Slovenka, ki je v Švici živela 54 let: Tam je bil in je še vedno zelo velik red

V Švici ste živeli vrsto let. Ali lahko primerjate obe državi?

Če primerjam obe državi, bi rekla, da ni nikjer boljše in nikjer ni slabše. Je samo drugače. Vsepovsod pa je treba spoštovati predpise in zakone. Treba je spoštovati in dajati od sebe vse, kar zmoreš. Če si tak, da spoštuješ predpise, dolžnosti in obveznosti, ti je v bistvu v vsaki deželi lahko lepo.

Kaj še lahko poveste o Švici? Kaj vas je tja prineslo in prepričalo, da tam ostanete?

Moja sestra je že od leta 1969 živela v Švici. Sama sem tri leta hodila k njej na dopust. Leta 1969, ko sem bila spet pri njej, pa sta si tako ona kot njen mož močno želela, da bi tudi jaz prišla živet v Švico, čeprav nisem nikoli stremela k temu, da se preselim kamorkoli v tujino. Izjema so bili le izleti.

Delo v tujini me ni zanimalo, ker sem bila zadovoljna v domači deželi in sem imela takrat že dobro službo. Ampak stvari se odvijajo po svoje. Na dopustu v Švici sta mi sestra in njen mož povedala, da se lahko grem v torek predstavit v neko podjetje. Rekla sem jima, da tu ne iščem službe. Naposled sem si premislila, misleč, da če pa so to že organizirali, vendarle grem in vidim, kaj bo. Šla sem na razgovor in tako se je zgodilo, da je bil delodajalec že takoj zagret in je že začel izpolnjevati potrebne dokumente. Takrat sem imela še vedno upanje, da iz tega vendarle ne bo nič.

Eno leto je lahko dolgo, več jih pa hitro mine.

Vrnila sem se v Slovenijo in čez 14 dni je že prišlo dovoljenje. Bila sem presenečena, a sem si rekla: "V redu, pa naj bo, če je tako." Takrat je delovno dovoljenje veljalo za eno leto. Rekla sem si, da bom mož beseda in grem za eno leto. Prispela sem v super podjetje. To je bilo gostinsko in trgovsko podjetje. Imelo je restavracijo, slaščičarno in pražarno kave.

Prvi dve leti sem delala v slaščičarni, in ker sem kolikor toliko že obvladala nemščino, sem že lahko delala kot prodajalka. Me je pa takratna šefica v tem podjetju takoj uvedla v dekorativno smer, tako da sem že takrat delala v dveh izložbah v Zürichu, kjer sem razstavljala. Leta 1972 sem začela delo v oddelku pražarne. Tam je bilo delo internacionalno: nabava surove kave in čajev iz celega sveta. V podjetju sem 19 let delala kot samostojni referent. Šlo je za zelo ugledno podjetje.

Vegetarijanska restavracija, ki sem jo omenila, pa je bila ena od prvih v Švici. Ustanovljena je bila leta 1924. Meni je bilo tam zelo lepo delati. Zakaj pa sem potem tako dolgo ostala? V Švici sem namreč živela 54 let. Eno leto je lahko dolgo, več jih pa hitro mine. Tam sem potem spoznala tudi človeka, s katerim sem imela dve hčerki, Julijo in Natašo.

"Če primerjam obe državi, bi rekla, da nikjer ni boljše in nikjer ni slabše. Je samo drugače." Foto: Osebni arhiv

Ste imeli kdaj v vseh teh letih domotožje?

Lahko poudarim, da nisem imela domotožja, ker se mi je takrat zdelo, da je Švica podobna nekdanji Jugoslaviji. Govorili so se štirje jeziki: nemščina, francoščina, italijanščina in retoromanščina. Tudi geografsko je dežela zelo podobna Sloveniji, le da je vse v večjem merilu. Ampak nič mi ni manjkalo. Domov sem hodila vsaj petkrat na leto in tako sem se verjetno tudi potolažila, če bi se slučajno pojavilo domotožje.

V Švici je bil in je še vedno zelo velik red. To se je zdaj z globalizacijo malo spremenilo. V državi prebivajo različne narodnosti, različni ljudje, kot tudi v Sloveniji, in temu primerno se spreminja tudi način življenja. Ne morem se pritoževati nad predpisi ali pa, da so me kdaj zaničevali kot Jugoslovanko. Marsikdo je namreč imel občutek, da je manjvreden in da te tamkajšnji prebivalci gledajo drugače, ker prihajaš od drugod.

Kdor ni zadovoljen doma, tudi drugje v tujini ne bo. Tudi to, kar iz priložnosti v tujini narediš in ustvariš, je stvar posameznika.

Ste v Švici ves čas živeli na enem območju? Ali ste se selili?

Takoj ko sem prišla v Švico, sem imela v omenjenem podjetju urejeno eno sobo in prehrano. Prehrana je bila vegetarijanska, kar mi še danes ustreza. Kot sem že rekla, je bilo to mesto odlično. Potem pa se je leta 1990 podjetje zaprlo zaradi starosti lastnikov in se njihovi potomci niso zanimali za nadalnje vodenje podjetja.

Tudi moj prvi mož, oče Nataše in Julije, je na žalost pri 40 letih že umrl. Po petih letih sem se poročila s Švicarjem, ki je zelo ljubil in še vedno ljubi Slovenijo. Bil je domačin iz vasi, kjer smo v Švici nazadnje tudi živeli. Je velik ljubitelj voda, bil je tudi maratonec. Pojavila se je priložnost, da prevzame letno kopališče.

Letno kopališče Männedorf v Švici ob Züriškem jezeru, kjer je z možem vrsto let delala Jelka Širok-Mettler. Za kopališče sta skrbela in ga vodila. Foto: osebni arhiv Jelka Širok-Mettler

Tako sem morala tudi na ljubo družini, in ker je bilo delovno mesto na kopališču namenjeno zakonskemu paru, zapustiti svoje prejšnje delovno mesto, da sva potem z možem vodila in skrbela za to kopališče.

Leta 2011 sem se upokojila. Moj mož je malo mlajši kot jaz in se je zato najina selitev v Slovenijo zaradi različnih razlogov malo zavlekla. Zdaj bosta kmalu minili dve leti, odkar smo nazaj v Sloveniji. Poudarila bi, da tukaj ne pogrešam Švice, tako kot prej, ko sem še živela v Švici, nisem pogrešala Slovenije. V meni sta bili vedno dve domovini. Ne proti eni ne proti drugi državi zato nimam negativnega odnosa.

Kaj lahko poveste o Švicarjih? Kakšna je njihova narava, kako sprejmejo tujce?

Velikokrat lahko slišimo, da so Švicarji zelo zaprti. Raje bi rekla, da so bolj previdni. Do njih se ne smeš obnašati dominantno, bolje jih je najprej poslušati. Vedno pa lahko prispevaš svoje mnenje. Niso zaprti, znajo biti tudi čisto sproščeni, a za to potrebujejo malo več časa. To pa zagotovo. Meni so bili v redu. Še vedno pa velja, da to, kar daš, to dobiš.

"Velikokrat lahko slišimo, da so Švicarji zelo zaprti. Raje bi rekla, da so bolj previdni. Do njih se ne smeš obnašati dominantno." Foto: Shutterstock

Poudarim lahko še nekaj, kar je obojestransko in tudi zelo lepo. Švica je omogočila, da se je tam potekal slovenski dopolnilni pouk. Na razpolago so nam dajali prostore, kjer je to šolanje potekalo. Ravno pred dvema letoma je bilo praznovanje 50 let obstoja tovrstnega izobraževanja. To je podprl in omogočil tudi Zavod Republike Slovenije, po drugi strani pa je bilo to zelo priporočeno tudi v Švici in je švicarska oblast to podpirala.

Švicarji pozdravljajo to, da se vsak narod, ki pri njih prebiva, zaveda tudi svojih korenin. A ne z držo, da bi jim želel svojo kulturo vsiliti v njihovo, to zagotovo ne. Tovrstna društva so zelo pozitivno sprejeta. V Švici je zdaj več slovenskih društev. Eno izmed njih je zelo znano, to je Triglav v Zürichu. Vsaj enkrat na leto pripravijo srečanje in slovenski otroci pokažejo, česa so se naučili med letom.

Kaj pa integracija? Ste imeli v teh letih kakšne težave z birokracijo ali pa morda z jezikom?

Ne. Nemščino sem sama že kar dobro obvladala, ko sem prišla v Švico. Istočasno pa sem se samoiniciativno naučila tudi italijansko in špansko. Švicarji si želijo, da tisti, ki pri njih prebivajo, govorijo vsaj en jezik iz njihovih dežel. To je zagotovo pozitivno.

Recimo, ko sem šla pred 50 leti sama v Švico, so se ljudje bolj potrudili, da so se čimprej naučili govorili jezik, ki je prevladoval na območju, kjer so v Švici živeli.

Danes bi pa rekla, da tako kot vsepovsod res že zelo močno prevladuje angleščina. V francoskem delu Švice še vedno zelo stremijo k temu, da tam prevladuje francoščina. Angleščino uporabijo le za nujne stvari, sicer pa bi rekla, da najprej poskusijo v francoščini. To je sicer opazno tudi v italijanskem delu Švice, vendar je v francoskem delu najbolj očitno.

Vi pa ste vedno bivali bolj na nemško govorečem območju, kajne?

Da, vedno sem bila na nemško govorečem območju, ob Züriškem jezeru. Pogosto je ta predel veljal za malo bolj prestižnega. Preostali trije deli so imeli ta del Švice za nekaj več, čeprav se danes to postopoma izgublja.

Kar pa je bilo tudi za nas Slovence v Švici zelo pozitivno. Kar moram tudi omeniti, pa je slovenska narodnozabavna glasba, še posebej Slavko Avsenik. On nam je zares dal veljavo, da smo Slovenci. Mnogi so mogoče na začetku mislili, da gre za avstrijsko glasbo, ampak ko si jim povedal, da gre za slovensko stvar, so bili Švicarji začudeni in so se vseh teh Avsenikovih srečanj zelo zelo radi udeleževali. V Švici je kraj blizu Züricha, kamor je Avsenik prvič prišel v Švico in tam igral. Čez leto dni so ga tam takoj sprejeli kot častnega vaščana.

Na tem mestu se še vsako leto odvija srečanje ljubiteljev slovenske narodnozabavne glasbe. Tam se zberejo Avstrijci, Švicarji in Slovenci, kar je zelo pozitivno. Tudi Slavko Avsenik je zelo veliko prispeval k ugledu Slovenije.

"Kljub temu pa je javni prevoz urejen verjetno skoraj najboljše v Evropi. Če se prilagodiš, se da narediti veliko. Ne smeš pa samo kritizirati, ampak se tudi organizirati in stvari skoordinirati." Foto: Shutterstock

Kakšen je švicarski standard in švicarski luksuz? Kakšne so vsakodnevne cene hrane, pijače?

Povedala bom samo primer za kavo. Ko govorim o aktualnih cenah, ene kave ne boste dobili pod štiri evre. Kot drugo so tu pokojnine, za katere mnogi pravijo, da so (švicarske pokojnine) zelo visoke. Nekatere so, a tista osnovna ne zadostuje niti za stanovanje in zdravstveno zavarovanje, ki ga v Švici plačujemo vsak mesec, najnižje pa znaša 400 frankov (429 evrov, op. a.). To je okoli 400 evrov, ker sta si valuti zdaj zelo blizu.

Lahko rečemo tudi, da Švicarji cenijo tisto, kar imajo. Če imajo možnost za kaj več, pa so zelo zadovoljni. So zelo previdni in ne gledajo samo na danes, ampak tudi na jutri. Ena normalna pokojnina ne zadostuje za potrebe življenja. Stanovanja so zelo zelo draga in seveda tudi zdravstvo. Poleg tega tudi ni vse krito z osnovnim zavarovanjem. V glavnem Švicarji zelo gledajo na to, kaj si lahko privoščijo. Seveda obstajajo sloji, ampak tisti srednji sloj se je skoraj izgubil.

Ko sem se že vrnila v Slovenijo, sem poslušala poročila, kjer so povedali, da 60 odstotkov Švicarjev potrebuje socialno pomoč. Bila sem kar malce šokirana, da je to res možno.

O Švici se vedno govori kot o lepi deželi in poudarja, da je tam vse v redu. V redu je, dokler ljudje najprej skrbijo zase, da ne padejo v breme drugih. To je tam res prisotno. Švicarji ne živijo v prepričanju, da morajo drugi vedno storiti vse, le oni sami ne. Tega pa prej res nikjer nisem doživela.

Ali lahko na splošno rečemo, da so zaslužki v Švici večji, ampak je tudi življenje dražje?

Tako je. Vsekakor. Že samo če primerjamo stanovanja in zdravstveno zavarovanje, ki vam že lahko pobereta zaslužek. Sploh potem, ko se ljudje upokojijo, je zelo težko.

"Obrtniki so v Švici zelo dosledni. Tam ni kakšnih goljufij. Na njih se lahko zaneseš. Kar se dogovoriš, to potem tudi velja. Doslednost je še vedno na visokem nivoju. Poleg tega tudi Švicarji sami ne zaničujejo prišlekov, če oni sami spoštujejo zakone in njihovo kulturo." Foto: Shutterstock

Koliko časa pa recimo traja delovna doba povprečnega Švicarja?

Za polno delovno dobo je treba delati 44 let. Potem je še tako, da imajo zakonski pari nižjo pokojnino kot samohranilci. Prepad med bogatimi in revnimi se zelo povečuje, ker srednjega sloja ni.

Kaj vas je še presenetilo v Švici? Kakšne so navade Švicarjev? Česa ste se najtežje naučili od njih in ali je kultura podobna kot v Sloveniji?

Rekla bi, da je kultura podobna. Imajo seveda svoje posebnosti in stvari, kot jih ima vsaka dežela. Recimo igre, ki se več ali manj odvijajo samo v Švici, podobno kot imamo v Sloveniji na primer zelo razvejano folklorno dejavnost. Zelo priljubljeno je tudi smučanje.

Obrtniki so v Švici zelo dosledni. Tam ni kakšnih goljufij. Nanje se lahko zaneseš. Kar se dogovoriš, to potem tudi velja. Doslednost je še vedno na visokem nivoju. Poleg tega tudi Švicarji sami ne zaničujejo prišlekov, če oni sami spoštujejo zakone in njihovo kulturo.

Standard v mestih je verjetno višji. Kako je pa recimo z najemninami? Ali si lahko povprečni Švicarji privoščijo svojo lastno hišo ali gradnjo?

Lastniških hiš je veliko manj, kot jih je v Sloveniji. Veliko je v bistvu najemniških stanovanj. Mislim, da je okoli 60 odstotkov najemniških stanovanj ali pa celo več.

Tudi mladi danes ne stremijo k temu, da bi gradili hišo, ampak raje kupijo kakšno manjše stanovanje. Starejša stanovanja se še da vzdrževati, kar je pa novih, pa dvosobnega stanovanja pod 2.500 frankov ni mogoče dobiti. Tako da morajo tudi v Švici gledati na denar ter kako ga porabljajo.

Kakšno je v Švici razmerje med delom in prostim časom?

Kdorkoli bo odšel v Švico delat, bo imel zelo malo prostega časa. Delovnik poteka od sedmih pa do šestih zvečer. Morda je vmes kakšna ura prosta. To pomeni, da si cel dan v službi. Še posebej so na udaru tisti, ki danes delajo od doma, ker se šteje, da delajo iz zavetja doma. Povezave so možne z različnimi mediji in povezavami, ki so danes na razpolago. Veliko ljudi potoži, da so preobremenjeni. Neverjetno veliko je pregorelih, ker ne zdržijo več. Ampak tega je verjetno veliko tudi pri nas v Sloveniji. Tam je velik pritisk, tako, da se mora tisti, ki se namerava preseliti v Švico, zavedati, da bo naporno. Švica zahteva veliko.

Veliko je tudi konkurence. V Švici so bila na voljo tudi interesantna delovna mesta, ko pa so tujci prišli v Švico, se jih je večji del vrnilo, ker niso našli tistega, pa kar so prišli. Mislili so, da bo večja plača, a temu primerno visoki so tudi izdatki, zato so se mnogi vrnili.

Daleč od tega, da bi kritizirala Švico, ampak ne gre za deželo, za katero ljudje večinoma zmotno mislijo, da je plača večja in bodo zgolj na ta način obogateli.

Da bodo podobne razmere za delo kot v Sloveniji in se bosta cedila samo mleko in med ...

Točno tako, to je najboljši stavek. Drži. Vsakdo se je lahko razvijal, se udeleževal in vključeval v njihove krožke. Midva z možem sva bila potem tudi učitelja smučanja v eni izmed takih šol. Mož, ki je Švicar, je bil tudi plavalec.

Tudi mene so zelo lepo sprejeli, čeprav smo prihajali iz različnih delov sveta. Vsi smo bili lepo sprejeti. Treba pa je v prvi vrsti spoštovati njihov način, če pa imaš slučajno kaj boljšega, pa se da z njimi tudi vpeljati novosti, za katere so odprti.

Kaj pa predel, kjer ste živeli vi? Kakšno se vam je zdelo okolje?

Bilo je zelo lepo. Tam, kjer živiš, si v bistvu doma. Čeprav je bilo zelo lepo, pa ko si tam zaposlen, tega ne vidiš, saj delaš. Tudi delo na kopališču je bilo zelo lepo, prav tako pogled na jezero. A to ni tisto glavno, kar te lahko osrečuje. Je pa to vsekakor lep košček sveta.

To odkrivam tudi zdaj v Sloveniji in vidim lepote našega kraja. Lahko potujem po Sloveniji in odkrivam zelo lepe stvari. Lahko rečem, da do neke mere tudi podoživljam švicarsko pokrajino. V Sloveniji velikokrat slišim, da smo mi kot druga Švica. Temu pritrdim, da smo pokrajinsko res zelo podobni, ampak se bomo morali pa še malo naučili obnašati.

"Tudi delo na kopališču je bilo zelo lepo, prav tako pogled na jezero." Foto: osebni arhiv Jelka Širok-Mettler

Če omenim samo en primer – skupna odlagališča za odpadke, kako se v Sloveniji nedosledno odlaga, samo da damo vse stran, in menimo, da je urejeno. Ne zanima nas, ali bo ostalo še kaj prostora za druge. Ko pa pride drugi, pa ne ve, kam bi kaj dal in odložil smeti ter odpadke.

To pa je v Švici zares urejeno, seveda se najdejo tudi izjeme, ampak Švicarji so veliko bolj dosledni do tega. Ne mislijo samo nase. Živijo z mislijo, da mora posameznik najprej narediti nekaj za skupno dobro, da bo dobro tudi za druge. Tako da čisto na enostaven način ne moremo primerjati obeh držav in reči, da je Slovenija druga Švica. Treba se bo na nekaterih področjih še malo bolj potruditi.

Kako je v Švici urejen promet, predvsem javni prevoz?

V Švici je promet spremenljiv. Kjer so v prometu avtomobili, je tudi vsepovsod vse polno. V javnem prometu pa je tudi odvisno, kje si. Lahko poteka enkratno, lahko pa se ujameš v prometno konico in potem ni povsem pretočno ob vsaki uri, tako da si moraš tudi v Švici za pot vzeti čas.

Ko grem recimo z javnim prometom v Švici od ene k drugi hčeri, ki tam bivata v razponu mogoče vsega skupaj največ 15 kilometrov, se moram trikrat presesti. Kljub temu pa je javni prevoz urejen skoraj najboljše v Evropi. Če se prilagodiš, se da narediti veliko. Ne smeš pa samo kritizirati, ampak se tudi organizirati in stvari skoordinirati.

Ste s svojimi otroki v Švici govorili in jih naučili slovenščine?

Marsikdo, tudi mnogi Slovenci pred svojimi otroki niti z njimi niso govorili slovensko. Menili so, da se bodo tega jezika naučili, ko bodo starejši ali pa če ga bodo aktivno govorili. Nekateri so menili tudi, da če bodo doma govorili svoj jezik, bo imel njihov otrok težave v šoli. Tega sama pri svojih dveh hčerkah nisem nikoli občutila. Če bi ju danes vprašal, ne bi nobena rekla, da je bila kdaj zaničevana.

Doma smo vedno govorili slovensko, vsaj jaz sem z otroki vedno. Tudi moja hčerka je, če smo bili nekje v javnosti, rada govorila slovensko, celo tako zelo, da je z mano govorila po slovensko, da sem jaz prevedla ljudem v Švici, čeprav je tudi ona tam hodila v šolo in je razumela jezik. Nekateri so stremeli k temu, da bodo sprejeti takoj, ko dobijo švicarsko državljanstvo. Ampak to je napačna miselnost. Če se ti sam ne potrudiš in se obnašaš tako, kot je treba, ti švicarsko državljanstvo nič ne pomaga.

Preberite še več zgodb iz rubrike Prek meja:

Trendi Madžarka, ki slovensko cvetje prodaja po vsem svetu

Novice Izmed petih jezikov, ki jih sin govori, mu je najljubši slovenski

Trendi Igor Leiler o Japoncih: So zelo sprejemljivi za nove stvari, asimilacija novih idej je hitra

Sportal Slovenki so se v Londonu nepričakovano uresničile sanje