem Tina Maze, odbojkarici Fabjan, seveda pa ne morem mimo Janje Garnbret.
Najljubša slovenska jed?
Zelo rad imam čevapčiče, pa vem, da niso tipična slovenska jed, všeč pa so mi tudi jota, ričet, kisla repa, rebrca …
Najljubši kraj?
Nedvomno Bohinj.
Najljubša gora, najljubša planinska koča?
Grintovec, ker je visok, pot pa je precej enostavna, od planinskih koč pa bi izpostavil Zasavsko kočo na Prehodavcih. Lokacija je neverjetna.
Ste v Slovenijo prinesli kakšne tipične navade z Walesa, morda kuhinjo?
Niti ne, je pa res, da vedno prinesem več kozarčkov namaza Marmite – gre za namaz iz izvlečka kvasovk.
Kaj pa navada nošenja copat, je bilo to za vas nekaj novega?
Da, to pa je kar velika kulturna razlika. V Angliji copate nosijo samo starejši ljudje, sam sem vajen doma hoditi v nogavicah, čeprav se strinjam, da je v copatih bolj higienično, a tega nisem vajen.
Rekli ste, da boste v Sloveniji ostali za vedno. Razmišljate o procesu pridobitve slovenskega državljanstva?
Če bo prišlo do brexita, bom morda res moral razmišljati o tem. Sicer pa za pridobitev slovenskega državljanstva za zdaj nimam nobenih možnosti. Eden od pogojev je, da v Sloveniji živiš deset let, jaz pa sem tukaj s premori pet let. Morda nekega dne …Z zveseljem bi imel slovensko državljanstvo.
Kako bo brexit spremenil vaše življenje?
Za zdaj nihče ne ve, kaj bo. Mislim, da britanska in slovenska vlada za zdaj stvari poskušata ohraniti take, kot so, bomo videli. Nikoli ne veš.
Kako je z birokracijo v Sloveniji, če jo primerjamo z birokracijo v Angliji?
Ker sem samozaposlen, imam kar nekaj izkušenj s tem, lahko bi bilo bolj tekoče in prilagodljivo, vse skupaj je precej rigorozno. Je pa zdaj precej bolje kot pred desetimi leti. Danes tako ali tako vsak Slovenec govori angleško in glede komunikacije res ni nobenih težav.
2