Damir Črnčec razkriva, kaj si danes misli o Janši in zakaj se je pridružil Šarcu #intervju #video

Foto: Ana Kovač Damir Črnčec je kot državni sekretar v premierjevem kabinetu zadolžen za področje nacionalne varnosti. Vlada ga je imenovala tudi za vodjo skupine za implementacijo arbitražne razsodbe o meji s Hrvaško. 

Je dolgoletni strokovnjak s področja državne in mednarodne varnosti. Med letoma 2005 in 2012 je bil generalni direktor Obveščevalno varnostne službe ministrstva za obrambo, med letoma 2012 in 2013 pa nacionalni koordinator za boj proti terorizmu, sekretar Sveta za nacionalno varnost in direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije.

Od 2015 do junija 2016 je bil obrambni svetovalec ministrice za obrambo Črne gore, med letoma 2013 in 2015 pa je bil tudi svetovalec načelnika Generalštaba Slovenske vojske.

Gospod Črnčec, ali je Slovenija varna država?

Slovenija je vsekakor varna država. Takšna je kontinuirano od leta 1991 naprej. Ocene ogroženosti Slovenije, predvsem s strani terorizma, so javne že nekaj časa in se redno ažurirajo in objavljajo na spletu. Vse, kar je in mora biti v interesu vseh nas, je, da Slovenija taka tudi ostane, torej varna.

Katere so kljub temu potencialne varnostne grožnje, ki jim je izpostavljena naša država?

Grožnje so vedno zelo raznolike in kompleksne. Ravno zato, ker se na varnostnem področju dogaja toliko stvari, smo zagnali v tej vladi proces preoblikovanja oziroma nadgradnje resolucije o strategiji nacionalne varnosti.

Ta dokument v svojem bistvu naslavlja točno ta vprašanja groženj, tveganj in izzivov. Seveda o klasičnih vojaških grožnjah v Sloveniji težko govorimo, čeprav vidimo, da nedaleč stran tudi klasični vojaški konflikti niso stvar preteklosti. Poglejmo samo primer Ukrajine, pa tudi na Balkanu je še vedno vse mogoče, vsaj takšne so strokovne ocene.

Grožnje, ki so moderne in najbolj prepoznane, pa so grožnje informacijsko-kibernetskega tipa, vprašanje nezakonitih migracij, ki se vedno znova pojavlja na dnevnem redu, vprašanje terorizma ter porasta ekstremizma in nasilnega ekstremizma.

Nedavno je Slovenija izgnala tri islamske skrajneže. Kako močno je v Sloveniji prisoten islamski radikalizem?

Večkrat sem ob različnih priložnostih povedel, da so v Sloveniji prisotni vsi trije tipi radikalizmov oziroma ekstremizmov, to so desni, levi in tudi islamski fundamentalizem. Z vsem tem se je treba ukvarjati. V Sloveniji bi morali priti do tega, da bi jasno razločevali ekstremizem, nasilni ekstremizem in terorizem. Terorizem imamo v zakonodaji zelo dobro definiran in opredeljen, medtem ko so pri ekstremizmu in nasilnem ekstremizmu pravne praznine, ki jih velja naslavljati in s tem se tudi ukvarjamo.

Prisotnost ekstremizmov torej obstaja in ukrep, ki je bil izveden s strani policije in je plod medagencijskega sodelovanja, je bil nujen z več zornih kotov.

Katerih?

Predvsem gre za zelo jasno sporočilo, da Slovenija ni oaza za gnezdenje katerihkoli tipov ekstremizmov. Sporočilna vrednost je tukaj najmočnejša. Hkrati je to dokaz, da varnostni sistem deluje, da službe in organi med seboj sodelujejo.

V prihodnje nas še čaka naloga, da se zelo jasno normativno opredelijo in razrešijo sive lise, ki so se pokazale tukaj in tudi v primeru Šiškove Štajerske varde.

Je z vidika širjenja skrajnih islamističnih idej lahko problematična tudi gradnja džamije v Ljubljani?

Ne.

Zakaj ne?

Pri džamijah se zastavlja vprašanje njihovega financiranja, torej, ali so države, kot recimo Katar ali Savdska Arabija, primerne za financiranje takšnega objekta glede na to, kakšno vejo islama gojijo. Te dileme so upravičene. Na drugi strani pa seveda slovenski islam izvira predvsem iz bosanskega, ki je znan po svoji zmernosti in integriranosti v zahodno civilizacijo.

Kot sem ob različnih priložnostnih že povedal, v primerih drugih ekstremizmov, se morajo večinske, mainstream skupnosti znati včasih tudi kritično opredeliti do ekstremov znotraj sebe. To velja tako v politiki kot tudi pri verskih ekstremizmih.

Mnenja Marjan Šarec: Lahko tvitajo ali pišejo, kar hočejo. Konec je! #intervju #video

Foto: Ana Kovač

Omenili ste tudi kibernetsko varnost. Kateri so glavni akterji, ki na tem področju predstavljajo potencialno grožnjo Sloveniji?

Veste, da je Slovenija del Evropske unije in zveze Nato. V Evropski uniji je prisotna grožnja, ki jo predstavljajo tako imenovane lažne novice in dezinformacije. Govorimo predvsem o vplivanju zunanjih akterjev, predvsem držav, na politični proces v Evropski uniji, ko želijo vplivati na razpad Evropske unije ali jo oslabiti v mednarodnih odnosih. Enako velja za vpliv teh akterjev na posamezne države.

Primer Edwarda Snowdna in drugi primeri javnega razkritja prisluškovanj nas učijo, da seveda zavezniki in prijatelji sodelujemo v tem obveščevalnem, informacijskem, kibernetskem prostoru, na drugi strani pa se seveda tudi med prijatelji in zavezniki spremlja, kaj kdo dela.

Predstavlja tukaj največjo grožnjo Rusija?

Če vprašate naše baltske sočlane v Evropski uniji in zvezi Natu, bodo seveda odgovorili da, za Slovenijo pa težko rečem kaj takšnega.

Od kod pa prihajajo te grožnje?

Ne bi šel v naštevanje konkretnih držav, je pa dejstvo, da na področju informacijske in kibernetske varnosti Slovenija močno zaostaja. Lani je bil sprejet zakon o informacijski varnosti. Računamo, da bo v nekaj mesecih znotraj ministrstva za javno upravo ustanovljena uprava za informacijsko varnost, ki bo zagnala preventivni vidik vzpostavljanja resne informacijskovarnostne hrbtenice v Sloveniji.

Na tem področju smo bosi tudi tukaj pri nas na generalnem sekretariatu in v kabinetu predsednika vlade. Po pisarnah nimamo optičnega omrežja. Ko sem prišel v te prostore, sem imel občutek, da se je tukaj čas ustavil nekje pred 15 leti.

Načrtujete še kakšne druge ukrepe za zagotavljanje kibernetske varnosti?

Poleg kadrovskih virov, ki so vedno izziv, so pomembni tudi finančni viri. Vlada je zato z rebalansom namenila dodatna sredstva, s katerimi bo dvignila ta nivo. Poleg tega smo v resoluciji o strategiji nacionalne varnosti zapisali, da bodo v kategorijo obrambnih izdatkov spadala tudi sredstva, ki jih bomo na nacionalni ravni namenjali za informacijsko kibernetsko hrbtenico.

Se bo s tem dvignil tudi delež BDP, ki ga za obrambo namenja Slovenija?

Politični cilj je 1,5 odstotka BDP do leta 2024. Letos v nedavno sprejetem rebalansu govorimo o 1,05 obrambnega izdatka, kar pomeni znaten dvig. Če so prejšnje tri vlade v svojih prvih letih mandata jemale sredstva za obrambo, je ta vlada samo letos za obrambo namenila dodatnih 50 milijonov evrov.

Foto: Ana Kovač

V kabinetu predsednika vlade ste primarno zadolženi za področje nacionalne varnosti, vendar mnogi poudarjajo, da vaš vpliv sega tudi zunaj okvirjev vašega strokovnega področja. Svetujete premierju Šarcu tudi glede zadev, ki niso povezane z nacionalno varnostjo?

S predsednikom vlade se nekako strinjava v pogledih na slovensko in evropsko zgodovino, v pogledih na politično sedanjost in tudi v pogledu na to, po kakšni poti naj gre Slovenija v prihodnje.

Poudaril bi predvsem to, o čemer je tudi predsednik vlade že večkrat govoril. Tisto, kar lahko slovenski narod in našo majhno državo skrbi, so poskusi nenavadne reinterpretacije zgodovine in ideje, ki prihajajo v Slovenijo tako z vzhoda kot tudi zahoda in ne nazadnje tudi nespoštovanje zavez znotraj evropske skupnosti, kot je recimo neuveljavljanje arbitraže.

Če sva lahko nekoliko bolj konkretna … Predvsem na področju kadrovanja naj bi imela vaša beseda veliko težo. Pri katerih kadrovskih odločitvah te vlade ste do zdaj sodelovali?

Največjo besedo sem imel pri svojem imenovanju, ko sem se po tehtnem razmisleku odločil, da sprejmem premierjevo ponudbo in prevzamem funkcijo. Ključni izziv je, da sistem nacionalne varnosti, ki je v Sloveniji zmeraj deloval dobro, ampak se je v zadnjih letih znašel v neki letargiji, poženemo naprej.

Kar se pa tiče drugih kadrovskih vprašanj, pa bom odgovoril tako kot pri marsikateri stvari, ki sem jo slišal o sebi v zadnjem času. Včasih se počutim kot Nessie iz Loch Nessa. Vsi govorijo o njej, videli so posnetke, ampak nihče je pa ni v resnici spoznal.

Kakšen je torej vaš vpliv na vladne kadrovske poteze?

S predsednikom vlade se seveda pogovarjava o številnih vprašanjih. To je zaradi moje funkcije samoumevno. Odločitve, tudi kadrovske, pa so stvar predlagateljev in tistih, ki o tem odločajo. In državni sekretar ne odloča o teh zadevah.

Javnost vas med drugim pozna kot velikega nasprotnika nezakonitih migracij. So se vaša stališča glede teh vprašanj, odkar ste zasedli položaj državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade, kakorkoli spremenila?

Vprašanje nezakonitih migracij je popolnoma jasno. Gre predvsem za varnostno vprašanje. Slovenija je na balkanski poti, vidimo, da se nezakonite migracije odvijajo še naprej. Predvsem je to zdaj problem organiziranega kriminala in kriminalnih združb, ki služijo s temi ljudmi, torej s švercanjem, po domače povedano, tudi čez slovensko mejo. Tukaj je težko spreminjati stališča. To je kriminalno dejanje in na ta pojav se je treba na ta način tudi odzivati.

Video: Ana Kovač

Torej še naprej stojite za svojimi stališči.

Nezakonite migracije so kaznivo dejanje in varnostna grožnja.

Kakšno je vaše mnenje o Marakeški deklaraciji?

Gre za dokument Organizacije združenih narodov. Bilo je veliko polemik, kakšna je njegova vrednost oziroma teža, ali gre za političen ali pravno zavezujoč dokument. Strokovna mnenja so tukaj bila deljena, hkrati pa tudi zelo jasna, da je to politični, dekleratorni dokument. Slovenija je v preteklosti pristopila k številnim dekleratornim dokumentom. Je pa seveda tisto, kar je potem dejansko izvršljivo, treba zapeljati skozi formalni pravni okvir in jaz tukaj s tem nimam težav.

Kaj pa vsebina Marakeške deklaracije? Njeni nasprotniki pravijo nekako tako: Cilj deklaracije je urejanje migracij, vendar so zakonite migracije že urejene, nezakonitih migracij pa ne smemo urejati, ampak jih moramo onemogočiti.

Vlada je imenovala delovno skupino na temo migracijske strategije v Republiki Sloveniji, ki naslavlja vprašanje migracij tako, kot ga je treba, se pravi z vseh vidikov. Nezakonite migracije in varnostna dilema so samo majhen segment tega. K temu spadajo tudi sociološki, kulturološki, integracijski vidik in podobno. Migracije so vedno v zgodovini bile in bodo. Tukaj gre za reguliranje tega in za naslavljanje, če govorimo o nezakonitih migracijah, problema tam, od koder izvira, torej v državi izvora. Tukaj se ogromno govori, pa se precej malo naredi.

Na drugi strani pa imamo zelo jasno težavo, ki jo ima danes tudi Slovenija, da je trg delovne sile poln. Nimamo več ljudi za delo. Za Nemčijo je podatek o dveh do treh milijonih praznih delovnih mest. Tudi tukaj gre iskati odgovor, zakaj je Nemčija v letih 2015 in 2016 sprožila tako imenovani migrantski val, ko so povabili vse v Nemčijo. Iskali so seveda bodoče delavce. O tem, ali se je to zanje dobro izšlo in koliko ljudi se je zaposlilo v njihovi industriji, pa so številke zgovorne in se niso pokazale kot zgodba o uspehu.

Zakaj so nezakonite migracije grožnja naši nacionalni varnosti, kot ste dejali na začetku najinega pogovora?

Policija javnost redno obvešča o številu nezakonitih prehodov slovenske meje. Pri tem smo zelo transparentni. Vidimo, da se je število teh nezakonitih prehodov povečalo v primerjavi s prejšnjim letom v istih mesecih. Zakaj? Ker je tukaj motivacija organiziranih kriminalnih skupin.

Vprašanje tveganja pa je zelo enostavno. Treba je pogledati strukturo teh nezakonitih migrantov. Mnogi med njimi imajo kriminalno preteklost ali pa so bili v preteklosti že izgnani iz evropskih držav. Število nezakonitih migrantov je precej manjše in zanemarljivo v primerjavi s tistim v letih 2015 in 2016, je pa struktura teh z varnostnega vidika dosti bolj problematična. To je splošna ocena vseh, ki se strokovno ukvarjamo s temi vprašanji.

Slovenija je varuh schengenske meje. To bomo ostali tudi v prihodnje. Tukaj ni nobenega dvoma, a hkrati si želimo in spodbujamo iniciative o krepitvi zunanjih meja Evropske unije, da se ustrezno odzivanje na ta problem preseli tudi tja.

Foto: Ana Kovač

Slovenska družba je glede vprašanja migracij razdeljena. Zanimivo je, da tudi v nekaterih strankah, na primer v stranki SD, nimajo enotnega mnenja o tej temi. Na eni strani se namreč njihova evropska poslanka Tanja Fajon bori za pravice nezakonitih migrantov, na drugi pa župan Ilirske Bistrice Emil Rojc nasprotuje postavitvi migrantskega centra v njihovi občini. Nedavno so v občini ustanovili tudi Civilno iniciativo za varovano mejo. Kako to komentirate?

Tukaj je seveda veliko hipokrizije. Pa ne samo pri stranki, ki ste jo omenili, ampak tudi morda pri največji opozicijski stranki, ki se je svoj čas znotraj Evropske unije strinjala z migrantskimi kvotami, na drugi strani pa je bila glasna na protestih zoper te zadeve.

Stališče vlade je tukaj zelo jasno. Lokalni referendum o vprašanju migrantov, ki so ga želeli v Ilirski Bistrici, ni primeren, zanj tudi ni pravne podlage. Na vladi tega enostavno ne bomo dovolili. Sprejemno-registracijski center, ki je nekakšna povečana policijska postaja v primeru, če bi to bilo potrebno, je pa neki nujni inštitut, ki ga država mora imeti, da se lahko ustrezno spoprime s tem vprašanjem.

Vemo, da smo tudi v prejšnji volilni kampanji poslušali o 50 in tudi 100 tisoč migrantih, ki bodo prišli v Slovenijo iz Bosne. Zdaj smo pred novimi volitvami in verjetno bomo poslušali podoben diskurz. Naj povem zelo jasno, da problem je, da ga obvladujemo, ni pa problem takšen, da bi morali biti plat zvona. Problem bomo obvladovali tudi v prihodnje. Ustrezno vzdrževanje ravnotežja med varnostjo in solidarnostjo je in bo ostal ključni imperativ naših ravnanj v prihodnje.

Predvsem v zvezi z migracijami mnogi opozarjajo na širjenje sovražnega govora. To je storil tudi premier Šarec v enem od sporočil za javnost in dvignil veliko prahu. Kakšno je vaše mnenje o tej zadevi?

Sovražni govor je neki pojav, ki obstaja. V Sloveniji imamo to dokaj dobro regulirano skozi kazenski zakonik. Seveda pa na drugi strani vsakič, ko se začnemo pogovarjati o sovražnem govoru, trčimo v ustavno pravico, ki se ji reče svoboda govora in ki je bistvo evropske civilizacije. Iskanje tega ravnotežja ostaja izziv za prihodnost.

Video: Ana Kovač

Je zaskrbljenost zagovornikov svobode govora, da bi lahko bila ta njihova pravica zaradi boja proti sovražnemu govoru v Sloveniji ogrožena, upravičena?

Dokler bodo lahko to zaskrbljenost javno izražali, mislim, da ni nobenega razloga za skrb.

Novice Vlada imenovala Črnčeca za vodjo skupine za implementacijo arbitraže

Šarčeva vlada vas je imenovala tudi za vodjo skupine za implementacijo arbitraže. Kaj vse ste do danes že naredili na tem področju?

Jasno smo povedali, da bomo nadaljevali implementacijo arbitražne razsodbe, ki je bila sprejeta v slovenski pravni red. Torej nadaljujemo politiko prejšnje vlade, a smo se na drugi strani odločili za konkretnejše ukrepe, o katerih morda ne bi javno govoril, ki so morda drugačni, kot so bili v prejšnjem mandatu. Že navzven je vidno, da je manj nekega javnega komuniciranja. Če se malo pošalim, lahko sklepamo, da je morda več nekih drugih aktivnosti.

Implementacija sicer teče, tudi na terenu. Me je pa odkrito zaskrbelo stališče največje opozicijske stranke Janeza Janše, v katerem so se postavili na isto pozicijo, kot jo ima hrvaški premier Andrej Plenković, ki bi še kar trgoval z odstotki Piranskega zaliva. Tukaj so stvari popolnoma jasne in nedvoumne. Arbitražna razsodba je jasna, koordinate so določene in kakršnakoli trgovina tukaj je lahko samo na škodo Slovenije.

Kot kakšen partner se je sicer Hrvaška pokazala v procesu implementacije?

Slovenija sodeluje pri procesu Hrvaškega vključevanja v schengen, ker si želimo, da Hrvaška čim prej vstopi v to območje, hkrati pa jasno opozarjamo, da mora izpolniti vse kriterije, ki so za to potrebni. Tukaj je bilo sodelovanje na operativni ravni vedno dobro, kakor tudi sodelovanje, na primer, na ravni turizma, saj Slovenci še vedno na veliko romamo na Hrvaško.

Kar se pa politične dimenzije tiče, pa vidite, da se okoli arbitraže ne strinjamo niti o tem, ali je bila stvar pripeljana do konca ali ne. Pred evropskim sodiščem ima Slovenija odprt postopek, v katerem je zelo jasno postavila svoje stališče, da Hrvaška krši mednarodno pravo, pravo Evropske unije in tudi nacionalno pravo.

Preden ste se pridružili Marjanu Šarcu, ste med drugim vodili Odbor 2014, ki si je prizadeval za izpustitev predsednika SDS Janeza Janše, obsojenega v zadevi Patria, iz zapora. Nato sta se vajini poti z Janšo razšli. Nam lahko pojasnite, zakaj konkretno je med vama prišlo do spora? Verjetno se je veliko dogajalo že pred Janševimi očitki, da kot direktor Sove Arhivu niste izročili vseh dokumentov o nekdanji Službi državne varnosti?

Verjetno je prvi sprožilec teh razpok bil v tem, ko je Janez Janša očitno dobil občutek osebne ogroženosti na podlagi nekih informacij, ki jih je dobival od svojih takratnih strankarskih kolegov.

Sam sem se odločil, da dokončno presekam takrat, ko sem bil deležen napada okoli predaje oziroma nepredaje arhiva Službe državne varnosti, kjer se je izkazal ta napad name, če se izrazim v moderni terminologiji, kot čisti fake news oziroma lažna novica. Šlo je za sprenevedanje, da o predaji nisem ničesar povedal, a sem to demantiral s tem, ko sem na spletu objavil arhivsko novico, iz katere je bilo razvidno, da sva s takratnim šefom Arhiva Jožetom Dežmanom naredila to primopredajo in da je to videla vsa slovenska javnost.

So bili že pred tem mogoče kakšni napadi na vas?

Da, seveda, dogajalo se je marsikaj, a sem vse to sprejemal z nasmehom.

Kaj se je dogajalo?

Bilo je kup govoric in raznih tračev, ob katerih sem samo zamahnil z roko.

Kakšnih tračev?

Kakšnih tračev? Ostaniva pri tem (smeh, op. p.). Zdaj se ponavlja ta vaja, vendar tokrat prihaja od obeh strani, z leve in z desne.

Foto: Ana Kovač

Kakšen človek je po vašem mnenju Janša?

To je vprašanje predvsem zanj. Kar se pa tiče politične dimenzije, sem zelo jasno povedal, da je skozi moje oči politični dinozaver v digitalni dobi in da seveda politik, katerega glavni motiv za priti na oblast je maščevalnost, ne more biti predsednik vlade. To je moje stališče, za katerim trdno stojim.

Če bi se lahko vrnili v preteklost, bi znova protestirali za njegovo izpustitev iz zapora?

Tam je bilo načeloma vprašanje, ali so dokazi za to krivdo. Na koncu smo videli, kakšen je bil sodni epilog. Ravno ta moja pretekla ravnanja in aktivnosti so me sicer pripeljali sem, kjer sem danes. Vračanje v preteklost je pa za zdaj mogoče samo v holivudskih scenarijih.

Svojo kariero ste nato nadaljevali skupaj z Marjanom Šarcem. Kdaj in kje sta se prvič srečala?

Kot je zapisal eden od vaših novinarskih kolegov, sem v letu 2015 oziroma 2016 postal "politični" prosti strelec. Skozi debate, ki sem jih imel z različnimi ljudmi, je do mene prišla tudi informacija, da Marjan Šarec razmišlja o predsedniški kandidaturi, kar se mi je takoj zdela zanimiva in dobra zgodba.

Zakaj? Ali ste Šarca že osebno poznali?

Ne. Zaradi njegovega političnega in družbenega profila. Prva vzporednica, ki sem jo naredil, je bila z uspešnim ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom, ki je bil pred tem prav tako igralec.

Drži, da vaju je predstavil aktualni notranji minister Boštjan Poklukar?

Tako.

Na čigavo pobudo je prišlo do tega, da ste mu svetovali že v predsedniški kampanji?

Rekel bi, da so šle stvari spontano.

Šlo je za neformalno svetovanje?

Da, seveda. To so bile v bistvu debate ob piru, a brez pira.

Novice Nova vlada imenovala sekretarje, v Šarčevem kabinetu tudi Damir Črnčec #foto

Da boste postali državni sekretar, je bila skrivnost vse do zadnjega trenutka, medtem ko so bila druga imena znana že prej. Zakaj ste se odločili za takšno taktiko?

Ker drugače ne bi bil državni sekretar.

Zakaj tako mislite?

Spremljali ste odzive, tako z leve kot z desne. Tudi ti odzivi so utrdili sredinskost te zgodbe, ki jo predstavlja politika predsednika vlade in stranke, ki jo vodi. Mislim, da je to tisto, kar je bil poduk za vse.

Na te odzive se nanaša tudi zanimiva karikatura, ki jo imate na steni svoje pisarne in na kateri vas z ene strani označujejo za janšista, z druge pa za podtaknjenca …

Ta karikatura simbolizira to mojo pozicijo in seveda tudi vse, kar je bilo o tem v preteklosti povedano v javnosti.

Foto: Ana Kovač

Novice Šarec in LMŠ v bran Črnčecu, peticijo podpisalo že tri tisoč ljudi

Kdo vse je pred vašim imenovanjem vedel, da boste postali državni sekretar v premierjevem kabinetu?

Vem zase in za predsednika vlade.

Že takoj po imenovanju so se pojavile zahteve po vašem odstopu oziroma da vas premier Šarec zaradi vaših stališč do nezakonitih migracij zamenja. Kako ste doživljali te pozive?

Kot nekaj popolnoma pričakovanega in kot klasično slovensko politično folkloro.

Je bilo vseeno težko zdržati?

Saj veste, kako je rekel nekdanji britanski premier Winston Churchill: "Če ne maraš vročine, ne hodiš v kuhinjo."

V čem se Marjan Šarec razlikuje od Janeza Janše?

Mislim, da so kakršnekoli vzporednice popolnoma izven konteksta. Marjan Šarec je s svojimi ravnanji v preteklosti, tudi v zadnjega pol leta in tudi s tem, kako je postavil to vlado, pokazal in dokazal, da je tisto, kar je govoril v kampanji, da je čas za novo generacijo, tukaj.

Torej, za neki moderen tip politike, lahko bi rekel tudi nekonvencionalne, ki pa je v svoji osnovi tudi zelo jasna. Torej, vrniti politiko kot tisto, ki dela za ljudi, in ne obratno. Ne politika, ki se ukvarja sama s sabo, ampak politika, ki bo imela pokazati konkretne rezultate.

Sta si Šarec in Janša kljub vsemu morebiti v čem podobna, vsaj v kakšni malenkosti?

Morda bi lahko rekel, da ju druži sedanjost, s tem, da je Marjan Šarec prihodnost, Janez Janša pa preteklost.

Je Marjan Šarec res kot Luka Dončić slovenske politike?

Te primerjave med športom in politiko so lahko priljubljen način komuniciranja. Dejstvo je, da je Marjan Šarec dokazal, da zna tudi metati politične trojke in delati trojne dvojčke.