SiolNET. Novice Slovenija
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Prodajalec pijače na vrhu Triglava

3

termometer

Francozi imajo svoj Eifflov stolp, Angleži imajo svoj Big Ben, Nemci imajo svoja Brandenburška vrata, mi pa imamo svoj Triglav, ki ga krasi Aljažev stolp.

Aljažev stolp je plehnati steber slovenstva, rodoljubnemu Jakobu Aljažu je uspelo, da mu je vdihnil dušo. Minuli teden je bilo na našem očaku zelo živahno, saj se je na njem odvijala proslava ob 120-letnici Aljaževega stolpa, poleg tega pa je lepo vreme v pogorje Triglava pritegnilo veliko več planincev kot običajno. Zaradi tega so imeli precej več dela tudi gorski reševalci in oskrbniki planinskih koč. Večina pozornosti je bila posvečena slavnemu stolpu, njegovi zgodovini in domoljubju, ki je (bilo) povezano z njim. Meni pa je vsaj enako v spominu ostal prodajalec piva in drugih pijač na Triglavu, ki tekočo osvežitev že nekaj let iz doline na vrh tovori na lastnih plečih. A najprej sem moral priti do njega.

Prenočevati okoli Triglava v začetku avgusta Vsa prenočišča v kočah so bila zasedena za nekaj dni naprej – na Kredarici pa so celo rekli, da nove rezervacije sprejemajo šele za september. Da sva lahko z ženo prespala v Vodnikovi koči, sem moral uporabiti trik, ki pa ni bil izmišljen. Moral sem reči, da k njim prihajava peš iz Ljubljane. To je bila ponudba, ki je niso mogli zavrniti.

Kar nekaj drugih ni imelo te sreče – ali pa za seboj vsaj ne tako dolge poti. Eni so na klopci pred Vodnikovo kočo čakali ves popoldan in upali, da se bo sprostila kakšna postelja. Spet drugi so se, skrušeno utrujeni, že skoraj po temi odpravili naprej in navzdol, v dolino. Ko sva naposled zasedla svoj prostor na skupnih ležiščih, se nama je zdelo naravnost čudno, da je bilo preostalih 12 postelj povsem praznih. "Zakaj ste pa včeraj zvečer odslavljali ljudi, če so bila skupna ležišča še prazna?" sem naslednje jutro pobaral oskrbnico. "Ljudje rezervirajo, potem jih pa ni," se je jezila nazaj. "Zvečer odslavljati ljudi, če imate skupna ležišča še skoraj povsem prazna, vsekakor ni pravi pristop," nisem utihnil. "Ne morem pomagati, če imajo rezervirano, potem pa odpovedo. Na primer včeraj pet Poljakov. Prišli so do sem, potem pa je bilo zanje predrago. Hoteli so plačati samo sedem evrov, več pa ne. Ker nisem popustila, so spili liter vodke, ki so jo imeli s seboj, potem pa odšli dol, na planino," je bila nepopustljiva. Videl sem, da resnica o prenočiščih v Julijskih Alpah ni ena sama. Sploh ne v začetku avgusta. Raje sem se lotil zajtrka, da bi se podprl za triglavski vzpon. "Slovenci gremo julija na morje, avgusta pa na Triglav," sem se spomnil, da mi je razlagal oskrbnik koč, ki sva jih obiskala prejšnji dan, "sploh v prvi polovici avgusta je tod okoli največ ljudi. Lani ni bilo tako, ker je bilo bolj slabo vreme. Letos je neznanska gneča."

Avtocesta na Triglav Še pred sedmo zjutraj sva bila na poti, malo po osmi pa sva bila že pri Planiki. Tu sva srečala skupino, ki se je ravno vrnila z vrha, kjer je dočakala prekrasen sončni vzhod. Eden od njih je vse skupaj posnel na dober fotoaparat in z veseljem nama je ob jutranji kavi pokazal svoje fotografije: nočni zbor pred Planiko, počasen vzpon proti vrhu, dremanje in čakanje sončnega vzhoda na njem, potem pa vse močnejša svetloba, s katero je sonce na koncu le prebilo temo. Desetine fotografij se je pred nama sprijemalo v skoraj neprekinjen filmček o veličastnih, a vsakdanjih dogodkih, ki so se pred nekaj urami odvijali nekaj sto metrov više.

Na neki točki, ko se je sonce odlepilo od obzorja, se je fotograf prestavil in zamenjal svojo perspektivo, na desni se je v prekrasnih posnetkih v odsevu sonca začel bleščati Aljažev stolp, pod Triglavom pa so se medile rahle meglice, ki so skrivale pogled v dolino. Bilo je čarobno, četudi je bilo samo na majhnem zaslonu fotoaparata. Zasrbele so me noge. Začelo se mi je muditi na vrh. "Je prodajalec pijače že na vrhu?" sem vprašal fotografa. "Ko smo bili mi na vrhu, ga še ni bilo," je odvrnil, "sem pa videl, kje ima prostor za pijačo." Poslovili smo se in mahnila sva jo gor.

Ne glede na to, od kod prihajaš na Triglav, se ti prej ali slej zgodi, da se nekje priklopiš na triglavsko avtocesto, po kateri se trume ljudi vzpenjajo na vrh. Iz Vrat, Kota ali Krme prek Staničeve koče ali pa Kredarice, iz Bohinja prek Komne, Sedmerih triglavskih jezer, Prehodavcev in Doliča ali pa iz Bohinja prek Voj, Uskovnice ter Vodnikove koče in Planike tako ali drugače hribolazec enkrat pride v "notranji triglavski krog", ki ga okoli vršaca sklepajo njegove alpske koče. Tu se promet upočasni, saj mu tempo narekujejo tisti, ki se, oboroženi z dvojno previdnostjo ter skoraj vedno v koloni, počasi in z nekaj strahu s karabini preklapljajo z ene na drugo stran jeklenice, ki jo ločuje v steno zabit klin. Načeloma velja, da je Triglav zaradi vseh jeklenic in klinov razmeroma lahko osvojiti in da za to ni treba biti ravno izkušen planinec. A v praksi ni vedno tako. Zvečer sva tako spoznala mlad par z ogromnimi nahrbtniki, ki se je kar dva dni trudil z vzponom na vrh, potem pa obupal, "ker je bilo prehudo". Na Planiki sva se zapletla v pogovor z Belgijcema, ki sta se proti Triglavu začela vzpenjati vse do točke, kjer vzpon postane bolj izpostavljen, česar sta ustrašila, "saj je bilo prestrmo". Midva sva strumno zakoračila naprej, saj sva pot že dobro poznala.

Proti vrhu Potem ko po melišču nad Planiko zagrizeš v prvo razrito pobočje, ga premagaš, prečiš drugo melišče ter se spoprimeš s poševnim žlebom, nad katerim te čaka nekaj raztežajev jeklenic, ki te po ostrem grebenu, čez katerega pogosto krepko zapiha, pripeljejo na rob, na katerem na drugi strani že pogledaš navzdol proti Kredarici, potem ko se po kombinaciji klinov vzpneš še malce navzgor in se priključiš poti s Kredarice ter naprej po njej stopiš na mali Triglav, potem ko po več kot primerno zavarovanem grebenu nadaljuješ proti pobočju velikega Triglava, se vzpneš še čez njegovo zadnjo grbo ter skočiš čez zadnjo škrbino, kjer te pričaka oznaka za bližnje Staničevo zavetišče (30 metrov), izkopano v skalo, kamor se je mogoče skriti v nevihti, v tem sončnem dnevu pa seveda samotno, potem adrenalin počasi popusti, saj pred seboj rahlo na desni zagledaš opevani stolp. Ena od "triglavskih legend" pravi, da je Tine Mihelič, pisec planinskih vodnikov in gorski poet ter avtor planinske klasike Klic gora, od Planike do vrha Triglava prišel povsem brez uporabe rok. "Zakaj pa to?" je bila radovedna žena. "Ne vem čisto natančno, zakaj. Lahko si samo mislim. Za Miheliča je bilo kot hribovca in alpinista starega kova najbrž bizarno, kako je Triglav postajal vse bolj obit z jeklovino, zato se je kot neke vrste upor proti temu odločil, da bo pokazal, kako je mogoče na vrh priti ne samo brez uporabe vsega tega železja, temveč tudi povsem brez uporabe rok." Spomnil sem jo, kako je Viki Grošelj pred časom na vprašanje, kaj si misli o komercialnih vzponih na Mount Everest, odgovoril približno takole: "Kaj naj si mislim? Pač podobno kot to, kar smo naredili s svojim Triglavom. Če na njem ne bi bilo vseh teh klinov in jeklenic, bi bil vzpon na njegov vrh čisto nekaj drugega, kot je danes." Videla sva, da je na vrhu že kar nekaj ljudi.

Na vrhu Sprehodila sva se še tistih nekaj korakov do Aljaževega stolpa, si čestitala za uspešen pohod, ki se je začel pred petimi dnevi, tam daleč v beli Ljubljani pred najinimi vhodnimi vrati, izkoristila praznino ob stolpu, ki se je pojavila za trenutek, saj se triglavski pristopniki nekako niso mogli čisto uskladiti, kdo se bo ob njem fotografiral naslednji, potisnil sem telefon najbližjemu v roke in mu rekel, naj za rezervo pritisne vsaj petkrat, potem pa sva se od stolpa umaknila k prodajalcu pijače na vrhu Triglava. Bil je isti kot že nekaj let – nepopisani simbol Triglava. Na svoj aktivno nevsiljivi način je v zadnjih letih spremljal, kako sem na streho Slovenije pripeljal svoje otroke drugega za drugim. Iz Jesenic tovori tudi po 35 litrov pijače na vrh, se zvečer spušča na Kredarico, kjer prespi, potem pa se zarana vsak dan znova, če le dopušča vreme, povzpne na vrh, kjer prodaja pijačo in skrbi za dobro vzdušje. Kupil sem dve pločevinki in ga vprašal: "Kako gre kaj prodaja pijače?" Pogledal me je izpod klobuka in odgovoril: "Danes je videti, da bo dobro. Včeraj in dan poprej pa ni bilo tako. Bilo je oblačno in hladneje in to se takoj pozna. Danes pa je vroče. Ves čas pazim, da imam na sebi dolge hlače in rokave ter klobuk, saj te drugače nepopisno ožge – kljub temu da imam temno polt." Prodajalec pijače na vrhu Triglava je v zadnjem obdobju postal prava majhna institucija, opremljena z vsem, kar poleg pijače potrebuješ na vrhu. Priznanje za otroka, ki je prvič prišel na Triglav? Seveda, takoj ti ga napiše na lični diplomi in seveda tudi podpiše. Uf, pozabili smo kupiti razglednice … Ni problema, dobite jih pri njem. Radi bi krstili prvopristopnike, pa nimate "špage"? Brez težav jo dobite pri njem. Žig na vrhu "ne dela", ker s sabo nimate blazinice? Ah, bomo pa razglednice in drugo požigosali kar z njegovim žigom! "So v zadnjem času gor prišli kakšni posebneži?" ga vprašam.

Nasmehne se in mi začne govoriti o triglavskih "odbitkih", ki našo najvišjo goro izkoristijo kot izgovor za svoje zasebne športne podvige. Če je bil Aljažev stolp nema priča dogodkov na vrhu Triglavu v zadnjih 120 letih, je prodajalec pijače zadnja leta njegova druga plat: on je živi pričevalec dogajanja na njegovem vrhu.

Poleg tistih, tudi v medijih izpostavljenih triglavskih rekordov (v dveh urah in pol na vrh iz Krme in nazaj, štirikrat na vrh in dol v 24 urah, v 24 urah iz Ljubljane na Triglav in podobno) ima Slovenija pa tudi njena bližnja okolica še kar nekaj drugih posameznikov, ki se od doma proti Triglavu odpravijo peš ali s kolesom. Ena skupina je nanj nedavno prišla s Primorskega, mi razlaga prodajalec, drugi so s Koroške pot nanj zastavili prek grebena Karavank, spet tretji se je nanj povzpel mimogrede, med svojo kolesarsko turo iz Srbije proti Španiji, četrti je kolo na ramah prinesel kar do vrha. In tako naprej. Ko je tako razlagal popotno-pustolovske planinske poti raznih posameznikov in skupin, ki se vse stekajo k Triglavu, se je ta vrh pred menoj začel izrisovati v prav posebni perspektivi: kot svojevrstni romarski epicenter Slovencev in drugih, ki v izvirnem pohodu nanj iščejo lastne odgovore na izzive svojega gibanja in tudi bivanja na sploh.

Ugotovil sem, da sva se med njimi znašla tudi midva.

Kmalu potem sva se poslovila od njega in se odpravila v dolino.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin