Sobota, 15. 9. 2018, 19.54
5 let, 7 mesecev
Kazim iz Turčije je Melito vztrajno vabil na kavo. Zdaj je v Sloveniji že 32 let.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,96
4
Tudi Kazim in Melita rada gledata turške nadaljevanke.
Melita Drev Bakirkaya in Kazim Bakirkaya, lastnika turške restavracije v Ljubljani, pravita, da tudi pri njih doma redno spremljajo turške nadaljevanke. Kazim v Sloveniji živi že 32 let in se ne namerava vrniti v Turčijo. Tu namreč živi dvakrat toliko časa, kot ga je preživel v Turčiji, in zase pravi, da je Slovenec. Za odprtje restavracije se je odločila Melita, ki je nad turško kulturo navdušena.
Kazim je iz Turčije odšel, ko je bil star 15 let. Sprva je živel na Dunaju, z ženo Melito pa sta se spoznala, ko sta bila stara 24 let, in od takrat naprej sta skupaj. Kazim je v Sloveniji že 32 let. V Turčiji ima družino in je z njo redno v stikih, vsako leto jih za dva ali tri tedne tudi obišče. Ne razmišlja, da bi se vrnil v Turčijo, saj je, kot pravi, že pol svojega življenja Slovenec in je v Turčiji le turist.
Spoznala sta se na pošti v Ljubljani
Od takrat, ko sta se s Kazimom spoznala, je minilo že več kot 30 let. Melita je delala na pošti in je velikokrat dežurala tudi ob nedeljah. Kazim je takrat pogosto prihajal na pošto, da je telefoniral. Ko je neko nedeljo spet prišel, ji je hotel za telefon plačati s takratnimi avstrijskimi šilingi. Uslužbenci takrat niso sprejemali tujih valut, zato ga je poslala na blagajno, da je izmenjal denar v tedanje dinarje.
"Takrat pa je bila tudi velika migracija Turkov na Zahod in se je pogosto zgodilo, da kdo ni plačal in je kar šel, kar smo morali uslužbenci kriti iz lastnega žepa. Zato sem ves čas pogledovala, ali je še v dolgi vrsti na blagajni, da mi ne bi ušel, on pa si je to razlagal drugače in je mislil, da mi je všeč," se v smehu spominja Melita.
Ko jo je spoznala, se je Melita takoj zaljubila v turško kulturo.
Povabilo na kavo je večkrat odklonila, ker ni znala jezika
Naslednji dan je prišel spet na pošto, kar ji je bilo čudno, saj je običajno prišel samo ob nedeljah, in jo povabil na kavo. Ker ga ni razumela – govoril je samo turško in nemško, ona pa le slovensko in angleško, je povabilo odklonila. Prišel je še večkrat in vedno ga je odklonila, dokler je ni nekoč v to prepričala sodelavka in od takrat sta skupaj. "Še sama ne vem, kako, a vse sva se dogovorila," pravi Melita.
"Kazim je takrat kot monter delal in živel na Dunaju in fantje so konec tedna hodili v Portorož na morje, ker jim je bilo to najbližje. Z načinom življenja na Dunaju ni bil najbolj zadovoljen, ker sem mu bila všeč, je čedalje več časa ostajal v Sloveniji in na koncu ostal. Na tak način sva skupaj živela okoli sedem let, medtem se je Slovenija že osamosvojila, odprla sva podjetje, da smo mu uredili delovno dovoljenje in je lahko ostal, leta 1995 sva se poročila in marca je bilo od tega že 24 let, skupaj pa sva že 32 let," razlaga Melita.
Po sedmih letih zveze sta šla prvič skupaj v Turčijo
Melita je bila v Turčiji prvič pred 24 leti in še vedno ji je zelo všeč. Prvič je bila nad državo zelo presenečena, saj je imela v Sloveniji o njej popolnoma drugačno predstavo. Takoj jo je vzljubila in se zelo rada vrača tja.
"V Turčijo sva šla prvič skupaj, ko sva se poročila, potem ko sva bila skupaj že sedem let. Leta 1995 sva šla prvič in tam preživela en mesec. Kazim se je takrat vrnil domov prvič po 15 letih. Obiskati je moral zares veliko sorodnikov. Nekaj časa sem še hodila z njim, a se je imel toliko za pogovoriti, jaz pa ničesar nisem razumela, da sem se raje sama sprehajala po mestu, raziskovala, nakupovala in podobno. Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem se začela učiti jezika, da sem se lahko kaj pogovorila," pove Melita.
V Turčiji med kosilom pogosto pijejo pijačo iz jogurta, vode in soli, po kosilu pa pravi črni čaj.
Jezika se je naučila predvsem zaradi barantanja
Kot pravi Kazim, njegova žena Melita zna okoli 60 odstotkov turškega jezika, a sama pravi, da jo preveč hvali in da ni tako. Se je pa turščine naučila zato, ker je bila v to enostavno prisiljena, saj ji ni želel prav veliko prevajati.
"Najbolj zanimivo je bilo barantanje. V Turčiji sem bila normalno oblečena, hodila sem v kratkih hlačah, a vendarle so bile tam ženske na vasi v dolgih krilih, imele so naglavno ruto in odločila sem se, da se bom tudi jaz podobno oblekla, saj mi je bilo nekoliko nerodno, čeprav mi nikoli nihče ni nič rekel in so se tudi druge ženske iz drugih držav oblačile podobno kot jaz. Kupila sem si blago za krilo in ga prinesla domov Kazimovi sestri, da bi mi ga naredila. Blago mi je bilo zelo všeč, odšli sva tja, kjer sem blago kupila jaz in ona je zanj dala več kot pol manj od mene. Tega sem se želela naučiti tudi jaz in tako sem se najbolj začela učiti jezika skozi barantanje," se spominja Melita.
Najbolj ji je všeč spoštovanje do starejših
Ko sta s Kazimom skupaj zaživela, ni opazila posebnih običajev ali navad iz turške kulture, ki bi se ji zdeli nenavadni. To pripisuje dejstvu, da je že kot 15-letnik odšel iz Turčije.
"Sem pa nekaj takšnih običajev spoznala, ko sem bila v Turčiji. Zelo mi je bilo všeč spoštovanje. V Sloveniji zdaj otroci svoje starše pogosto kličejo že kar po imenu in zdi se mi, da posledično ni niti nekega pravega spoštovanja, kar se mi ne zdi prav. V naši zgodovini so otroci staršem izkazovali spoštovanje tudi z vikanjem in s tem sem se srečala tudi v Turčiji," pravi Melita.
V ta namen uporabljajo tudi posebne izraze, na primer starejšega brata prav tako ne kličejo po imenu, temveč mu iz spoštovanja rečejo abi, starejšo sestro pa imenujejo abla. Nikoli ju ne pokličejo po imenu, čeprav starejši po imenih kličejo mlajše. Melita prav tako opaža, da se tam ne zgodi, da bi se otroci grdo obnašali do starejših ali jim odgovarjali.
"Tam so družine med sabo tudi zelo povezane. Pri nas včasih še svojih bratrancev več ne poznaš, tam pa se poznajo še tja do tretjega kolena in so zelo povezani," pravi Melita.
Restavracijo, ki je bila Melitina ideja, sta opremila s stvarmi, ki sta jih prinesla iz Turčije.
Težko bi našla kaj, kar ji v Turčiji ni všeč
"Tako sem zaljubljena v Turčijo, da težko najdem kaj, kar mi ne bi bilo všeč. Niso mi na primer všeč stranišča, ki nimajo školjke, na to se nikoli nisem navadila, a tudi to je v Turčiji zdaj že redkost. Kar se tiče običajev, pa mi je bilo res vse nekako všeč. Malo mi je bilo nerodno poljubljanje roke – starejšim moraš to početi, a tudi to smo se navadili. Enemu od mojih mlajših otrok je to tako všeč, da to dela vsem," se smeji Melita.
Del turške kulture z restavracijo prenašata tudi v Slovenijo
Delček Turčije z restavracijo širita tudi v Sloveniji. "Se trudimo, ja. Malo s kulinariko, malo s kulturo, saj včasih prirejamo tudi orientalske večere z orientalskimi plesalkami in turškimi plesi, včasih imamo tudi vedeževanje iz kavne usedline, malo folklore in turških običajev," pravi Melita.
"Restavracija je bila last moža Melitine poročne priče. Ko so nekoč prišli na obisk, sem ga vprašala, kako je kaj Dolenjski hram, ki je bil takrat v teh prostorih, in rekel mi je, da ga je prav sram povedati, da je prostor njegov, saj ga je oddal v najem in za lokal zelo slabo skrbijo. Ne da bi prej pomislila, sem mu dejala, da bi lahko dal lokal meni in bi v njem naredila turško restavracijo. Malo pred tem so se namreč začele odpirati kitajske restavracije in mi je ta misel šinila v glavo," se spominja Melita.
"Naslednji dan me je res poklical, povedal mi je, da je z najemniki prekinil pogodbo in mi rekel, naj kar pridem, da bo meni oddal lokal. Najprej me je zaskrbelo, kaj sem zdaj naredila, a kar sem rekla, sem rekla, in to tudi izpolnila. Res je bilo na vrat na nos, a je uspelo," je vesela Melita.
Melita je gostinka tudi po izobrazbi, narejeno ima gostinsko šolo in tudi doma so imeli gostilno. Idejo za turško restavracijo je dobila, ko so se začele v Ljubljani odpirati kitajske restavracije.
"Slovenci so turško restavracijo zelo dobro sprejeli"
Turško restavracijo in turško kulinariko so Slovenci zelo dobro sprejeli.
"Včasih sicer mislijo, da je ta hrana precej pikantna, a ni. Morda manjši del v okolici Adane, kjer imajo tudi poseben feferon, ki je izredno pekoč. Tam se bolj ukvarjajo živinorejo in od tu tudi izhaja adana kebab, to je kebab na sablji in je precej pekoč, sicer pa turška kulinarika ni zelo pekoča," pojasnjuje Melita.
Je pa zelo zdrava, saj temelji na zelenjavi, veliko se uporablja žar in peče pod peko, še pove Melita. Turška hrana je tudi zelo primerna za vegetarijance, veliko se uporablja tudi jogurt – v namazih, juhah, pijejo ga tudi v pijači ajran, kjer je jogurt zmešan skupaj z vodo in soljo, in to je zelo osvežilna pijača za poletje oziroma ob žaru.
Turške navade za mizo so nekoliko drugačne
Pri Turkih je prehranjevanje malo drugačno kot pri nas. Za kosilo imajo več glavnih jedi, ne le ene. Običajno začnejo z juho, pri nas pa smo Slovencem predjed nekoliko prilagodili in jim najprej ponudimo hladno predjed - meze, ki so različni zdravi jogurtovi namazi. Turki ob kosilu navadno ne pijejo alkohola, pijejo pa ajran. Po kosilu se preselijo iz obednice v salon in tam potem pijejo čaj in pojejo sladico, pojasnjujeta Melita in Kazim.
Meze, ki jih v restavraciji ponudijo za predjed, Turki pogosto prigriznejo ob pivu kar tako.
4