Kaj lahko reši izgubljeno levico pred pogubo

Središče Kamnika je že nekaj mesecev gradbišče. Delavci pod razkopano cesto menjujejo električno napeljavo in drugo komunalno infrastrukturo. "Veste, kakšno je bilo tam spodaj? Prevezav je bilo več kot kablov," ob zvokih gradbenih strojev, ki skozi odprta okna vdirajo v njegovo pisarno, pove Marjan Šarec, že skoraj sedem let župan občine Kamnik.

Toda v občini se ne gradi le nova komunalna infrastruktura, ampak tudi trenutno najbolj vroč politični projekt v državi. Na zadnji dan letošnjega maja je namreč Šarec napovedal kandidaturo za predsednika republike. 

"Čas je za zamenjavo generacij. Funkciji predsednika republike je treba vrniti resnost. Če bom vrhovni poveljnik vojske, zagotovo ne bom v pajkicah tekel mimo častne straže na dan maratona," poudari Šarec, ko se skupaj usedemo za masivno leseno mizo v njegovi pisarni. 

Zakaj Šarec ni Pahor?

Glavni adut njegove kandidature je prav dejstvo, da ne bi mogel biti bolj drugačen od Boruta Pahorja. Meni, da v politiki ni prostora za trivialnost, ker je "to preresna stvar". Družbenega omrežja Twitter prav zaradi tega ne mara. Ne objavlja "selfiejev" med fizičnim delom ali fotografij z otožnimi pogledi: "Že ko obiščem katero od gradbišč, mi očitajo, da se tam kažem, čeprav me kot predstavnika naročnika mora zanimati, kako napredujejo dela." 

Glavni adut kandidature Marjana Šarca je prav dejstvo, da ne bi mogel biti bolj drugačen od Boruta Pahorja. Foto: STA , S športom se ne ukvarja, saj čas raje preživlja z gasilci. Ne deluje kot človek, ki bi imel potrebo komurkoli ugajati. Celo sam priznava, da je kolerik, ki rad sprejema odločitve. Drugače kot Pahor, ki je tudi v obdobju najhujše krize kot predsednik vlade z njimi odlašal, saj je iskal konsenz.

Vtis je, da Šarca najbolje povzema citat, ki krasi steno za župansko mizo: "Dejstvo je sposobnost povedati nekaterim, naj gredo k vragu na način, da se bodo sam veselili tega potovanja." Njegov avtor je Winston Churchill, britanski premier med drugo svetovno vojno – obdobjem, ki Šarca kot ljubitelja zgodovine najbolj zanima.

Preberite še:

Tuji vlagatelji: v Sloveniji bi gradili nove tovarne in zaposlovali, a ... 

Zakaj je odšel "Gromovnik" z Esmeralde na Dimičevi

Tudi Pahor leta 2012 ni bil favorit

Šarčev vstop v nacionalno politično areno že več tednov buri duhove in domišljijo. Najprej zaradi predsedniških volitev, ki bi se lahko iz pričakovanega sprehoda Boruta Pahorja do novega mandata vendarle spremenile v precej zanimivo tekmo. 

Ni skrivnost, da se v taboru predsednika, ki je "preživel" dolgo pričakovano razglasitev sodbe arbitražnega sodišča v Haagu, Marjana Šarca bojijo. "Le profesionalni igralec lahko premaga amaterskega," je kandidaturo Šarca, diplomanta akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), slikovito komentiral eden od naših sogovornikov.

Strah je razumljiv. Tudi leta 2012 Pahor, obremenjen s hipoteko slabega vodenja vlade, ni veljal za favorita. Javnomnenjske raziskave so sprva veliko prednost dajale Danilu Türku. 

A soočenja, pospremljena z odmevno kampanjo, v kateri je kot za nekakšno pokoro opravljal različna fizična dela, so Pahorju prinesla prepričljivo zmago. Na predsedniških volitvah ljudje volijo osebnost. V Sloveniji so raje izbrali ljudskega in na videz toplega Pahorja, ki se je posul s pepelom za napake iz časa vodenja vlade, kot resnega, hladnega in precej bolj nedostopnega Türka.

Je levi, desni ali sredinski?

Res je, da je Pahorju v drugem krogu uspelo pridobiti glasove volivcev iz desnega bazena, na katere Türk nikoli ni meril. Toda Šarec, ki mu ljudskosti ne bo treba igrati, bo po tem kriteriju nevarnejši nasprotnik. 

Tudi leta 2012 Borut Pahor, obremenjen s hipoteko slabega vodenja vlade, ni veljal za favorita na predsedniških volitvah. Javnomnenjske raziskave so sprva veliko prednost dajale Danilu Türku. Foto: Reuters Čeprav se ima za osebo levosredinskega nazora, ki nasprotuje privatizaciji, redno hodi v cerkev. Partizane vidi kot borce za svobodo, a pri vprašanju o povojnih pobojih poudari, da "je zločin vedno zločin, žrtve pa je treba pokopati". "O tem ne more biti razprave. Toda to je treba storiti brez pompa in ustaških znamenj na slovesnostih. Predvsem pa bi morali to storiti že pred 26 leti, ne pa šele danes, in brez povzročanja dodatnih razkolov," meni Šarec. Prepričan je, da "so se Slovenci že zdavnaj spravili med sabo, saj je veliko potomcev domobrancev in partizanov poročenih med seboj. Sprava ne more biti vsiljena, temveč mora izhajati iz želje posameznika, da razčisti zadeve z drugim posameznikom. Imam občutek, da spravo bolj potrebuje politika, kot pa Slovenke in Slovenci".

Ne skriva prepričanja, da Slovenija občasno potrebuje tršo roko. Poudarja pomen domoljubja in odnosa do države. Šarec ima v pisarni sliko generala Rudolfa Maistra, borca za slovensko severno mejo, ki nikoli ni bil kakšna levičarska ikona. Njegov koalicijski partner v Kamniku je Nova Slovenija (NSi) na čelu z Matejem Toninom. V tej stranki še oklevajo, ali bodo v tekmo za predsedniški položaj poslali predsednico Ljudmilo Novak ali poslanca Jožefa Horvata. Prvo naj bi interne raziskave med kandidati, ki jih merijo na nacionalni ravni, uvrščale na tretje mesto, drugi pa resnejših možnosti verjetno nima. 

Šarca so sicer mediji iz kroga prvaka SDS Janeza Janše že postavili v krog "starih" sil na levici. Ob tem se le nasmehne in zamahne z roko. Trdi, da mu pomagajo "širši javnosti neznani ljudje", člani liste Marjana Šarca in "vaški fantje", ki so mu stali ob strani ob zadnjih dveh županskih volitvah, "predvsem pa vsi ljudje, ki mu želijo uspeh". Generalni sekretar Liste Marjana Šarca je Branko Kralj, zaposlen v enem od kamniških vrtcev, ki je skupaj s Šarcem član Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Šmarca. 

Iz drugega kroga v strankarsko politiko?

Mu res ne svetujejo ljudje, ki so v predsedniških kampanjah pomagali Danilu Türku, Janezu Drnovšku in Milanu Kučanu? Iz Kamnika na primer prihaja Niko Toš, dolgoletna siva eminenca domačih javnomnenjskih anket, ki velja za osebo iz Kučanovega ožjega kroga. "Nasvetov sem dobil že toliko, da ne vem, kaj bi z njimi počel. Za sabo imam že dve kampanji, pri čemer prvič, torej leta 2010, nikakor nisem bil favorit," odgovarja Šarec.

Milanu Jazbecu, veleposlaniku Slovenije v Makedoniji, ki je prvi napovedal predsedniško kandidaturo, ne pripisujejo velikih možnosti. Foto: STA , Drugi razlog za ugibanja in špekulacije so Šarčevi načrti za prihodnost. Prva raziskava Mediane ga je postavila na drugo mesto in mu izmerila skoraj četrtinsko podporo: več kot dovolj za resna ugibanja o uvrstitvi v drugi krog. To, pravijo dobro obveščeni, je tudi Šarčev cilj, na katerem bi lahko gradil. Beri: s svojo stranko kandidiral na volitvah v državni zbor. 

Po teh špekulacijah bi v nacionalno politiko vstopil na znan način – kot "novi obraz", ki bi s poudarjanjem, da je čas za nove, neobremenjene ljudi, pobral velik delež glasov volivcev tako imenovanega levosredinskega bloka. Gre za recept, ki sta ga leta 2011 in 2014 uspešno preizkusila Zoran Janković in Miro Cerar. "Ta hip se s tem ne ukvarjam," odgovarja Šarec.

Šarec ima z Jankovićem 2011 in Cerarjem 2014 več skupnih točk. Oba v državno politiko nista prišla kot "padalca". Janković je bil že pet let župan Ljubljane, Cerar pa dolgoletni prvi pravnik državnega zbora. Tudi Šarec je že dva mandata župan Kamnika, po številu prebivalcev desete največje slovenske občine. V širši javnosti velja za "učinkovitega", čeprav gre pogosto za pridevnik županov, ki jih obremenjujejo različne afere.

Vse več taktičnih volivcev

Tako Pozitivna Slovenija (PS) kot Stranka modernega centra (SMC) sta leta 2011 oziroma 2014 zbrali dobrih 300 tisoč glasov – večinoma razočaranih volivcev iz levosredinskega bazena, ki si na oblasti niso želeli videti Janeza Janše. Tudi Šarčeva stranka bi verjetno iskala iste glasove.

Ker ima SD trenutno najboljši izhodiščni položaj, bi lahko preostali dve stranki lahko delovali nekoliko bolj nervozno, s tem pa tudi nepredvidljivo, trdi Andraž Zorko. Foto: Bor Slana Toda Andraž Zorko iz družbe Valicon, ki se ukvarja z raziskavami javnega mnenja, opozarja na pojav tako imenovanega taktičnega glasovanja. "Po mojem mnenju je v volilnem telesu največ 400 tisoč volivcev, ki jih lahko označimo kot iskrene, torej takšne, ki volijo določeno stranko zaradi pripadnosti oziroma podpore idejam ali stranki kot taki," poudarja Zorko. "Vsi preostali so neiskreni, taktični volivci, ki se odločajo tik pred zdajci, na temelju različnih, racionalnih ali tudi bolj neracionalnih vzgibov."

Kaj to pomeni v številkah? "Če bo na volitve prišlo okrog milijon volivcev, bo teh neiskrenih glasov več kot polovica in lahko odločijo o rezultatu. Taktični volivci so že odločili volitve leta 2008 in 2011. S te plati je ponovitev takšnega scenarija seveda mogoča," odgovarja Zorko.

A šlo je za fenomena, ki se bosta prihodnje leto vendarle težko ponovila, menijo tako Zorko kot drugi analitiki. "Za nov obraz, ki bi iz nič pobral 30 odstotkov glasov, ne vidim možnosti," je prepričan Sebastjan Jeretič, politični analitik in nekdanji politični strateg SD.

Zakaj ne? "Politično prizorišče je danes drugačno kot leta 2014 ali 2011. Največje stranke na levem bloku so precej urejene in imajo svoja omrežja. Novi obraz za sabo tako verjetno ne bo imel podpore tolikšnega števila struktur," odgovarja Jeretič.

Preberite še:

Kako je slovenski minister metal Grčijo iz območja evra 

Arbitraža – popravni izpit, na katerem slovenska politika ne sme (več) pasti

Zakaj novim obrazom tokrat kaže slabo?

Družbeno ozračje je danes drugačno kot takrat. Jeseni leta 2011 je levica hlepela po rešitelju, ki bo državo po neslavnem zatonu Pahorjeve vlade ubranil pred Janšo. Spomladi 2014 je bila država utrujena od krize, vstaj, varčevalnih ukrepov in groženj s trojko. Volivci so hlepeli po stabilnosti, ki jo je tedaj najbolj poosebljal Cerar. 

Trenutno je Slovenija sredi gospodarskega razcveta, ki bo očitno trajal tudi v volilnem letu. Kljub socialnim stiskam, ki jih gospodarska rast ni odpravila, ljudje ne hlepijo po rešitelju.

V političnem smislu živimo v obdobju dolgočasne realnosti, je prepričan Pavle Gantar. Foto: STA , "Prijema z novimi obrazi volivci zagotovo ne bodo več kupili s tako lahkoto. V dveh primerih so bili razočarani. Najprej, ker Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade, nato pa še s Cerarjem. Nove stranke, ki bi imela pomembnejšo vlogo, pred volitvami zato ne pričakujem," meni nekdanji predsednik državnega zbora in ustanovni član Zares Pavel Gantar.

Tudi Zorko ugotavlja, da so volivci že trikrat množično migrirali k "novemu obrazu". "Sem štejem namreč tudi Pahorja leta 2008, zato je tudi po tej plati manj verjetno, da se kaj takega ponovi. Prav tako ne verjamem, da bo SMC razpadla na način, kot se je to zgodilo Pozitivni Sloveniji. Zdi se, kot da se ta stranka na prihodnje volitve pripravlja že zadnji dve leti," meni Zorko. 

Pri tem ima verjetno v mislih posebne svetovalce, ki v lahkotnejših medijih načrtno gradijo podobo predsednika vlade kot odločnega moža, a hkrati ljubečega partnerja nove spremljevalke.

Ponudba je velika. Ali res?

Morebitni "novi obrazi" bodo imeli še eno veliko težavo. "Zagotovo bo v mesecih pred volitvami nastalo več novih levih strank ali gibanj, ki bodo poskušala zasesti prostor, na katerem pa že dolgo ni bilo tolikšne gneče," opozarja Jeretič.

Ob treh strankah koalicije – SMC, DeSUS in SD – na glasove iz bazena leve sredine merijo še Zavezništvo, že skoraj pozabljena stranka nekdanje predsednice vlade Alenke Bratušek, gibanje Dobra država, ki ga vodi Bojan Dobovšek, in seveda tudi Levica, v katero sta se po mesecih sporov združila Iniciativa za demokratični socializem (IDS) in stranka TRS.

Ne smemo prezreti še Piratske stranke, ki bi lahko polovila del tako imenovanih protestnih glasov, ter gibanj in strank, ki so zapustila okrilje zdaj že nekdanje Združene levice. 

Ponudba je izjemna, a le na prvi pogled, opozarja Zorko: "SMC in DeSUS nista značilni levosredinski stranki, Dobovšek verjetno tudi ne bo, Bratuškova bo prej ali slej stvar zgodovine, Šarec je čista špekulacija, preostali mogoči kandidati pa na ravni govoric. Razen Levice ni na tej strani nič zares novega." 

Prva neznanka: Milan Brglez

K temu je treba ob Šarcu, v katerem Gantar vidi "možnost miniaturnega Cerarja", ki ne bo imel prevelikega političnega dometa, prišteti še dva mogoča "jokerja", ki lahko močno premešata karte: predsednika državnega zbora Milana Brgleza in ljubljanskega župana Zorana Jankovića. 

Predsednika državnega zbora Milana Brgleza na levici nekateri vidijo kot resnega favorita na predsedniških volitvah, a sam pri odločitvi, ali bo kandidiral, okleva. Foto: Ana Kovač Brglez že nekaj časa velja za vodjo leve struje SMC. S Cerarjem sta si javno prišla navzkriž v začetku leta ob sprejetju zakona o azilu. Od takrat sta v hladnih odnosih. Vsake toliko časa se v političnih krogih omenja scenarij, po katerem bi Brglez prevzel vodenje SMC, čeprav ga pomemben del stranke ne želi videti kot morebitnega Cerarjevega naslednika.

Javna skrivnost je, da različni vplivneži z levice Brgleza še nekaj časa prepričujejo, naj gre v predsedniško tekmo. Menijo, da bi lahko Brglez v drugem krogu pobral glasove iz levosredinskega bazena, ki po nekaterih ocenah pomenijo približno 60 odstotkov vseh. 

A bržčas gre za račun brez krčmarja, saj bo Pahorja zagotovo podprla SD. Za zdaj ni jasno, koga od sedanjih ali bodočih kandidatov bosta kot svojega dojemala Milan Kučan, še vedno zelo vplivna figura na levici, zveza borcev in mnenjski voditelji na levici. To zagotovo ne bo Pahor, po informacijah več virov pa prav tako ne Milan Jazbec, veleposlanik v Makedoniji, ki je kandidaturo oznanil kot prvi. 

Tudi sam Brglez še okleva – neuradno zato, ker se zaveda tveganj v možnem spopadu Pahorja. Nikakor ne želi dobiti stigme poraženca. 

Druga neznanka: Zoran Janković

Govorice o Jankovićevi vrnitvi v državno politično areno so vedno glasnejše. Se bo res vrnil? "Do novega leta ne bom sprejel odločitev o nobenih volitvah," nekoliko skrivnostno odgovarja Janković, ki se mu prihodnje leto izteka županski mandat. A pozor: tudi pred ustanovitvijo Pozitivne Slovenije leta 2011 je večkrat izjavil, da ga državna politika ne zanima. Enako je govoril za lokalno politiko še pol leta pred županskimi volitvami leta 2006, na katerih je pozneje prepričljivo zmagal. 

O nadaljnjem političnem udejstvovanju Zorana Jankovića bo več znanega šele po novem letu. Foto: Ana Kovač Ankete mu ne kažejo slabo. Po raziskavi Vox Populi je v zadnjih mesecih na lestvici priljubljenosti splezal z osmega na šesto mesto. Je pred Luko Mescem, Mirom Cerarjem in Karlom Erjavcem ter eno mesto za Dejanom Židanom, nekdanjim koalicijskim partnerjem, ki Jankovića leta 2013 po razkritju poročila Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) ni želel več videti na čelu Pozitivne Slovenije.

Ni jih malo, ki opozarjajo, da je današnji Janković vendarle drugačen od tistega iz leta 2011. "Veliko vprašanje je, ali še ima isto moč in energijo," nam je dejal eden od poznavalcev razmer na levici. S pomisleki, da Jankovićeva blagovna znamka danes deluje manj privlačno, morda celo utrujeno, se strinja tudi Gantar: "Težko se bo vrnil v politiko. Omejen je na območje širše ljubljanske regije." Pred časom je na Jankovićevo predavanje o tem, kako zaslužiti prvi milijon, v dvorano mariborske univerze prišla le peščica ljudi. 

Toda logiko lahko tudi obrnemo. Volitev brez Ljubljane, v kateri si je Janković zgradil kult osebnosti, skoraj ni mogoče dobiti. To vsakič znova spozna Janša, Cerar pa se tega očitno zaveda. Maja lani je z Jankovićem podpisal dogovor o sodelovanju. Spomladi pa je vlada sprejela predlog novele zakona o glavnem mestu, ki določa, kolikšen delež dohodnine bo za posamezno proračunsko leto pripadel Mestni občini Ljubljana (MOL).

Če se bo v državni zbor uspelo prebiti Gibanju za otroke in družine (GOD) Aleša Primca, Slovenski nacionalni stranki (SNS) Zmaga Jelinčiča ali Slovenski ljudski stranki (SLS), bo opcija, da Janša sestavi vlado, zelo realna, je mnenja Sebastjan Jeretič (na fotografiji). Foto: Bor Slana Ne smemo podcenjevati niti dejstva, da ima Janković zelo dobre odnose s številnimi župani. Hkrati ga obremenjuje več predkazenskih postopkov. 

Kriza osebnosti in programov

Politični prostor na levi sredini tako postaja vedno bolj nepregleden. Blok še nikoli ni bil tako razdrobljen, a hkrati vedno bolj prazen. Vsebina je odstopila prostor kruhoborstvu in kratkoročnim političnim kalkulacijam. 

Tako imenovanih ideologov, močnih političnih imen, ki so v prejšnjih dveh desetletjih narekovala ključne strateške odločitve posameznih strank, krila hrbet predsednikom, snovala koalicije, kadrovala in imela dobre zveze v posameznih medijih, danes ni. V SMC imajo glavno besedo ljudje, ki jih pred poletjem 2014 v politiki ni bilo. V SD jim praznine po odhodu Uroša Jauševca s položaja glavnega tajnika ni uspelo docela zapolniti. V DeSUS predsednik Karl Erjavec nima več notranje opozicije, zato o vsem odloča sam.

Kaj se je zgodilo z levosredinskim polom? "Če sta glavna politika Miro Cerar in Dejan Židan, to veliko pove o trenutnem stanju tega pola. Vsebinskih poudarkov ni več, tudi medijsko močnih osebnosti ne," ugotavlja Gantar. 

Tudi konceptualna zmeda je velika. Še pred nekaj meseci je SMC pri nekaterih vprašanjih (zakon o azilu, kadrovanje) bolj ali manj odkrito paktirala s SDS. Ni skrivnost, da je del stranke, ne pa menda tudi Cerar, pripravljen sodelovati tudi v morebitni povolilni koaliciji z Janšo. A slika se obrne pri vprašanju zdravstvene reforme, pri kateri se je stranka nagnila zelo v levo. Ministrici Milojki Kolar Celarc že nekaj časa nasprotujejo v DeSUS, občasno pa tudi v SD.

Po sorazmerno kratkem obdobju Igorja Lukšiča se SD v času Dejana Židana (na fotografiji) ne more rešiti stigme nekakšne leve ljudske stranke. Za to je brez dvoma prvi odgovoren njen predsednik, že pet let minister za kmetijstvo, ki je aktualni mandat zaznamoval z bitko za teran. Foto: Bor Slana Ta ima trenutno prvo mesto v bloku in nič ne kaže, da bi ga lahko izgubila. "Na levi sredini je v drugem četrtletju SD dokončno prevzela vodilni položaj, kar se je nakazovalo vse od konca leta 2015, ko sta se stranki SMC in SD prvič precej izenačili v javnomnenjskih raziskavah," poudarja Zorko.

SD in težave z identiteto

Če se Erjavec niti ne trudi skrivati, da je temeljno vodilo njegove politike pragmatizem, ki ga je sposoben kot jeziček na domači politični tehtnici vedno znova pretvoriti v lastni ministrski položaj, ima SD težave z identiteto. 

V zadnjih 15 letih je najprej prehodila pot od klasične socialdemokratske stranke do njene "moderne" različice, ki išče tretjo pot. Po sorazmerno kratkem obdobju Igorja Lukšiča se v obdobju Dejana Židana ne more rešiti stigme nekakšne leve ljudske stranke. Za to je brez dvoma prvi odgovoren njen predsednik, že štiri leta minister za kmetijstvo, ki je aktualni mandat zaznamoval z bitko za teran. 

"Dejan Židan lahko s pojavnostjo preseže zgodbo, ki je nekoč temeljila na teoriji. On je učinkoviti praktik. Ni značilen karizmatičen voditelj, a je pošten in pristen," očitke komentira glavni tajnik SD Dejan Levanič.

Ministri SD, ki so včasih vodili najpomembnejša ministrstva, danes zasedajo resorje za kmetijstvo, delo in obrambo. Večji del mandata te vlade je zaznamovalo spopadanje te stranke s SMC. Ministri in poslanci SD ne skrivajo nezadovoljstva s Cerarjem in delom vlade. A o tem, da bi jo zapustili, v SD nikoli niso resno razmišljali. 

Mandat te vlade bo treba z mirnimi živci izpeljati do konca, pravi Dejan Levanič. Foto: STA , Kaj bo torej stranka, ki ima na levici daleč najmočnejši teren, kljub temu pa je leta 2014 dobila le še 52 tisoč glasov (več kot pol manj kot leta 2011), ponudila v kampanji? Se bo predstavljala kot ena od vladnih strank ali kot njena notranja opozicija? "Položaj SD je daleč od udobnega. Napadali jo bodo tako z leve kot iz desne, kar se je pričelo dogajati takoj, ko je ta stranka začela prevzemati primat na levi sredini," meni Zorko. 

"Poudarjali bomo, da velikih gospodarskih in razvojnih projektov tej vladi ni uspelo narediti, pa bi jih morala. Dokazalo se je, da instant stranke ne morejo uspešno voditi države. Mi smo sposobni biti nosilec koalicije, ki bo sposobna precej več. Že zdaj sodelujemo z več strokovnjaki, ideje pa bodo predstavili na programski konferenci v jeseni," poudarja Levanič. Do takrat bo, tako pravi Levanič, "treba mandat z mirnimi živci izpeljati do konca".

Drugi tir in zdravstvena reforma

Vladne stranke čakajo težki meseci, v katerih si bodo poskušale izboriti čim boljše izhodiščne položaje pred volitvami. Jasno je, da bo šla SMC v referendumsko kampanjo za podporo zakonu o drugem tiru sama, saj SD in DeSUS v njej ne bosta sodelovala. 

Druga velika čer bi lahko bila zdravstvena reforma, saj bodo čakalne vrste in dogajanje v zdravstvu morda celo ključna točka predvolilnega boja. Bi Cerar lahko nanjo vezal zaupnico? "Za takšne poteze je že prepozno. To bi bilo preveč tvegano. Spomnimo se Pahorjeve vlade, reformskih referendumov in predčasnih volitev ter poznejše usode SD. SMC ima danes razmeroma nizko podporo med volivci. Če bi bila nazadnje še odgovorna za predčasne volitve, bi lahko to celo ogrozilo njen obstoj v parlamentu," odgovarja Zorko. 

V tej fazi se torej z vlaka ne splača skakati nikomur. To ne pomeni, da politična jesen, kot radi poudarjajo politični komentatorji, ne bo tradicionalno vroča. Zadnje dni sta zaznamovala odkrita spopada glede demografskega sklada, ki velja za paradni projekt DeSUS, in obrambne zakonodaje, ki jo je želela na vlado vložiti ministrica Andreja Katič. Ob nadaljnjem rahljanju varčevalnih ukrepov v javnem sektorju in pritisku sindikatov je tu še arbitraža o meji s Hrvaško, kjer smo bili že zdaj priča težko razumljivi javni polemiki med Cerarjem in Erjavcem glede srečevanja s hrvaškim premierjem Andrejem Plenkovićem. 

Koga bo na predsedniških in državnozborskih volitvah podprl nekdanji predsednik republike Milan Kučan, ki še vedno velja za eno od najvplivnejših oseb na levem političnem polu? Foto: Matej Leskovšek "Ker ima SD trenutno najboljši izhodiščni položaj, bi lahko preostali dve stranki lahko delovali nekoliko bolj nervozno, s tem pa tudi nepredvidljivo," opozarja Zorko. V kampanji bo pomembno dejstvo, da je SMC v trenutno daleč najboljšem finančnem položaju.

"Zagotovo se bodo glasovi med strankami na volitvah prelivali. SMC jih bo dobila manj, SD in Levica pa verjetno več," napoveduje Gantar. A to obdobje "dolgočasne normalnosti", kot ga označuje Gantar, lahko nekaj mesecev pred volitvami prekine edini skupni imenovalec volivcev in strank leve sredine – strah pred zmago Janeza Janše. 

Edini vezni člen – strah pred Janšo

Videz, da prvak SDS kljub relativni zmagi po volitvah ne bo mogel sestaviti koalicije, je varljiv. "Če se bo v državni zbor uspelo prebiti Gibanju za otroke in družine (GOD) Aleša Primca, Slovenski nacionalni stranki (SNS) Zmaga Jelinčiča ali Slovenski ljudski stranki (SLS), bo možnost, da Janša sestavi vlado, zelo realna," trdi Jeretič. 

Kljub zadnjim sporom z Erjavcem lahko Janša vedno računa na pragmatični DeSUS. Prav tako je vprašanje, ali bi si v NSi, ki je z Janšo že dlje časa v hladni vojni, lahko v tem primeru privoščili, da bi zaradi njihove zavrnitve sodelovanja v vladi, ki bi jo vodil prvak SDS, padla v vodo možnost desnosredinske vlade. 

Leta 2008 so se tri tedaj najpomembnejše stranke na levosredinskem polu (SD, Zares in Liberalna demokracije Slovenije) tik pred volitvami povezale v tako imenovani levi trojček. Možnosti, da bi se to ponovilo, nihče od naših sogovornikov ne vidi. Za Zorka je sicer "položaj podoben tistemu po razpadu LDS, ko je bilo vprašanje predvsem, kdo bo prevzel primat na tej strani političnega pola". 

Tudi prihodnje državnozborske volitve bodo očitno le referendum o tem, ali naj Janez Janša prevzame oblast ali ne. Foto: Ana Kovač "V tem trenutku ni zrelega politika, ki bi pred volitvami naredil koalicijo levih strank," nam je dejal eden od nekdanjih politikov s tega pola. Na čem bi lahko temeljila takšna koalicija? "Na ugodnih gospodarskih kazalnikih, za katere sami seveda niso ne krivi ne dolžni. Zgodbo o stabilnosti imajo volivci radi. Še posebej, če sta alternativi Madžarska ali Poljska," odgovarja sogovornik. 

In spet smo pri Janši. "Če bi bile volitve danes, bi utegnili spet prevladati taktični volivci, ki bodo svoj glas namenili nekomu samo zato, da bi ta premagal Janeza Janšo. SDS ima med vsemi strankami namreč daleč najvišjo stopnjo odbojnosti, torej delež volivcev, ki nikakor ne bi volili te stranke, kar botruje tovrstnemu glasovanju," meni Zorko. 

Volitve 2018 bodo tako zelo verjetno nov, že četrti zaporedni referendum o tem, ali naj Janez Janša prevzame oblast ali ne. In to na levi sredini očitno ustreza vsem. A vedno več levih volilcev, naveličanih vedno novih razočaranj, samo glasovanje o tem verjetno ne bo spodbudilo k prihodu na volišče.