Sobota, 16. 9. 2023, 22.02
1 leto, 1 mesec
Psihoterapevtka svetuje: Dobro preverite, komu odprete svojo dušo!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,36
Katja Knez Steinbuch: "Naša osebna izkušnja terapije predpostavlja, da vsak terapevt, preden to postane v praksi, obravnavo tudi sam doživi na svoji koži. Verjamemo, da je to bistveno za opravljanje terapevtskega poklica, da veš, kako se nekdo počuti, in da tudi sam predelaš svoje rane ali težave."
Na področju psihoterapije v Sloveniji je treba še marsikaj sistemsko urediti. Izvajanje te dejavnosti je zakonsko povsem neurejeno in notranje razpršeno, obstajajo različne vrste psihoterapije, ni pa krovne zbornice ali zakona, ki bi to pomembno področje urejala. "Psihoterapijo pri nas lahko izvaja dobesedno vsak. To je za kliente, ki prihajajo po psihoterapevtsko pomoč v hudih stiskah, izjemno nevarno, včasih celo življenjsko ogrožajoče," je prepričana psihoterapevtka Katja Knez Steinbuch, s katero smo se pogovarjali o stanju tega področja pri nas.
Opozarjate na težave v psihoterapevtski stroki. Kakšne so razmere v naši državi?
Pri nas obstaja delovna skupina, ki se je dobila zgolj dvakrat, ki pa naj bi zdaj dala priporočila ministrstvu za zdravje glede psihoterapije. Skupina je notranje zelo razpršena, v njej so predstavniki različnih strok, pri tem pa večinoma prihajajo z zdravstvenega področja. Skupina ima 37 članov, vendar jih tri četrtine prihaja iz ozkega področja zdravstva. Kako je mogoče, da ima delovna skupina večino članov zdravstvenega sektorja, ki za zakon mislijo, da ga ne potrebujemo? Sprašujem se, ali gre za miniranje postopka in ali premier, ki zastopa ministrstvo za zdravje, to situacijo sploh pozna.
Če pojasnim, zdravstveni del predstavljajo klinični psihologi in psihiatri, ki so bolj ali manj usklajeni, čeprav imajo vsak svoje združenje. Potem imamo Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo, ki združuje terapevte različnih usmeritev, ki pa upoštevajo evropske standarde, imajo evropske diplome in licence z zelo visokimi kriteriji. Imajo tako izobrazbo kot osebne izkušnje s psihoterapijo, kar za klinične strokovnjake ni pogoj. Tretjo skupino tvorijo akademizirani psihoterapevti, ki prihajajo z dveh univerz. Ena je Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, druga pa je zasebna fakulteta Sigmunda Freuda, ki je del avstrijske univerze na Dunaju. Prva je jasno akreditirana v programu Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS), druga pa v Avstriji.
Zdravstveni del terapevtov se večinoma ukvarja s psihiatrijo ali s kliničnim psihološkim svetovanjem, v praksi pa niti ne izvajajo terapije. Vsi drugi, ki smo zbrani pod okriljem drugih združenj in nas je bistveno več, smo pa v delovni skupini zastopani v nesorazmerno majhnem deležu in zdi se, kot da zdravniškemu delu niti ni do tega, da bi bila psihoterapija pri nas zakonsko regulirana. Oziroma se bolj zavzemajo za to, da bi se reguliral samo zdravstveni del zasebnih psihoterapevtov.
Zakaj tak odpor?
Kot je pred kratkim zapisal eden od zdravnikov Robert Oravecz, gre tudi pri psihoterapevtskem zakonu v veliki meri za finance, za prestiž in ime. Po naši oceni je odpor tudi zaradi trenutne neurejenosti izobraževanja, ki omogoča posamezne koristi tudi v zdravstvenih vodah. Izobraževanje bi potem moralo postati jasno in transparentno tudi pri njih. Sklepam, da je odpor tudi zato, ker to področje želijo obdržati le zase, saj to pomeni veliko moč, tako glede financ kot izobraževanja. Tak monopol ohranja tudi pojem dvoživk v zdravstvu tudi v psihoterapevtski sferi.
Zdravniški del se prikazuje, kot da so le oni strokovnjaki, in nam očita, da imamo premalo izobrazbe, čeprav ustrezamo evropskim standardom, ki so jasno razvidni tudi iz programov NAKVIS.
Po drugi strani pa, čeprav je pri nas pogoj za pridobitev licence osebna psihoterapevtska izkušnja, imajo klinični terapevti v primerjavi z nami predpisano polovično število ur. Pri tem njihova osebna izkušnja ne pomeni nujno dejanske udeležbe v terapiji, lahko so to tudi le vaje ali transkripti.
Na nas je, da smo zmožni prepoznati potencialne, tudi težje motnje, kot so shizofrenija, psihoze, mejne osebnostne motnje in podobno, seveda pa v to ne želimo posegati, saj se zavedamo lastnih omejitev in te kliente napotimo na zdravniško obravnavo.
Kaj pa pri vas?
Naša osebna izkušnja terapije predpostavlja, da vsak terapevt, preden to postane v praksi, obravnavo tudi sam doživi na svoji koži, zahtevanih je 250 ur osebne terapije. Verjamemo, da je to bistveno za opravljanje terapevtskega poklica, da veš, kako se počuti nekdo, in da tudi sam predelaš svoje rane ali težave. Na to leti tudi naša največja kritika zdravstvenega dela terapevtov. Res je, da imajo medicinsko osnovo in več znanja na področju psihopatologije, na kar se tudi bolj osredotočajo.
Naš tipičen klient je nekdo, ki pride denimo zaradi partnerskih težav, nima pa popolnoma nobene psihopatologije. Mi torej ne potrebujemo tovrstnega medicinskega znanja, znati pa moramo preceniti morebitne psihopatološke nevarnosti in smo takšne stranke dolžni poslati na ustrezno diagnostiko. Klienti s psihozo so lahko zelo nezaupljivi in imajo odpor do farmakološkega zdravljenja ali do obiska psihiatra, saj je v naši družbi prisotnih še veliko predsodkov. Tako da moramo sodelovati in večinoma tudi zelo dobro sodelujemo s številnimi kliničnimi psihologi in psihiatri.
Naša osebna izkušnja terapije predpostavlja, da vsak terapevt, preden to postane v praksi, obravnavo tudi sam doživi na svoji koži, zahtevanih je 250 ur osebne terapije. Verjamemo, da je to bistveno za opravljanje terapevtskega poklica, da veš, kako se nekdo počuti, in da tudi sam predelaš svoje rane ali težave.
Na nas je, da smo zmožni prepoznati potencialne, tudi težje motnje, kot so shizofrenija, psihoze, mejne osebnostne motnje in podobno, seveda pa v to ne želimo posegati, saj se zavedamo lastnih omejitev in te kliente napotimo na zdravniško obravnavo.
Tako da je bojazen, da se želimo medicinski stroki mešati v delo, odveč, saj ne obravnavamo oseb, ki kažejo psihopatološke simptome. Vsi psihoterapevti smo zdaj tisti, ki rešujemo zdravstvo čakalnih dob.
"Nepravilna obravnava na primer travmatičnega klienta lahko akutno stanje zelo poslabša. Zato se zavzemamo za zbornico, ki bi izvajala nadzor nad kakovostjo terapij," pravi Steinbuchova.
Bi krovna zbornica te težave lahko rešila?
To je ključno vprašanje. Mi se zelo zavzemamo za to, da bi obstajala enotna psihoterapevtska zbornica za vse psihoterapevte.
Znotraj področja namreč obstaja še skupina samooklicanih terapevtov, ki se v resnici izobrazijo prek nekih kratkih tečajev. Niso vključeni ne v supervizijo ne intervizijo, nimajo redne osebne terapije in poglobljenega študija, zato ne zadostijo osnovnim pogojem NAKVIS.
Ta del terapevtov pa je nevaren. Saj ima skoraj vsaka skupina svoje krovno združenje, častno razsodišče in neko obliko nadzora. Problem so tisti, ki niso del nobene takšne zveze, pa vseeno delujejo brez kakršnegakoli nadzora. Ki se niso nikoli psihoterapevtsko izobraževali, niti prek 'vikend tečajev', ampak so morda opravili le neke alternativne programe. Ti morda sploh niso slabi, ampak ko si nato zraven prilepijo naziv terapija, je to lahko težava, ker tega dela nihče ne regulira.
Nevarno je tudi, če se srečajo s primeri, za katere niso usposobljeni, denimo travmo, kar pa mi znamo. Nepravilna obravnava na primer travmatičnega klienta lahko akutno stanje zelo poslabša. Zato se zavzemamo za zbornico, ki bi izvajala nadzor nad kakovostjo terapij.
Tudi mi si na primer za klinične psihologe želimo, da bi imeli prepisano osebno izkušnjo s terapijo, tako kot nam oni očitajo pomanjkanje znanja iz psihopatologije. Želimo si, da bi imeli kakovosten študij vsi deležniki. Nobenega terapevta iz naših vrst ne poznam, ki bi rekel, da ne bi več dodatno študiral. Si pa želimo urejenosti področja, kar je nekaj, česar pri državi in kliničnih terapevtih ne opazimo.
"Mi pri terapevtskem delu ne smemo svetovati, saj je to po našem etičnem kodeksu prepovedano. Človeka moramo predvsem sprejeti, ustvariti z njim empatičen in varen odnos, da bi bili v terapiji lahko uspešni," pojasnjuje psihoterapevtka Knez Steinbuch.
Kaj vse bi urejal zakon?
V delovni skupini so klinični terapevti v popolni premoči. Ne vidimo želje, da bi zakon uredil položaj preostalih 95 odstotkov terapevtov, ki ne spadajo v zdravstveni del stroke.
Zakon bi natančno urejal izobraževanje za terapevte, določal bi potrebno teoretsko in praktično izobraževanje za pridobitev naziva, definiral bi zbornico, ki bi nadzirala celotno terapevtsko področje in sodelovanje v stroki. Tudi postopke kasneje, ko nekdo vstopa v terapevtski prostor, celoten proces in ne nazadnje tudi pritožbene postopke z obeh strani.
Pogosto se zgodi, da dobimo stranko, ki je bila denimo 20 let v zdravstveni oskrbi, na antidepresivih, pa je ni nikoli nihče usmeril na psihoterapijo. In ko pridejo, ugotovijo, da je vzrok tudi psihološke narave, da je podlaga neka travmatična izkušnja, ki ni bila nikoli predelana. Ves čas so jim le zdravili simptome, da so lahko funkcionalno živeli, vzrokov pa niso odkrili.
Koliko tukaj prispeva kadrovska podhranjenost, o kateri nenehno poslušamo?
V zdravstvenem delu vsekakor. To je ključno, na to opozarjamo že dlje časa. Vendar tudi na to, da zdravniški del stroke ni edini, ki bi psihoterapevtski del zdravljenja lahko opravljal.
Na to, o čemer govoriva, psihoterapijo, mi ne gledamo ne kot na zdravljenje ne kot na neko svetovanje. Zato nas tudi zmoti, da se želi zdravstveni del stroke opredeliti kot psihoterapevte, vse druge pa kot psihosocialne svetovalce.
To sploh ne drži. Psihosocialni svetovalci so opravili drugačen študij in je njihova agenda povsem drugačna od naše. Oni ljudem svetujejo, jih dejansko vodijo in usmerjajo. Mi pa pri terapevtskem delu ne smemo svetovati, saj je to po našem etičnem kodeksu prepovedano. Mi moramo človeka predvsem sprejeti, ustvariti z njim empatičen in varen odnos, da bi bili v terapiji lahko uspešni.
Tudi znanstveno je dokazano, da ni toliko pomembno, katero smer terapije izvajamo, pač pa mnogo bolj to, kako se bo klient v tem odnosu počutil. Bolj ko se nekdo čuti slišanega, upoštevanega in razumljenega, lažje s tem celi svoje rane in spreminja svoje vzorce, s čimer lahko konkretneje vpliva na svoje življenje.
Seveda pa je v akutnih fazah, ko govorimo o depresiji ali o resnih psihopatoloških motnjah, potrebna farmakologija in drugačen pristop. Zato je treba vzpostaviti sodelovanje med različnimi strokovnjaki s tega področja.
Torej je to zdaj stvar dobre volje?
Seveda, ampak ne bi smelo biti tako. Mi skušamo naše kliente opolnomočiti, da se zavejo, da je v nekaterih primerih nujna zdravniška diagnostika, da brez tega ne gre. Kajti terapevtski prostor ne more biti varen, če mi izvajamo terapijo ob zavedanju, da ima nekdo akutna psihopatološka stanja.
Tudi zato je hudo nevarno, da dopuščamo, da zakon tega ne uredi. Sploh pri nas, ki smo denimo po številu samomorov v Evropi skoraj tik pod vrhom.
Kdo pa potem trenutno sploh nosi odgovornost, kadar gre kaj narobe?
Odgovornost za izbiro terapevta je trenutno izključno na strani klienta. Pogosto se srečamo z ljudmi, ki ne vedo, na koga bi se v primeru težav sploh obrnili. Pojasnjujemo jim, da je dobro biti pozoren na to, da za delom terapevta stoji neko združenje, nadzor, mentorstvo, da je to nekdo znotraj neke regulirane dejavnosti.
Drugi del, ki pa ga tudi regulativa ne bo uredila, je osebna izkušnja terapije, naša lastna predelava, naš lasten stik s samim sabo, naša skromnost, da vemo, kje so naše meje pri poklicu, kje smo mi sami ranjeni. Tudi zato tukaj zelo težko pridemo skupaj z zdravstvenim delom, ker oni tega dela ne poudarjajo, pač pa predvsem farmakološko zdravljenje. Kar v resnici ni psihoterapija, ampak psihiatrija oziroma klinična psihologija. Vemo tudi, da na tem področju obstajajo zelo močni lobiji, ampak v to se tu ne bi spuščala.
Kako medsebojno primerljiva pa so psihoterapevtska znanja z različnih fakultet?
Vsi študiji bi morali biti uravnoteženi in enakovredni, pa če gre za univerzitetno izobraževanje ali ne. Vendar pa zdravstveni del med študijem nima osebne terapevtske izkušnje, kar je pri nas pogoj. Oni imajo klinično prakso, kar bi se tudi meni zdelo nujno uvesti za nas, ki pa imamo vendarle terapevtsko prakso in supervizijo. To bi morali poenotiti.
Psihiatrija zdravi bolezen, najpogosteje z zdravili. Kaj pa klinična psihologija?
Razlika je predvsem v njihovem delovanju, čeprav morajo imeti znanje o motnjah približno podobno. Vendar pa klinični psiholog, ki dobi nekoga v obravnavo, najprej opravi psihološke teste, v bistvu operira s faktičnimi podatki. Ne ugotavlja pa vzrokov, zato to ni psihoterapija.
Saj verjetno nekateri med njimi opravljajo psihoterapije, po večini znotraj javnega sistema, a so pri tem omejeni s časovnico. Se pravi, ne vem, koliko si lahko vzamejo časa za celostno zdravljenje klienta, ki lahko pomeni tudi več ciklusov zdravljenja v primeru kakšnih travmatičnih doživetij in celourno obravnavo, veste pa, kakšne so čakalne dobe.
Psihiater pa prek pogovora zdravi na dveh ravneh: če oceni, da gre za psihopatologijo, se lahko odloči za farmakološko zdravljenje ali pa tudi psihoterapijo, če je usposobljen. A za kakšno poglobljeno terapijo znotraj javnega sistema verjetno niti nima časa.
Očita se nam pomanjkanje medicinskega znanja. Prav, pa naj se organizira še kakšno leto študija za dodatna medicinska znanja. Z veseljem se bom vpisala. V interesu nam je opravljati delo strokovno, visokokakovostno, akreditirano in da so stvari jasne. Iz spoštovanja do klientov se dobro zavedamo, da se je treba nenehno dodano izobraževati.
Ampak farmakologija ni psihoterapija, pa tudi psihološko testiranje ni psihoterapija!
