Laris Gaiser: Svet brez Evrope ne more

Gaiser, ki bo maja na čelu Slovenskega panevropskega gibanja zamenjal starosto slovenske politike Franceta Bučarja, je prepričan, da moramo, da ne bo prišlo do propada Evrope, za to delati vsi. Raziskovalec geopolitične ekonomije je sicer mnenja, da trenutno reševanje Grčije ni prava pot. "Smo v trenutku, ko je potrebna skupna fiskalna politika, ampak to ne sme biti cilj. To mora biti le prvi korak v pravem reševanju evra."

Maja prevzemate vodenje Slovenskega panevropskega gibanja. Kakšne bodo vaše usmeritve?

Vodenje Panevropskega gibanja prevzemam, ker sem globo prepričan, da tako naša država kot Evropa prihajata v zelo globo krizo, tako politično kot tudi vodstveno in ekonomsko. In treba je najti prave in primerne rešitve za prihodnost. Mislim, da je Evropa prvič v zgodovini res v najgloblji krizi, ker nima ne vizije prihodnosti ne primernega vodstva. Zato mislim, da je Panevropsko gibanje znova klicano k temu, da se angažira pri iskanju rešitev in novih mogočih političnih kadrov.

Kot prvo želimo biti dejavni del civilne družbe pri konstruktivni kritiki z našo lokalno državno oblastjo, da skupaj najdemo primerne rešitve za skupno Evropo. Kot drugo pa želim, da Panevropa znova postane neko središče, v katerem se kujejo novi prihodnji politični kadri. Najprej bom k dejavnejši vlogi poklical nazaj vse stare člane: od Karla Erjavca, Barbare Brezigar do Toneta Jerovška, da se spet vsi vključijo v življenje Panevrope in s tem dajo možnost novim generacijam, da se oblikujejo kot novi voditelji.

Kako pa ocenjujete delo svojega predhodnika, dr. Franceta Bučarja?

Gospod Bučar je zgodovinska figura. Ve se, da je bila njegova funkcija pri vodenju Panevropskega gibanja izredno pomembna. Panevropsko gibanje je imelo kot predsednika Otta von Habsburga. Gospod Bučar je bil njegov osebni prijatelj in to prijateljstvo je veliko pomenilo, ne samo v zgodovini Panevropskega gibanja, ampak tudi slovenskega približevanja Evropi. Mislim, da je naredil velik zgodovinski premik.

Omenjali ste že finančno krizo v Evropi. Zdi se, da je ta zelo poglobila razlike. Je EU lahko zdaj sploh še učinkovita?

Študentom na univerzi večkrat rečem, da je Evropa strahovoltaična institucija. To pomeni, da je Evropa vedno šla skozi velike krize. In v vsaki krizi pred kolapsom je našla nov elan, nove rešitve in šla naprej. Razlika je, da smo zdaj v res izredno globoki krizi in nimamo dolgoročnega načrta. Še vedno verjamem, da bodo evropski voditelji na koncu prišli k pameti in našli kompromis, ki nas bo pripeljal korak naprej.

Je pa res, da se moramo zavedati, da je evro geopolitični instrument. Mi ga v resnici nismo potrebovali, smo ga pa želeli. Prek evra smo želeli narediti tesnejšo Unijo. Če gre nekdo z vlaka ali se evro popolnoma spremeni, to pomeni, da Evrope kot tesnejše unije ne bomo nikoli videli.

Pa se vam zdi to reševanje evra učinkovito? Pomoč Grčiji …

Ne. Pri pomoči Grčiji je bil trenutek, ko so se sprožili regresivni nacionalizmi. Grčija ni naredila nič drugače kot vse preostale države. Če krivimo Grčijo, da je ponarejevala bilance, žal to ni bila samo Grčija. Mogoče je to počela večina držav v EU. Da je imela Grčija težave, smo vedeli že pred leti, ko smo jo sprejeli v evroobmočje. In to sta dobro vedeli tako Nemčija kot Francija, ki zdaj Grčijo tako kritizirata. V resnici je šlo tukaj za pozicioniranje nekega nemško-francoskega interesa, ki je imel največ odprtih kreditov do Grčije. In s tem, ko smo plačevali Grčijo, smo v resnici plačevali obveznice, ki sta jih imeli v bankah Nemčija in Francija.

Reševanje Grčije je potrebno, ampak je bilo narejeno na napačen način. Ker če državo, ki je v finančni krizi in pod stresom zaradi špekulativnih iger velikih finančnih mednarodnih trgov, rešuješ postopoma, potem se špekulacije nadaljujejo. Šele zdaj prihajamo do neke pametne rešitve, ko gledamo v smeri evropskih obveznic.

Razumeti moramo, da težava ni Grčija, ampak evro. Evro je edina valuta na svetu, za katero ne stoji suverenost. To je unikum v zgodovini in ne more niti obstajati. Evru moramo dati neko ozadje, za katerim bo neka institucija stala z vsem premoženjem. Za ameriškim dolarjem stoji celotna Amerika, za evrom pa ne stoji nihče. Smo v trenutku, ko je potrebna skupna fiskalna politika, ampak to ne sme biti cilj. To mora biti le prvi korak v pravem reševanju evra.

Če predpostavimo, da je EU otrok ZDA, kdaj bo Evropa dovolj samostojna, da bo lahko na mednarodnem prizorišču igrala ključne vloge? Ali pa je morda priložnost Evrope povezovanje?

Po eni strani je dete ZDA. Imamo dva trenutka. Evropski trenutek, ko smo si sami želel poiskati rešitev za vojne in težave, ki smo jih imeli v zadnjih 2.000 letih. In trenutek Amerike, kjer je Amerika ta evropski trenutek podpirala, ko je rekla: "Marshallov načrt vam bomo razdelili na federativni podlagi." S tem se je dejansko začela delitev oziroma združevanje Evrope "na federativni osnovi oz. sodelovanju".

Imamo pa dve želji. Ena želja je ameriška, ki je pripeljala Ameriko dvakrat intervenirat na staro celino. To je, da Evropa nikoli ne bo združena pod eno samo oblastjo in nadzorom, ker se to ne sme zgoditi. Potem pa imamo drugo željo, v kateri naj bi bila Evropa združena v neko federativno, konfederativno državo. Mislim, da ne bo ne eno ne drugo. Če bomo preživeli, bomo našli neki tretji element. Naša vloga bo izredno posebna. Povezovali bomo dva, tri različna dejstva okrog sveta. Recimo Ameriko in Rusijo skupaj z Evropo kot protiutež Kitajski. Brez Evrope svet ne more. Mi smo največji uvozni trg za vse regije po svetu in še vedno smo neka vlečna sila. Kot drugo, v trenutku, ko gremo v stare vojne, za sabo potegnemo celoten svet. Vsi se zavedajo, da brez Evrope ne morejo, Evropa pa potrebuje celotni svet.

Starejše generacije so se morda bolj poistovetile z Jugoslavijo. Ali je mogoče reči, da je mlajšim generacijam bližje evropska ideja združevanja?

Strinjam se. Tako vi kot jaz nisva nikoli izkusila vojne in nimava pojma, kaj to je. Imperialistične vojne se nam zdijo zelo daleč. V resnici je ravno to vloga Panevrope: opozarjati na zgodovino in gledati naprej. Primer, kaj se lahko zgodi, ko se ne zavedamo preteklosti, je denimo Libija. Vojna je bila tu popolnoma nepotrebna, sprožila pa se je zaradi egoističnih državnih interesov Francije, ki se je počutila v možnosti akcije. Največja sila, ki nas je vedno nadzorovala – to so ZDA –, je dala Evropo kot drugo, tretjo prioriteto na lastni agendi. Gledajo raje na Pacifik, Azijo, Japonsko, Korejo, kjer so dejansko težave. Ko je Francija začutila, da ni več pod nadzorom velikega brata, je reagirala po svoje. V novo kolonialistično vojno smo šli povsem brez potrebe. In s tem smo sprožili določene sile v severni Afriki, ki jih bomo težko nadzorovali. V tem trenutku govorimo o Afriki, če pa bomo naredili še korak naprej, smo mogoče jutri spet v Evropi.

V zadnjih mesecih se je v nekaterih državah članicah pojavila ideja po ponovni vzpostavitvi meja med državami. Je EU potemtakem sploh še smiselna?

Tu je točno ta razlog, zakaj vidim "lokalno državno politiko" kot izredno pomemben trenutek. Slovenija je znotraj Evrope majhna, v svetu pa skoraj ni pomembna. Ampak zakaj je angažiranje v slovenskem političnem prostoru pomembno? Da ne bomo prišli do razpada Evrope, moramo delati vsi. Vsak posameznik mora delati v svoji državi. Lokalne elite, voditelji ne znajo pravilno predstavljati težav in rešitev. In s tem ko naredijo to, sprožijo val nezadovoljstva.

Kakšno vlogo pa ima lahko Slovenija v tem okviru?

Verjamem, da je zunanja politika najpomembnejša politika. Slovenija bi morala biti povezovalna država, ki bi skušala najti najboljše rešitve oziroma skupne točke med različnimi državami in biti tista, ki to predlaga. S tem bi si povišala osebni rating ter nabrala izkušnje in nova zavezništva. Ne moremo biti vedno samo pod zastavo Nemčije.