Torek, 27. 5. 2025, 15.11
1 dan, 21 ur
Čebelarstvo in železnica – povezava, ki traja
Tirnice in panji: kako železnica pomaga slovenskemu čebelarstvu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,31
Sejanje sončnic na tradicionalen način na postajališču Osluševci v občini Ormož
Vez med čebelami in vlaki morda ni najopaznejša in je zaradi razlik med njimi morda celo težko predstavljiva, je pa v Sloveniji in že prej v nekdanji skupni državi dobro znana in opisana.
Železnice in čebelarstvo na Slovenskem že skoraj celo stoletje rastejo skupaj. Železnica je omogočala prevoz čebel na drugačno ali boljšo pašo ter prodajo čebel in medu v druge dele države in tudi zunaj nje. Ta plodna vez se nadaljuje še v današnjem času, tudi s simbolnimi akcijami.
Od ležečega panja do čebelarskih vlakov
Prevoz čebel je bil za železnice izziv, ker čebele niso ravno navaden tovor. Mihael Ambrožič, posestnik in čebelar iz Mojstrane, je že okoli leta 1870 za železniški prevoz izumil ležeči panj, ki je bil primeren za prevoz na dolge razdalje. To je leta 1872, takoj po odprtju gorenjske železnice, slovenskim čebelarjem omogočilo izvoz čebel, kar brez železnice ne bi bilo mogoče.
Člani Društva Prleški železničar, med katerimi so tudi čebelarji, so ob tej priložnosti uresničili svojo željo in postavili čebelnjak na Stanici, kjer je tudi njihova zbirka železniške dediščine. Njegovo zunanjo obliko je navdihnila parna lokomotiva.
Prevoz čebel po železnici je bil vse prej kot preprost. Čebelar Martin Adlešič iz Bele krajine, ki je s čebelami prepotoval takratno celotno Jugoslavijo, je te prevoze opisoval kot pravi logistični podvig: stroga navodila so določala natančno razporeditev panjev v vagonih, zračnost, zaščito pred vročino ali mrazom.
Panji na poti, čebele na tirih
Čebelarski vlaki so močno zaživeli že pred drugo svetovno vojno. Z njimi so praviloma ponoči prevažali panje s čebelami na različne pašne lokacije – iz Gorenjske in Notranjske v Pomurje in na Dolenjsko, a tudi v bolj oddaljene kraje, celo v Dalmacijo, kažejo zgodovinski zapisi.
Ti vlaki, med njimi je bil tudi tisti, ki je 13. avgusta 1930 iz Bohinjske Bistrice prepeljal 22 vagonov čebel na ajdovo pašo, so imeli prednost pred vsemi drugimi tovornimi vlaki, posebne nočne izmene pa so poskrbele za nakladanje in razkladanje dragocenih potnic. Vedno so vozili ponoči in po prednostnem voznem redu, da so bile čebele zjutraj že na novi lokaciji.
Medena strategija
Železnica je že v tem obdobju aktivno podpirala čebelarstvo. Med železničarji je bilo znatno število čebelarjev, železnica pa jim je pomagala na različne načine, tudi tako, da so jim zagotovile brezplačen prevoz panjev in čebelarske opreme. Leta 1938 je bilo v Železničarsko čebelarsko zadrugo v Ljubljani vključenih 375 članov s približno šest tisoč panji.
Ob novem čebelnjaku na Stanici v Osluševcih so čebelarji mladim sejalcem pojasnili delo čebelarjev in jim predstavili svoja orodja.
Železniška podpora čebelarjem ni usahnila niti po drugi svetovni vojni. Leta 1949 je Direkcija državnih železnic v Ljubljani ustanovila referat za čebele, ki je v nekaj mesecih kupil več sto panjev, načrtoval pa še 2.200 dodatnih čebeljih družin z mrežo čebelarjev in pomočnikov. Lokacije čebelnjakov so skrbno izbirali glede na pašo, stali so tudi ob železniških čuvajnicah – med drugim med postajama Sava in Zagorje.
Medovite rastline ob progi ostajajo, čebelarski ekspresi pa so usahnili
Sajenje medovitih rastlin ob železniških progah po Sloveniji ni nič novega. Sadili so predvsem akacije, ki so čebelam zagotavljale obilno pašo, hkrati pa so polepšale okolico prog.
Slovenske sončnice so na svetovni dan čebel (20. maja) v sodelovanju s tamkajšnjimi občinami začele akcijo sejanja sončnic na desetih lokacijah ob železniških progah po vsej državi.
Z razvojem cestnega prometa in povečano dostopnostjo tovornih vozil se je uporaba železnice za prevoz čebel začela zmanjševati. "Kljub temu so nekateri čebelarji vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja še uporabljali železniške vagone kot ekspresne pošiljke za selitev čebeljih družin," je na podlagi pisnih zapisov pojasnil predsednik Društva za ohranjanje dediščine Prleški železničar Franc Zemljič. Čebele in med so bili nekoč za železničarje dodatni vir zaslužka, ker pa je bil železniški poklic nekoč težak, je bil med, meni Zemljič, tudi okrepčilo ali že kar zdravilo številnim železničarjem.
Prleška postaja, kjer cvetijo sončnice
To društvo se je pridružilo pobudi Sejemo sončno prihodnost Slovenskih železnic, ki te dni sejejo sončnice na lokacijah vzdolž vseh slovenskih prog. V bližini Stanice, zbirke železniške dediščine na nekdanjem železniškem postajališču Osluševci, ki je le nekaj korakov stran od današnjega sodobnega postajališča, so na površini šestih vagonov s tradicionalno metodo iz rok najmlajših iz bližnjih vasi posejali sončnice, ki bodo v vsej svoji lepoti zrasle do septembra.
Kot svoj dodatni prispevek čebelam so v Društvu prleški železničar, nekateri njegovi člani so tudi čebelarji, naredili čebelnjak s šestimi panji. Njegova podoba ima nedvomno železniški pridih – je v obliki parne lokomotive.
"Že pred časom smo se odločili, da naredimo takšen čebelnjak, zdaj pa je bila prava priložnost, da to uresničimo," je povedal podpredsednik Društva prleški železničar Janko Korpar, ki je med najzaslužnejšimi za to novost na Stanici. "Prepričani smo, da bodo takrat, ko bodo danes posejane sončnice cvetele, v njih pridne čebele," je še povedal.
Predsednik Društva Prleški železničar Franc Zemljič in podpredsednik Janko Korpar
Sončn(ičn)a pot v desetih slovenskih občinah
Osluševci v občini Ormož so tretji v vrsti akcije Sejemo sončno prihodnost Slovenskih železnic. Začeli so na svetovni dan čebel 20. maja v občinah Grosuplje in Ivančna Gorica, sledile pa bodo še občine Velenje, Celje, Šmartno ob Paki, Bohinj, Ljubljana, Medvode in Dol pri Ljubljani.
Na Slovenskih železnicah pojasnjujejo, da skupaj s sodelujočimi občinami želijo poudariti pomen povezovanja, družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja – vrednot, ki so temelj prihodnosti slovenskega prometa in lokalnih skupnosti.
Župan Občine Ormož Danijel Vrbnjak (na fotografiji desno) je med drugim izpostavil bogato turistično-rekreativno ponudbo občine in spomnil, da je Čebelarska zveza Slovenije leta 2020 Občini Ormož podelila naziv čebelam najprijaznejša občina. Na fotografiji še z leve proti desni: Tanja Rotovnik iz Slovenskih železnic ter Franc Zemljič in Janko Korpar iz Društva za ohranjanje dediščine Prleški železničar.
Sončnice ob progi: očem, čebelam in okolju prijazno
Za sončnice so se odločili, ker njihova zasaditev polepša kraje ob železnici, spodbuja lokalni turizem ter opozarja na naravne in kulturne posebnosti, ki jih je vredno obiskati z vlakom.
Sončnica je medovita rastlina, ki podpira biotsko raznovrstnost in privablja opraševalce, kar ima pomembno vlogo pri ohranjanju zdravega ekosistema, obenem pa simbolizira upanje, optimizem in vztrajnost – vrednote njihove trajnostne prihodnosti, so pojasnili na Slovenskih železnicah.
