Sodnik Seljak: Poleg krize za dolgotrajnost postopkov gospodarskih sporov na sodiščih kriva tudi slaba poslovna kultura

Pretekli teden je v slovenskih medijih odmevala informacija, da smo po reševanju gospodarskih sporov na sodišču skoraj na dnu lestvice, na četrtem od zadaj (na samem repu je Italija), med 26 državami Evropske unije. O vzrokih smo se pogovarjali z vodjo gospodarskega oddelka na ljubljanskem okrožnem sodišču, z višjim sodnikom Francem Seljakom. Da imamo sodne zaostanke, ni nobena nova zgodba, me pa zanima, kaj za slovensko sodstvo oziroma za vas kot sodnika pomeni ocena, da smo na repu lestvice pri reševanju gospodarskih sporov? Komentiranje tovrstnih ocen je zelo nehvaležno, ker mi ni znana metodologija izvedene analize, torej kaj je predstavljalo izhodišče za primerjanje uspešnosti reševanja gospodarskih sporov v različnih državah, med katerimi obstajajo bistvene razlike v normativni ureditvi reševanja tovrstnih sporov, v stopnji gospodarske razvitosti, kakor tudi v razvitosti pravne in poslovne kulture, ki zmanjšuje ali pa generira število sodnih postopkov, v katerih se rešuje tovrstne spore. To ne pomeni, da se ne zavedamo dejstva, da bo nujno treba vložiti še ogromno napora, da bi dosegli zadovoljivo stanje učinkovitosti sodnega sistema pri reševanju gospodarskih sporov. Pri ugotavljanju tovrstne učinkovitosti pa bi vendarle opozoril na pomembno vprašanje metodologije tovrstnega merjenja. Torej, kateri statistični podatek uporabimo v izračunu v smislu imenovalca, ki nam matematično rezultira v dolžini trajanja postopka v posamezni zadevi. Če bomo v izračun vključili vse sodne zadeve, od katerih se mnoge rešijo na zelo preprost način, bo rezultat v povprečju kazal ugodnejšo sliko povprečne dolžine trajanja posameznega postopka, kot če primerjamo zgolj zadeve, v katerih se v sodnem postopku vsebinsko obravnava obsežna zapletena dejanska in pravna vprašanja, stranke pa v okviru njihovih procesnih možnosti uveljavljajo vsa mogoča pravna sredstva zoper odločitve sodišč. Zato si kot cilja ne moremo zastaviti razmeroma kratkega časovnega roka, v katerem mora sodni sistem dokončno odločiti v vsaki sporni zadevi. Sam princip oblikovanja sodnih odločitev, v katerih mora biti zagotovljeno varstvo procesnih pravic vseh udeleženih strank, tega na tako kategorični ravni ne more zagotoviti. O učinkovitosti sistema bo mogoče govoriti takrat, ko bo sodni sistem lahko posameznemu gospodarskemu subjektu, ki se odloči, da bo skozi sodni postopek uveljavljal varstvo svojega položaja v nerazrešenem spornem razmerju, zagotovil, da bo v razumnem roku prišel do odločitve, ki bo skozi institut pravnomočnosti zagotavljala tudi možnost realizacije z državno prisilo. Seveda na končno učinkovitost sistema v tem smislu vpliva po eni strani stopnja organiziranosti sodnega sistema in strokovna usposobljenost sodnikov in drugega osebja, ki sodelujejo v procesu kreiranja sodnih odločitev. Drugi faktor, ki neposredno vpliva na možnost realizacije takšnega pričakovanja, pa je število posameznih zadev, ki jih mora sodnik oziroma sodni sistem sprocesirati.

Katera področja pokriva oddelek za gospodarsko sodstvo?

Ta oddelek obravnava zadeve, ki jih lahko v grobem razdelimo na tri področja. Prvo področje predstavlja reševanje gospodarskih sporov, torej civilnopravnih sporov, ki izvirajo iz gospodarske dejavnosti udeleženih strank. Za reševanje tovrstnih sporov je angažiranih pretežno število sodnikov na našem oddelku. Drugo področje predstavlja vodenje vseh vrst insolventnih postopkov, kot so stečaji, prisilne poravnave, prisilne likvidacije. Tretje področje pa predstavlja področje sodnega registra, ki zagotavlja ustrezno evidentiranje relevantnih podatkov s področja statusa gospodarskih subjektov.

Kolikšen je pripad tovrstnih zadev na sodišče?

Statistični podatki izkazujejo, da je še vedno trend naraščanja pripada gospodarskih sporov, ki predstavljajo največjo obremenitev oddelka. To se še posebej lepo kaže v letih po izbruhu gospodarske krize. Leta 2008 smo prejeli 3884 novih tovrstnih zadev, v letu 2009 4961, leto pozneje 5810, lani pa 5793 zadev. Podatki za prvih sedem mesecev letošnjega leta izkazujejo pripad že 3624 zadev. Če ta podatek linearno interpoliramo, torej računamo vrednost točke na intervalu, na vse leto, lahko torej pričakujemo do konca leta pripad več kot 6200 zadev.

Kje so torej vzroki za tovrstne nerazumne trende? Predvidevam, da ima na tako velik pripad velik vpliv tudi gospodarska kriza. Nedvomno je precej vzrokov v samih posledicah gospodarske krize in posledične finančne nediscipline oziroma plačilne nesposobnosti. Vendar zgolj te okoliščine še ne bi smele utemeljevati potrebe, da se vse tovrstne zadeve morajo reševati skozi zapletene in drage sodne postopke. Dejstvo je, da je v naši državi še vedno poslovna kultura na relativno nizki ravni, ki se kaže tako v nespoštovanju prevzetih pogodbenih obveznosti kot tudi v uveljavljanju poslovnih modelov, ki temeljijo na izrazitem prednostnem, na s privilegiji obravnavanju posameznih, običajno poslovno močnejših udeležencev. Naj spomnim na primere razmerij med gradbenimi izvajalci in njihovimi podizvajalci.

Takšni modeli izrazito zasledujejo zgolj kratkoročne cilje takih subjektov. Z vidika obremenjenosti sodnih postopkov pa se kratkovidnost takšnega poslovanja kaže tudi v uveljavljanju procesnih možnosti za zavlačevanje sodne razrešitve posamezne zadeve, čeprav se takšno postopanje dolgoročno izkaže za ekonomsko popolnoma neupravičeno, saj se bo prvotna obveznost zgolj povečala za pripadajoče zamudne obresti in nastale stroške. Takšen pristop k poslovanju gospodarskih subjektov zato ni usmerjen k dolgoročnemu razvoju, temveč je lahko utemeljen samo v kratkoročnem interesu za ohranitev svojega statusa in preživetja tistih, ki stojijo za takšnim modelom poslovanja.

Po drugi strani pa moram poudariti, da je povečana obremenitev našega oddelka tudi posledica zelo uspešne realizacije učinkovitosti sodnega sistema na drugem področju, ki pa vendarle zasleduje iste cilje, to je zagotavljanje pravnega varstva udeleženih subjektov pri gospodarskem poslovanju. Bom konkreten. Ni dvoma, da smo v Republiki Sloveniji uveljavili učinkovit sistem izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki upniku omogoča, da zgolj na podlagi sklicevanja na verodostojno listino v nekaj dneh pridobi izvršilni naslov, prek katerega bo lahko prišel do prisilne izterjave obveznosti dolžnika. Upnik se temu lahko izogne z vložitvijo ustreznega ugovora, ki ima lahko realno podlago, lahko pa je motiviran tudi v smislu zgoraj omenjenega zasledovanja kratkoročnih ciljev zavlačevanja izpolnitve svoje obveznosti.

V vsakem primeru ima vložen ugovor za posledico to, da bo o utemeljenosti zahtevka upnika sodišče odločalo v pravdi. Kaj torej tak sistem pomeni za obremenitev sodišč? Statistični podatki izkazujejo, da naj bi bilo v tovrstnih izvršilnih postopkih vloženih komaj dobrih 10 odstotkov ugovorov. To pomeni, da so bili upniki v pretežni večini zadev uspešni vsaj do te faze; ali so uspešni tudi v fazi izterjave, je drugo vprašanje. Ne glede na učinkovitost takšnega sistema izterjave pa to vendarle pomeni, da smo glede na slabo poslovno kulturo, ki ne zagotavlja spoštovanja prevzetih pogodbenih obveznosti na prostovoljni ravni, na ta način sodišče, gre vendarle za sodne postopke, utemeljili kot institucijo za izvajanje plačilnega prometa, kar pa na globalni ravni ekonomije ne more biti ekonomsko utemeljeno, niti ni to utemeljeno z vidika ustavnopravne utemeljitve vloge sodne veje oblasti.

Relativno majhen delež zadev, ki so v posledici ugovora dolžnika v tovrstnih izvršilnih zadevah odstopljeni v pravdo, za naš oddelek, ki mora te zadeve reševati, kaže povsem drugo sliko. Navedene zadeve predstavljajo v strukturi pripada v vseh letih od uveljavitve takšnega načina elektronske izvršbe prek 75 odstotkov celotnega pripada zadev.

Torej se lahko strinjate, da je problem tudi v samem sistemu, ki to omogoča?

Lahko sklepamo, da je takšen povečan pripad tudi sistemsko pogojen in predstavlja na nek način postransko škodo uspešnosti elektronske izvršbe. To pa pomeni, da mora sodišče v nadaljnjem postopku tako enormen obseg zadev sprocesirati na enak način, kot če bi upnik, ki je sedaj v vlogi tožnika, v samem začetku svoje varstvo uveljavljal z vložitvijo tožbe, kar posledično od sodišča terja izvajanje vseh možnih ponujenih dokazov, ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja in presojo utemeljenosti zahtevka. Postavlja se vprašanje, ali je res to pravi interes tako udeleženih strank v postopku, predvsem pa ali je takšen način razreševanja spornih razmerij dolgoročno smotrn. Vsi tovrstni vzroki, ki povečuje pripad zadev, vplivajo in pogosto tudi povečujejo število nerešenih zadev, ki je ob začetku letošnjega leta že presegalo 8500 nerešenih zadev.

Z vidika povečane obremenjenosti oddelka z insolventnimi zadevami je seveda potrebno vzroke iskati v poostrenih razmerah poslovanja v posledici kriznih razmer. Pri tem pa je seveda treba opozoriti tudi na institut osebnega stečaja, ki ga je uvedel stečajni zakon v letu 2008, v letih stopnjevanja krize pa se število teh postopkov zgolj povečuje. Tako na oddelku rešujemo trenutno več kot 800 postopkov osebnega stečaja in več kot 500 postopkov stečaja nad pravnimi osebami.

Ali je glede na velik pripad zadev dovolj sodnikov za reševanje tovrstnih sporov? Kako bi lahko zadeve reševali hitreje?

Seveda bi bilo najpreprosteje rešitve iskati v povečevanju števila sodnikov, ki bodo reševali zadeve. Vendar je jasno, da v današnjih zaostrenih javnofinančnih pogojih ni mogoče resno računati zgolj na te rešitve. Ob pomoči ustreznih strokovnih služb pri vrhovnem sodišču uveljavljamo model, ki temelji predvsem na izhodišču, da naj bi se sodnike, ki bodo obravnavali tovrstne spore, v pretežni meri razbremenilo ukvarjanja s procesnimi in administrativno-tehničnimi opravili, ki sama po sebi ne pomenijo vsebinskega odločanja v posamezni zadevi.

Za to pa je nujna predpostavka zagotovitev zadostnega števila usposobljenih strokovnih sodelavcev. Skozi ta model je uveljavljen tudi poseben projekt obravnavanja zadev skozi posebno triažno skupino, ki bo na pospešen način zadevo pripravila do faze, ko bo sodnik lahko zadevo prevzel v vsebinsko obravnavo. Sodnikom pa so strokovni sodelavci v pomoč tudi na ta način, da v primeru preprostejših zadev delajo tudi na samem vsebinskem reševanju zadeve.

Kako se prepletajo gospodarske pravdne zadeve s kazenskimi zadevami?

V laičnem razumevanju se pogosto nepravilno interpretira oziroma zamenjuje posamezne sodne postopke. Čeprav imajo kazenskopravne zadeve nedvomno največji demonstracijski učinek v javnosti, pa kazenskega postopka, ki obravnava primer kaznivega dejanja, ki izvira iz nedopustnega ravnanja odgovorne osebe v gospodarski družbi, ne smemo obravnavati kot gospodarski spor, ki bi bil v pristojnosti reševanja sodnikov našega oddelka. Zaradi povsem različne narave sodnih postopkov je tudi vprašanje učinkovitosti posameznih postopkov potrebno ločeno obravnavati.

Povezava med obema vrstama postopkov sicer je po eni strani v tem, da mora tudi kazenski sodnik, ki sodi v tovrstnem postopku, imeti potrebna znanja tudi s področja ustroja in načina poslovanja gospodarskih družb. Zato bodo tudi takšnemu sodniku za tehtanje obstoja elementov kaznivega dejanja lahko v veliko pomoč med drugim tudi stališča teorije kakor tudi sodne prakse s področja gospodarskih sporov, ko se mora opredeljevati do pravnih standardov skrbnosti pri poslovanju gospodarskih subjektov. Po drugi strani pa tudi za gospodarskopravdnega sodnika ni nepomembno vprašanje, ali je bil nekdo obsojen za tako očitano kaznivo dejanje.

Protipravnost v poslovanju gospodarskih subjektov, ki izpolnjuje znake kaznivega dejanja seveda lahko ima za posledico tudi uveljavljanje različnih civilnopravnih zahtevkov zoper povzročitelje takšnega dejanja. Če bo predmet gospodarskega spora na primer odškodninski zahtevek zoper takšnega toženca, ki je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, bo na ugotovitve kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja vezan tudi gospodarskopravdni sodnik v civilnem sporu. Zadeve so torej medsebojno vendarle deloma prepletene.

Ali so torej sodni zaostanki razlog za razširjeno korupcijo in utajo davkov, kot navaja omenjena analiza?

To bi bila preveč poenostavljena ocena. Odsotnost reševanja gospodarskih sporov v razumnem roku sicer pomembno vpliva na stopnjo zaupanja v pravno državo. Napačno pa je pričakovanje, da bodo zgolj sodišča s svojimi odločitvami oblikovala in zagotavljala višjo stopnjo poslovne kulture v gospodarskem okolju, saj ti procesi potekajo predvsem na drugi ravni.

Kot rečeno, pa bi moral biti vpliv predvsem obraten. Ob višji stopnji poslovne kulture bi se sam po sebi moral zmanjšati obseg zadev, ki bi jih stranke prepuščale v odločitev sodišču. To pa bi samo po sebi zagotavljalo pogoje, da sodišča počistijo sodne zaostanke v reševanju tovrstnih sporov. Ob zagotovitvi sojenja v razumnih rokih pa bi tudi odpadel kratkoročen motiv strank v postopku, da že v startu poskušajo z vsemi procesnimi manevri zavlačevati odločanje sodišča.