Zakaj je odšel "Gromovnik" z Esmeralde na Dimičevi

Pogajanja med predstavniki vlade, delodajalcev in sindikatov je včasih težko že gledati.

Največkrat ne trajajo manj kot nekaj ur, v katerih zrak v veliki dvorani na Gregorčičevi ulici v Ljubljani, pomešan z vonjem kratkih kav, pogosto postane zadušljiv. Naravna svetloba ostaja ujeta v zavesah oken. Za rjavo mizo v obliki elipse sedi okrog dvajset ljudi s kupi papirjev, ki jih po potrebi kažejo sogovornikom z druge strani.

Foto: STA ,

Slika socialnega dialoga

Za njihovimi hrbti sedijo novinarji, ki si v beležnico vestno zapisujejo najodmevnejše izjave, po možnosti podkrepljene s kakšno slikovito metaforo. Teatralnih vložkov ne manjka: od groženj z odhodom do glasnih monologov, ki se nadaljujejo ob kratkih prekinitvah v preddverju. 

Nepoučeni opazovalec bi si ob prvem obisku zagotovo mislil, da ti ljudje nikoli ne bodo našli skupnega jezika o čemerkoli. A skoraj vedno ga. Do naslednjič, ko se spet srečajo. 

To je slika socialnega dialoga, tega večnega usklajevanja med politiko, lastniki in direktorji podjetij ter njihovimi zaposlenimi. Njihovo glavno bojišče v Sloveniji je Ekonomsko-socialni svet (ESS), na katerem se "partnerji" pogajajo o vseh zadevah, bistvenih za življenje ljudi: socialnem sporazumu, pravicah, delovnih razmerjih, kolektivnih pogodbah, cenah, davkih in drugih temah. Izmenjujejo si stališča, mnenja in pobude o predlogih zakonov, uredb, odredb, proračunskih in drugih dokumentih.

Preberite še:

Kako je slovenski minister metal Grčijo iz območja evra 

Arbitraža – popravni izpit, na katerem slovenska politika ne sme (več) pasti

Odhajata prvi sindikalist in prvi glas podjetij

Smisel vseh teh ur, ki jih predstavniki vlade, delodajalcev in sindikatov preživljajo v tisti veliki dvorani na Gregorčičevi, je ohranitev dialoga v pisarnah, ne pa na ulici. A že od letos jeseni v njej nič ne bo tako, kot je bilo. Morda bomo namreč prvič v 27-letni zgodovini tripartitnega socialnega dialoga v Sloveniji priča skoraj hkratni zamenjavi ključnih mož na vseh treh straneh:

• Vlada Mira Cerarja je v zadnji etapi mandata. Zdravstvena reforma deluje kot njen labodji spev. Že jeseni gre pričakovati večja trenja v koaliciji, povezana z bojem za čim boljše začetne položaje pred novimi državnozborskimi volitvami, ki bodo najpozneje junija 2018.
• Če je dolgotrajnost Semoličevega vladanja zaradi kontinuitete, stabilnosti in izkušenosti nekoč veljala za njegovo največjo prednost, se danes kaže kot slabost. Že leta 2012, ko je Semolič dobil zadnji mandat, so mu nekateri v ZSSS očitali, da je čas za pomladitev vodstva in svežo energijo. Foto: STA , S položaja predsednika zveze svobodnih sindikatov (ZSSS), daleč najmočnejše sindikalne centrale pri nas, odhaja Dušan Semolič.
• Z Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), najpomembnejše stanovske organizacije delodajalcev, pa so prejšnji teden sporočili, da se bo dolgoletni generalni direktor Samo Hribar Milič jeseni predčasno poslovil s položaja. To je bilo presenečenje le za nepoznavalce. 

Podoba gorečneža z rdečim obrazom

Če je skorajšnji odhod Semoliča pričakovan, saj se je o njem tako ali drugače ugibalo že več let, so stvari pri Hribarju Miliču drugačne. 

Čeprav si je sporočilo GZS mogoče razlagati, kot da je odšel sam, ni bilo tako. Odločitev o njegovem odhodu je prišla od zunaj – iz vrst nekaterih najvplivnejših direktorjev, ki imajo v rokah škarje in platno na GZS. Ti so na predsedniški položaj pripeljali novega človeka: Marjana Mačkovška, nekdanjega dolgoletnega direktorja Štore Steel, je zamenjal Boštjan Gorjup, direktor podjetja BSH Hišni aparati iz Nazarij. 

Boštjan Gorjup priznava, da "je bila vloga GZS v zadnjih letih nastrojena preveč negativno". Foto: STA , Hribar Milič, letnik 1958, ni le dolgoletni direktor GZS, ampak tudi njen javni obraz. In prav obraz, ki ga je zbornica kazala v zadnjih letih, je prvi razlog, zakaj so številni direktorji zahtevali spremembe. To je bila podoba gorečneža z rdečim obrazom, vedno pripravljenega na pretep, kar marsikomu od direktorjev ni bilo povšeči. 

Vse javne polemike

Tudi Gorjup priznava, da "je bila vloga GZS v zadnjih letih nastrojena preveč negativno, zato je bil tudi učinek, dosežen na pogajanjih, slab": "Želimo, da se to spremeni. Le če se bomo pogovarjali, bomo lahko prišli do skupne rešitve."

O zakulisnem dogajanju okrog zadnjih menjav Gorjup ni želel govoriti, več direktorjev pa nam je v neformalnih razgovorih potrdilo, da so eno glavnih težav videli v Hribarju Miliču. "Ni imel določenih prednostnih nalog. Sporočila GZS so bila včasih podobna pamfletom. Tolkli so po vsem in vsakomur, odzivali so se in reagirali na vse," nam je dejal eden od članov upravnega odbora zbornice, ki ni želel biti imenovan. 

Samo v zadnjem letu dni se je Hribar Milič zapletel v več javnih polemik. V javni razpravi o dvigu minimalne plače je ekonomistu Jožetu Damijanu, ki je opozarjal, da na GZS trditev o škodljivosti tega dviga niso podkrepili s številkami, očital "načrtno zavajanje javnega mnenja". 

Samo Hribar Milič je Maksu Tajnikarju pod nos vrgel "astronomska avtorska izplačila v javnem sektorju ob dobro plačani javni službi", slabo vodenje upravnega odbora Adrie Airways in afero Tam.  Foto: STA , Še ostreje se je lotil nekdanjega ministra za gospodarstvo Maksa Tajnikarja, prav tako zagovornika dviga minimalne plače. V daljšem članku mu je že v uvodu pod nos vrgel "astronomska avtorska izplačila v javnem sektorju ob dobro plačani javni službi", slabo vodenje upravnega odbora Adrie Airways in afero Tam. 

Vlak zaupanja z vlado odpeljal

A javnega mnenja mu ni uspelo obrniti. Razumljivo, saj slovensko gospodarstvo cveti. V zadnjih mesecih ne raste le slovenski bruto domači proizvod (BDP), ampak celo plače, podjetja pa imajo ob velikem številu naročil težave z iskanjem zaposlenih. V teh časih Hribar Milič s svarili o nujnem odrekanju in brzdanju javne porabe spominja na vpijočega v puščavi. 

Z agresivnim nasprotovanjem dvigu minimalne plače Hribar Milič tudi pri politiki ni dobil novih točk. Ravno nasprotno. Beseda GZS je v ušesih vsake vlade vedno nekaj veljala. Še pred štirimi leti je bila izvršna direktorica zbornice Alenka Avberšek v resni igri za enega od ministrskih položajev. Toda vlak zaupanja je po odstopu delodajalcev od socialnega sporazuma leta 2015 nepovratno odpeljal. 

"Ljudje morajo biti za svoje opravljeno delo pošteno plačani. Namen zakona o minimalni plači je, da se določi, kaj je minimalno plačilo za opravljeno delo. To plačilo bi moralo zagotoviti dostojno preživetje. In če ima kdorkoli s tem težave, mislim, da je to težava," meni ministrica za delo Anja Kopač Mrak.

"Minimalna plača bi morala zagotoviti dostojno preživetje. In če ima kdorkoli s tem težave, mislim, da je to težava," meni ministrica za delo Anja Kopač Mrak. Foto: Ana Kovač Morda je tudi zato GZS potegnila kratko pri spremembah delovne zakonodaje, ki jih je v prvi polovici leta pripravilo njeno ministrstvo. Te so uvajale možnost, da lahko inšpektor za delo, ko podjetje plač ne bo moglo izplačati v roku, pobere delovna sredstva in zapre proizvodni obrat. Tudi to je bil eden od večjih porazov GZS, ki se je nadejala lažjega odpuščanja zaposlenih. 

V tem času je zbornica energijo izgubljala tudi z nasprotovanjem ponovni uvedbi 2. januarja kot dela prostega dneva, s čimer si v javnosti zagotovo ni pridobila simpatij.

Cvetoči vrtovi Esmeralde

Tako ostaja vtis, da se je GZS v posameznih trenutkih izgubila v času in prostoru. Še pred dobrim desetletjem je bilo drugače. Ko je Hribar Milič leta 2006 prevzel vodenje zbornice, se je zdel idealna izbira. To je bil čas prve vlade Janeza Janše, ki je ukinila obvezno članstvo v GZS, saj jo je imela za ložo direktorjev Foruma 21. Zbornica se je morala skrčiti. 

Pred Hribarjem Miličem je GZS vodil Jožko Čuk. Foto: STA , Namesto Jožka Čuka, inženirja strojništva, ljubitelja umetnosti, kulture in prestiža, ki je spore reševal na miren način, je na položaj direktorja prišel Hribar Milič, "gromovnik", ki že kot pojava deluje bolj neposredno. Visoke rasti, redko nasmejan in pogosto hripavega glasu nikoli ni skrival, da ne želi delati v rokavicah. 

Pričakovanja so bila velika. Že pred tem je Hribar Milič po kratkem vodenju oglaševalske agencije Pristop, kjer se ga spominjajo kot šefa brez strateške vizije, osredotočenega na neusmiljeno rezanje stroškov, vodil Združenje delodajalcev. Iz skromne pisarne, v neposredni soseščini mogočne Esmeralde na Dimičevi ulici, kjer domuje GZS, je rad posmehljivo kazal na razkošje mnogo bogatejše konkurenčne organizacije. Najraje na vrt tujerodnih rastlin v protokolarnih prostorih, ki si ga je omislil Čuk.

Hribar Milič se ni zdel odlična rešitev le zaradi ljubezni do krčenja stroškov, ampak ker so bila njegova stališča v resnici na liniji s takratno Janševo (neo)liberalno podobo. Zagovarjal je takojšnjo ukinitev plačanega odmora za malico, dodatka na preteklo delo in odpravnin. Janša in GZS sta čez noč postala naravna zaveznika, saj so v SDS sindikate dojemali kot izpostavo levih omrežij. 

"Tajkunske" zgodbe so odnesle tudi kredibilnost

Spomladi leta 2008 je Hribar Milič, sicer zelo dober analitik ekonomskih dogajanj, opozarjal, da "je slovensko gospodarstvo na robu brezna". A ne zaradi pregretosti gradbenih, posojilnih in borznih balonov, ki so že čez nekaj mesecev počili. Brezno je videl v visoki inflaciji, grožnji z zapiranjem delovnih mest in selitvijo proizvodnje na Kitajsko. 

Če so sindikati v času prve Janševe vlade predloge GZS in vlade vsakič znova zaustavljali z grožnjo s stavko, se je po izbruhu krize položaj na bojišču obrnil. Hribar Milič se je znašel v težavah. 

Ko je zbornici predsedoval Zdenko Pavček, direktor pozneje propadlega logističnega koncerna Viator & Vektor, je GZS za izjemne dosežke nagradila Romano Pajenk, tedanjo predsednico uprave Probanke, ki je pomagala financirati številne menedžerske odkupe. Foto: Matej Leskovšek Na eni strani so bile številne njegove diagnoze leta 2009 pravilne: opozarjal je, da podjetja duši kreditni krč, da visoka gospodarska rast ni bila zasluga prejšnje vlade, ampak posledica poceni denarja po vsem svetu, da vlaganja v raziskave v razvoj niso dovolj davčno stimulirana, da je pametno subvencionirati le zdrava, visoko produktivna podjetja … 

Na drugi strani pri vladi ni mogel doseči ničesar, saj so padle "tajkunske" zgodbe delodajalcem vzele veter iz jader kredibilnosti. Zbornici je takrat predsedoval še Zdenko Pavček, direktor pozneje propadlega logističnega koncerna Viator & Vektor, ki ga je pred tem privatiziral. Še leta 2009 je GZS za izjemne dosežke nagradila Romano Pajenk, tedanjo predsednico uprave Probanke, ki je pomagala financirati številne menedžerske odkupe. Probanka je leta 2013 končala v nadzorovani likvidaciji. 

Najprej bi se zadolžili, nato varčevali

Počasi, a zanesljivo je zbornica izgubljala rdečo nit in identiteto. Jeseni 2011, ko je na politično sceno že prišel Zoran Janković, zagovornik velike državne porabe in reševanja gospodarstva z naložbami, so na GZS državo pozvali k zadolžitvi za milijardo evrov, ki bi bili namenjeni financiranju izvoznih razvojnih projektov. 

Že leta 2012, ko je na oblast prišla druga vlada Janeza Janše in začela uvajati varčevalne ukrepe v javnem sektorju, pa je zbornica opozarjala pred "brezglavim zadolževanjem". 

Ko je na oblast prišla druga vlada Janeza Janše in začela uvajati varčevalne ukrepe v javnem sektorju, je zbornica opozarjala pred "brezglavim zadolževanjem". Foto: STA , Res je, da je izbojevala nekaj zmag. Ena od teh je bilo znižanje davka na dobiček v času krize, ki se kljub drugačnim napovedim ni prelil v investicije. Prav tako GZS z vsakokratnim odločnim nasprotovanjem davku na nepremičnine pomaga prelagati njegovo uvedbo. 

Toda v divjem obdobju serijskega menjavanja vlad, recesije in bančne sanacije se ni znala odločiti, ali želi biti lobistična organizacija, tihi partner ali javni nasprotnik vlade, glas razuma ali propagandni stroj. Ustanovila je celo center za lobiranje, ki mu ta naloga očitno ni šla najbolje. 

Razdori med delodajalci

Vedno manj je iskala pot do dialoga. Postajala je le eden od množice kričečih glasov v areni, kjer se nihče ne želi dogovoriti o ničemer. Hribar Milič je enkrat svaril pred "grozečo pošastjo nezaupanja, pesimizma in splošne pasivnosti". Drugič je ob visoki brezposelnosti opozarjal na "pomanjkanje ljudi s kompetencami" in izobraževalni sistem, ki naj bi ga vzgajalo premalo tehničnih kadrov (sam je magister sociologije). 

Spet tretjič je delavce prepričeval, da "jim navidezna varnost zaposlitve škodi" in da je treba živeti v skladu z zmožnostmi. GZS je sicer lani ustvarila skoraj milijon evrov izgube (več o tem v okvirju). 

Obrtna zbornica Slovenije (OZS) je vrsto let veljala za nekakšen antipod GZS. Foto: Tina Deu-Siol.net Na nekaterih točkah je zašla v spor z drugimi delodajalskimi organizacijami. Z Obrtno zbornico Slovenije (OZS), ki je vrsto let veljala za nekakšen antipod GZS, ljubši desnemu polu slovenske politike, ki ima pregovorno večji posluh za male podjetnike in obrtnike, nista našli skupnega jezika pri vprašanju olajšav na investicije in davčnih blagajn. Obema so v OZS odločno nasprotovali. "Šel sem po zelenjavo na ljubljansko tržnico. Kupil sem jo pri šestih prodajalcih, nobeden mi ni dal računa in prodali so mi trikrat dražji paradižnik, ki je bil, kot sem preveril, iz Italije," je znal biti slikovit Hribar Milič.

Tudi Hribar Milič je dobil tujo konkurenco

Hkrati je GZS postala ujetnica morda celo prevelikih pričakovanj. Nekateri direktorji so zato pomoč začeli iskati drugje. Zbornica, ki je poudarjala konkurenčnost države, je sama dobivala vedno večjo konkurenco – tudi iz tujine.

Že nekaj časa skuša kot ključni sogovornik vlade nastopati Združenje Manager, ki ga trenutno vodi direktor Danfoss Trata Aleksander Zalaznik. Leta 2014 sta novinar Uroš Slak in lastnik Interblocka Joc Pečečnik ustanovila Slovenski poslovni klub. Povezal je "podjetnike, ki jim je uspelo v tujini". V njegove vrste so stopili Igor Akrapovič, Marjan Batagelj, Robert Grah, Franci Pliberšek, Japec Jakopin, Franc Frelih in številni drugi.

Vse večjo veljavo sta začela dobivati ameriška (AmCham) in slovensko-nemška gospodarska zbornica. Prva je v lasti slovenskih podjetij, večinoma ustanovljenih s kapitalom ZDA, deluje pa pod pokroviteljstvom ameriškega veleposlaništva v Ljubljana. Njen vpliv strmo raste. V zadnjem času je aktivno lobirala proti zdravstveni reformi. Celo pogosteje kot GZS jo obiskujejo posamezni ministri. Druga pa je za podjetja zanimiva zaradi pomoči pri vstopanju na trge največje slovenske izvozne partnerice, s čimer predstavlja neposredno konkurenco GZS.

Ajša Vodnik, izvršna direktorica AmCham Slovenija, katerega vpliv strmo raste. Foto: STA , "Vedeti moramo, da pet podjetij skupaj ne more storiti toliko kot več tisoč," meni Gorjup, ki se strinja, da so nekateri gospodarstveniki čutili, da GZS njihovih interesov ne zastopa več v ustrezni meri, zato so se obračali na druge zbornice in organizacije. 

Na GZS so nam pojasnili, da imajo trenutno okrog 6.500 članov, ki po kapitalu in številu zaposlenih predstavljajo več kot polovico slovenskega gospodarstva. Še leta 2011 je imela zbornica, kot kažejo javno objavljeni podatki, približno 11 tisoč članov. 

Pogajanja kot boj za člane

Prav večja konkurenca na trgu delodajalskih organizacij je lahko zanje tudi past. Tekmovanje za člane prinaša več obljub, ki jih je težje uresničiti, in radikalizacijo javne retorike. 

To že nekaj časa opaža tudi Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektro industrije (SKEI), ki velja za najresnejšo kandidatko za Semoličevo naslednico. "Na pogajanjih je pri delodajalcih v zadnjih letih opaziti veliko boja za člane, za všečnost. Vkopavajo se v utrjene položaje," meni Jerkičeva. Ta pojav ministrica Anja Kopač Mrak opaža tudi pri sindikatih. 

Vojmir Urlep je prepričan, da ostrejša stališča GZS niso vzrok za pomanjkanje dialoga, ampak njegova posledica. Foto: STA , Vojmir Urlep, odhajajoči direktor Leka in predsednik nadzornega odbora GZS, opozarja, da je izhodišče delodajalcev v socialnem dialogu drugačno kot pri drugih dveh partnerjih. Vlada ima na voljo formalne vzvode moči, sindikati pa različne oblike pritiska na čelu s stavko.

"Delodajalci lahko nastopamo le z močjo argumentov, ki pa pogosto podleže argumentu moči drugih dveh partnerjev, zato je tudi izkupiček tak, kot je," meni Urlep, ki je prepričan, da ostrejša stališča GZS niso vzrok za pomanjkanje dialoga, ampak njegova posledica. "Ne bi se strinjal, da se je pristop GZS radikaliziral, je le odsev in odziv na zgoraj omenjeno razmerje moči," dodaja. 

Včasih tudi delodajalci sami težko najdejo skupni interes. Ko so se leta 2011 nepoplačani podizvajalci gradbincev odločili za dve uri zapreti pomursko avtocesto pri Lenartu, je Hribar Milič na Dars in pristojne institucije poslal uraden preklic vloge za protestno zaporo, ker naj bi ta škodovala številnim podjetjem v Pomurju. 

Izvoza bo za 40 milijard evrov

Več sodelovanja med delodajalskimi organizacijami si želi tudi Urlep: "Ob množici področij, ki jih je treba primerneje urediti, da bo gospodarstvo zadihalo s polnimi pljuči, je treba določiti prednostna področja, saj vseh ni mogoče rešiti naenkrat."

Prav takšne načrte ima Gorjup. Dvotretjinska podpora, ki jo je dobil na predsedniških volitvah, mu daje mandat tudi za večje posege v notranjo organizacijo zbornice, ki jo je njegov predhodnik Mačkovšek bolj ali manj puščal pri miru. 

"Po nesrečnih dogodkih v tranziciji je čas za spremembe. V gospodarstvu vidimo lepo priložnost za povečanje izvoza s 30 na 40 milijard evrov. Dvignila se bo dodana vrednost. Da bo na voljo denar za maso plač, bo treba določene stvari spremeniti. Treba se bo dogovoriti o skupnih ciljih in nato, kako jih uresničiti. Imamo kar nekaj težav. Obdavčitev visokokvalificiranih kadrov ni stimulativna. Tudi izobraževanje inženirjev je neprimerljivo z Zahodom," je prepričan Gorjup. 

Novega sporazuma v času te vlade ne bo

Kako sam vidi socialni dialog? "Njegov smisel je pogovarjanje. Tudi sindikati ne morejo biti neprestano le proti vsemu. Le s pogovorom je mogoče najti skupno rešitev," odgovarja Gorjup. "Dejstvo je, da obstoječe stanje nikomur ne ustreza, imamo pa zelo različne poglede, kako ga rešiti. Upam, da bomo sposobni najti poti do kompromisov," meni Jerkičeva, ki stanje socialnega dialoga v Sloveniji ocenjuje kot slabo. 

Foto: STA , Ministrica Kopač-Mrakova poudarja, da "je delodajalskih organizacij pet, sindikalnih organizacij pa sedem". "Dejstvo je, da GZS socialnega dialoga ni podpisala. Takrat, pred dvema letoma in pol, so se za to sami odločili. Zdaj, v tem obdobju, pri zadnjih pogajanjih tako o dostojnem delu kot pri pokojninski reformi, pa GZS spet zelo aktivno in tvorno sodeluje pri socialnem dialogu," je poudarila. Stanje je po njenem precej boljše kot pred dvema letoma. Odstopa delodajalcev od socialnega sporazuma ne vidi kot lastni politični neuspeh.

Časa je očitno še dovolj. Kot napoveduje ministrica, je ob koncu mandata nov socialni sporazum "nerealno pričakovati". "Kako bo po volitvah, pa bo odvisno od nove vlade," meni Kopač-Mrakova. Na mizi bodo zdravstvena, pokojninska in šolska reforma, zelo verjetno tudi reforma trga dela. Že ta teden pa so na ZSSS javno pozvali k zvišanju plač, kar bi po njihovem spodbudilo potrošnjo in gospodarsko rast. 

Pozabil na svoje besede

Hribar Milič bo v teh pogovorih zagotovo imel veliko manjšo vlogo kot do zdaj – če sploh kakšno. 

"Samo Hribar Milič nikoli ni odkrito zaustavljal pogajanj, a vedno se je vanje spustil z jasno namero, da jih ne izpelje do konca. To se je najbolj videlo pri zadnjem socialnem sporazumu," se spominja Jerkičeva. Kako se ga bo spominjala? "Težko ga ocenjujem kot najslabšega mogočega socialnega partnerja, zagotovo pa ni bil najboljši," odgovarja prva dama slovenskih sindikatov.

"Pameten dialog je nujen in neizbežen, vendar ga je v tem trenutku, žal, premalo," je leta 2009 v enem od intervjujev govoril Hribar Milič. Foto: STA , Urlep ima o Hribarju Miliču precej boljše mnenje od nekaterih kolegov, saj naj bi "v okoliščinah zelo dinamičnega spreminjanja političnega podija korektno predstavljal interese GZS in gospodarstva". "Od njegovega naslednika pričakujem, da bo okrepil aktivnosti za boljše sodelovanje delodajalskih organizacij ter korektno in strokovno pripravljal in vodil dialog s socialnimi partnerji, a ne za vsako ceno," poudarja Urlep. 

"Pameten dialog je nujen in neizbežen, vendar ga je v tem trenutku, žal, premalo," je leta 2009 v enem od intervjujev govoril Hribar Milič. Osem let pozneje se je moral posloviti prav zato, ker je na te svoje besede pozabil.