"Dokler kupujemo orožje, ne bomo varčevali na vrtcih, šolah in zdravstvenih domovih"

Ob njegovem ponovnem imenovanju je za SiOL odgovarjal na vprašanja o položaju javnih uslužbencev, pomenu konfederacije in njenih nalogah, pogovor pa je nanesel tudi na aktualne reforme in celo na enotno davčno stopnjo.

Kaj menite, da je sindikate, združene v konfederacijo sindikatov javnega sektorja, prepričalo, da so vam ponovno podelili zaupanje? Kaj jih je prepričalo, je zame morda celo pretežko vprašanje. Jaz sem si zelo močno prizadeval, da bi sindikate, ki izvirajo iz različnih okolij in so dobro desetletje in več bili samostojni sindikati, povezal in poiskal tiste točke sinergije, ki bi nam omogočile doseganje boljših rezultatov, kot če bi bili samostojni.

Trajalo je kar nekaj let, da smo to osnovno idejo uresničili in zdaj, po štirih letih, mislim, da se je nedvomno izkazalo, da je bila ta odločitev pametna, saj smo se s tem zadnji trenutek vključili v ključne spremembe, ki se dogajajo v naši državi: pokojninska reforma, zdravstvena reforma, reforma trga delovne sile, plačni sistem … Skratka, izjemno pomembni procesi, ki tečejo, na katere ne morete tako intenzivno vplivati, če niste reprezentativni na državni ravni, torej da ste zveza ali konfederacija.

Pomembno je, da je prišlo do neke nove umestitve javnih uslužbencev v družbeni prostor, kajti prej so bili ali razpršeni ali pa so predstavljali izrazito manjšinski delež v tistih konfederacijah, ki so delovale v zasebnem sektorju.

Kaj ocenjujete kot največji dosedanji uspeh konfederacije sindikatov javnega sektorja? Največjega bi težko izmeril, ampak izjemno pomembna se mi zdi takojšnja vključitev v nasprotovanje uveljavitvi enotne davčne stopnje leta 2006, kjer smo prispevali pomemben delež k temu uporu …

Kaj je bil vaš glavni očitek enotni davčni stopnji? Poglejte si danes tri baltske države pa boste videli, kje bi bila danes Slovenija. Po moje bi imeli vsaj še enkrat večjo brezposelnost, razsute javne storitve in pokojninski sistem, zdravstvo in šolstvo. Z druge strani pa enotna davčna stopnja nedvomno poglablja socialne razlike v družbi, favorizira tiste, ki imajo več, in na nek način razpušča kohezivnost in socialno noto v državi. To bi bil proces, ki bi bil diametralno nasproten od tistega, ki si ga je konfederacija postavila kot vzor, to pa je organizacija držav skandinavskega tipa.

Kaj je konfederaciji ostalo neizpolnjenega, kar so vam zdaj prednostne naloge? Zdelo se bo nenavadno, vendar sem prepričan, da je treba ob vseh teh odprtih temeljnih zadevah in ključnih zakonih, pri katerih se bo konfederacija izrazito angažirala – ne nazadnje bomo skupaj z drugimi konfederacijami šli na ulice, če pri zakonu o delovnih razmerjih in pokojninskem sistemu vlada ne bo pripravljena na kompromis –, pripraviti sindikalno organiziranje delavcev v naši državi, da bo v prihodnih petih ali desetih letih ključno povezovanje na ravni Evropske unije. Nekaterih stvari, kot je temeljno razmerje med kapitalom in delom, se ne bo več dalo reševati na ravni države in zato bodo potrebne skupne akcije.

Kaj je v tem trenutku najbolj pereča težava slovenskih javnih uslužbencev? Po moje je to neko temeljno nerazumevanje o pomenu javnega sektorja in javnih storitev, ki se pokaže, če natančno preberete izhodno strategijo. Brez vsakega dvoma drži, da bolj, ko je država razvita, zlasti če se gibljemo v okviru Evrope, močnejši in bolj vzpostavljen je javni sektor, kar pomeni, da javni sektor prinaša neko pomembno stabilnost v delovanje razvitih držav, ki zato tudi primerno vlagajo.

Pri nas je logika drugačna, da je javni sektor tisti, pri katerem je mogoče privarčevati javna sredstva. Najbolj presenetljivo pri tej vladi je, da poleg znižanja stroškov za plače in pri organizaciji javnega sektorja celo v izhodni strategiji napoveduje možnost dodatnih cen in plačevanja javnih storitev, ki jih želi na nek način približali korporativni organiziranosti. Tako bi pripravili možnost, da bi s koncesijami posamezne naloge in opravila lahko podeljevali tudi zasebnikom.

To je na nek način perverzno, država naredi umazan del posla in ga potem izroči zasebnemu sektorju. Mislim, da je ta pot napačna in da ne bi smeli stremeti k zmanjšanju števila zaposlenih v javnem sektorju. Spomnite se podatkov Eurostata, da je Slovenija po številu zaposlenih v javnem sektorju uslužbencev na prebivalca pod povprečjem Evropske unije; to je izjemno pomemben podatek, ki je v neposrednem nasprotju s predsodkom, da nas je veliko.

Kje vidite rešitev? Ključen in strateški cilj bi moral biti usmerjen na izboljšavo in večjo kakovost javnih storitev, ne pa da bi iz javnega sektorja delali dežurnega krivca. Ali da bi dajali izjave, kot je predsednik vlade dejal, da nas je polovica preveč – to so popolnoma neresne in škodljive izjave za razvoj te države.

Toda kako to uskladiti s prizadevanji države za nižanje stroškov? Mi ne živimo na Luni, kot včasih poskušajo prikazati naša stališča. Zelo globoko se zavedamo razsežnosti krize, ne bomo pa obšli tega, da je sami nismo povzročili. Zavedamo se in vemo, da so potrebne spremembe, vendar do teh rešitev nikakor ni mogoče priti po poti vsiljevanja enostranskih rešitev vlade. Vlada mora z nami poiskati kompromise in točke, ki bodo omogočale stabilnost.

V teh dneh se vlada spet hvali, da je na plačah v javnem sektorju prihranila 350 milijonov v zadnjih dveh letih, ampak – in tu dajem klicaj – dokler ima vlada toliko denarja za železje, ki ga vozi po svetu, dokler lahko še vedno kupujemo nove oborožitve, ni upravičeno govoriti o tem, da bi bilo treba imeti več otrok v oddelkih vrtcev ali v razredih. Na tej točki se bo bil ključni boj: ne bomo varčevali na vrtcih, šolah in zdravstvenih domovih, medtem ko bodo drugje zadeve tekle tako, kot so bile zastavljene pred leti.

Pa vendarle mnogi, ki ne delajo v javni upravi, mislijo, da ste privilegirani in nepopustljivi v teh težkih časih … Te izjave v glavnem dajejo vodilni menedžerji in menedžerska združenja. S tem pokažejo s prstom, ker hočejo prikriti svoje napake in javnost odvrniti od kritike svojega dela. Če vprašate mene, je menedžerski sloj tisti, ki ga najmanj smete kritizirati in ki ima najmanj samorefleksije.

Poglejte, kaj so delali zadnjih deset let: namesto, da bi odpirali delovna mesta z večjo dodano vrednostjo, namesto, da bi vložili nekaj ustvarjalnosti, duha in domišljije v te procese, so zato, ker so zaradi pridnosti Slovencev stare tehnologije pretirano dolgo tekle, vlekli dobičke, en drugemu prodajali podjetja, kopičili dobičke in nič storili. Oni se tega natančno zavedajo in je zato njihova prva poteza, da za težave delavcev v svojih tovarnah okrivijo javne uslužbence, češ, da so ti lenuhi z varnimi službami in zagotovljenimi plačami.

Gre za zelo interesno pogojeno politiko, ki ima za končni cilj – pa nisem prepričan, da tu vlada ne bi pristavila svojega lončka – ustvariti konflikt med delavci v javnem in zasebnem sektorju, kajti s tem bi bilo lažje izpeljati vse reforme, kot sta zdravstvena in pokojninska. Moj odgovor je: Gospodje, to se ne bo posrečilo.