Detomorilke nimajo moči, da bi se otroka dotikale

Nekdanji prvi mož kriminalistične policije nam je odgovarjal na vprašanja o domnevnih napakah pri preiskavi primera, o argumentih obrambe, o tem, zakaj detomorilke svoje otroke zadušijo z blazino, in zakaj do napak pri preiskavah prihaja predvsem na območjih manjših policijskih uprav. Eden od argumentov obrambe v primeru Mislej je, da niso bili vzeti brisi z otrokovih vratov. Brisi z vratov se vzamejo, če se vidi, da se je z vratom nekaj dogajalo. Če bi že na ogledu kazalo na davljenje ali kakršnekoli druge poškodbe, bi bilo treba brise vzeti. Če pa so najprej domnevali, da sta bila otroka zastrupljena s plinom ali hrano, potem ne moremo reči, da je to strokovna napaka. Kako pa poteka preiskava takšnega primera? Katere sledi se vzamejo in katere analizirajo? Preiskave DNK so relativno drage, tudi bogatejše države delajo selekcijo in iščejo brise tam, kjer je največja verjetnost, da se je storilec gibal ali se nečesa dotikal. Če ponazorim: preiskava ne poteka tako kot pri inventurni komisiji, ki pride v skladišče in pregleda vse od prve do zadnje police. Na takšen način ne bi mogli nikoli končati hišne preiskave. Kriminalisti iščejo sledi tam, kjer domnevajo, da bi bilo lahko nekaj skrito.

Ali je bila narejena napaka, ker naj bi se na kraju tragedije po tem, ko so policisti kraj zavarovali, nahajalo več oseb? To je sedaj ključno vprašanje. Če se je tam po tem, ko so kraj zavarovali, poleg kriminalistov nahajal še kdo, je to strokovna napaka. Starši ali sorodniki nimajo tam kaj iskati, ker lahko tam pustijo sledi, jih uničujejo in onemogočajo kakovostno opravljanje ogleda. Po takšnem dogodku so na kraju dogodka pogosto sorodniki, očividci, radovedneži, ki poskušajo žrtve oživljati, pomagati, zato je kraj velikokrat spremenjen. Tisti trenutek, ko pridejo policisti za zavarovanje kraja, pa jih morajo odstraniti, napeljati trak in reči: »Nimate več vstopa.« Kriminalist mora imeti na kraju dogodka vrečke na nogah in rokavice. Če potem na kraju dogodka najdejo sledi kriminalistov, je to velika napaka.

Pa se takšne napake pri zavarovanju kraja v praksi dogajajo? Primeri, ko so otroci smrtne žrtve kaznivih dejanj, so redki. V primeru Mislej na začetku verjetno niso vedeli, kaj bi lahko bil razlog smrti. Kriminalist, ki preiskuje krvne delikte, ima morda v desetih letih en takšen primer, kot je bil umor dveh otrok v Sežani. To pomeni, da ima premalo izkušenj, zaradi tega lahko prihaja do pomanjkljivosti, napak. To je normalna stvar. Do večjih napak prihaja na manjših policijskih upravah, kjer se »resen« rop ali uboj z neznanim storilcem zgodi na vsakih nekaj let. Zato bi bilo pametno sedanjih enajst policijskih uprav zmanjšati na pet. Tako bi dobile večje območje, večjo gostoto dogajanja in več strokovnjakov za različna področja.

Kakšna je v preiskavah vloga preiskovalnih sodnikov? Sodnica je na obravnavi povedala, da je preiskovanje zaupala policistom, tako da si kopalnice in dnevne sobe ni podrobneje ogledala. Je to običajno?

Ker imajo kriminalisti več izkušenj, 95 odstotkov preiskovalnih sodnikov vodenje preiskave prepusti policiji. To je popolnoma normalno. Preiskavo vodi glavni kriminalist, vodja ogleda. Formalno so sicer vodje preiskave sodniki, toda v praksi to opravlja policija.

Kako kot kriminalist pojasnjujete umore, ki so posledica zadušitve otrok z blazino? Pri novorojenčkih je denimo znano, da detomorilke nimajo moči, da bi se otroka dotikale. Zato uporabijo blazino – otrok neha jokati, predstavljajo si, da spi. Pri takšnem umoru ne vidijo otrokovega obraza, ne dotikajo se telesa, samo tiščijo blazino dol in imajo občutek, da bo zaspal in spal naprej. Zato imajo občutek, da niso storile nič krvoločnega, morilskega in zato je blazina kot sredstvo za zadušitev otroka v kriminalistiki znana.

Kaj pravite na argumente obrambe v primeru Mislej o tretjem storilcu? Če je res moril nekdo tretji, potem bi morali najti njegove sledi, pa jih niso. Menda je bilo celo ugotovljeno, da je bilo stanovanje, ki je bilo v enem od višjih nadstropij v bloku, zaklenjeno, čez okno pa storilec ni mogel priti. Torej gre za odvetniški konstrukt, ki so ga uporabili, da bi prišli do oprostilne sodbe. To je sicer legitimno, a če logično premislimo, to ne drži vode, ker ni bilo najdenih nobenih drugih sledi.

Torej menite, da je bila storilka Mislejeva? Glede na to, kar so ugotovili na kraju dogodka, je storilka zagotovo ona. Nikogar tretjega ni bilo, ona ima psihične težave. Nisem pa prepričan, če bo to dovolj za obsodilno sodbo. Ker gre za uboj, celo dvojni uboj, se zahtevajo višji dokazni standardi, torej več dokazov kot v primeru tatvine ali goljufije, za katero odsediš nekaj mesecev ali pa dobiš pogojno kazen. Tu gre za kazen, dolgo 15 ali celo 30 let.