Bodoča redovnica Beti Žust: V resnici sem vseskozi molila za bodočega moža

Foto: Ana Kovač Beti Žust, rojena leta 1999, je pripravnica (postulantka) za bodočo sestro v redu Marijinih sester čudodelnih svetinj. Da bo postala sestra, se je odločala postopoma, dokončna odločitev pa je prišla letos. V samostan k Marijinim sestram čudodelnim svetinjam je vstopila aprila 2025, po velikonočnih praznikih. Do konca avgusta 2025 je še opravljala svojo preteklo službo, zdaj pa je v polnosti posvečena delu in življenju v samostanu. Prihaja z Vrha svetih Treh Kraljev, kjer je na kmetiji živela skupaj z mamo, očetom in tremi brati.

Vzgojeni ste v katoliškem duhu. Torej sta vam vera in krščanski način življenja že od nekdaj blizu?

Ja, definitivno sta mi. Na začetku je to bila neka otroška vera. Doma smo skupaj molili vsak večer, preden smo šli spat. To imam v lepem spominu. Molili smo tudi, ko smo bili otroci že v srednji šoli, in sicer vsak konec tedna, ko smo se vračali domov. Če na primer kakšen dan še nismo molili, smo otroci dali pobudo za to, da skupaj zmolimo. Tako se je v nas ustvarila neka rutina, neka navada. Se je pa zagotovo potem zgodil preklop na osebno vero, pri čemer je to, da sem bila že doma tako vzgojena, zagotovo velik dar. Vprašanje sicer, kdaj bi in če sploh bi imela možnost spoznati Boga.

Na kakšen način ste, poleg molitve, doma živeli krščansko življenje? Kakšne obrede, običaje, navade ste še imeli?

Molili smo na primer tudi zjutraj. Spomnim se, da smo, ko nas je mami peljala v šolo, molili v avtu, ko sva z bratom peš hodila na avtobusno postajo, ki je bila oddaljena en kilometer, pa sva molila med potjo. V zelo lepem spominu imam, ko se je brat peljal s kolesom, jaz pa sem šla peš. On je štartal nekoliko kasneje, me na sredi poti ujel, skupaj sva zmolila in potem je šel on naprej. Ne vem, če sva se že takrat spraševala, zakaj je tako, ampak molitve nisva izpustila. Vsako nedeljo smo hodili tudi k nedeljski sveti maši, prejeli pa smo tudi vse zakramente (sveti krst, prvo sveto obhajilo, sveto birmo). Doma so se poudarjale krščanske vrednote, predvsem pa smo to, kar so nas učili, tudi živeli. 

"Doma so se poudarjale krščanske vrednote, predvsem pa smo to, kar so nas učili, tudi živeli," je povedala Beti Žust. Foto: Ana Kovač

Zgodnje vstajanje ob nedeljah in obisk svete maše je za veroučence, še posebej ob koncu osnovne šole, običajno muka, obveznost, ki bi jo mnogi najraje preskočili. Pogosto se po prejemu zakramenta svete birme obisk svetih maš opusti. Je bilo pri vas drugače? Ste od nekdaj radi obiskovali maše in veroučne ure?

Kako sem vero doživljala v osnovni šoli, se pravzaprav ne spomnim. Vem samo, da nikoli nisem imela težav s tem, da bi dvomila. Morda mi je to, da zaupam, podarjeno. Spomnim se, da sem imela tudi podobico z napisom Jezus, vate zaupam in sem ob njej veliko molila. Tudi ko sem se vračala iz šole domov, sem se velikokrat pogovarjala z Bogom. Nisem pa takrat še razmišljala, da bi bilo za tem kaj več. Prav tako sem rada hodila k maši, pri verouku pa sem veliko klepetala (smeh, op. p.). Vem, da sem tudi vedno dobila petico za vedenje, v šestem ali sedem razredu pa je prišel nov diakon in moje vedenje ocenil s primerno. Tudi druge ocene sem imela nekje na sredini.

Vem tudi, da mi je bilo v šoli nerodno reči, da hodim k maši, čeprav smo v Rovtah, kamor sem hodila v šolo, bili v takšnih krogih, torej so bili moji sošolci in sošolke podobno vzgojeni v krščanski veri.

Spomnim se tudi, da sem z mami sedela pri maši. Ko je bil čas povzdigovanja, smo vsi pokleknili, moja mami pa je klečala še nekaj časa po tem, ko so že vsi vstali oziroma se usedli v klop. Meni je bilo tako nerodno, najraje bi se pogreznila v zemljo. Pri meni ni bilo tako kot pri svetnikih ali nekaterih drugih redovnicah, ki so, kot piše v njihovih življenjepisih, že pri prvem svetem obhajilu zaznali, da jim vera pomeni nekaj več. Jaz se ne spomnim, da bi vero že takrat doživljala tako močno.

"Rada sem hodila k maši, pri verouku pa sem veliko klepetala," se smeje spominja Beti Žust. Foto: Ana Kovač

Na kakšen način ste stik z vero, razen prek molitve, ohranjali po prejemu svete birme? Ste se udeleževali kakšnih srečanj, bili del kakšnih organizacij?

Ena dodatna stvar je bila zagotovo to, da sem v srednjo šolo šla v gimnazijo Želimlje, ki je katoliška šola. To je bila ključna stvar, da se je moj odnos z Bogom nadaljeval ali pa morda okrepil. Ampak to povsem podzavestno, ne da bi se tega zavedala. Tam je bil, jaz rada rečem, neki mehurček, kjer smo vsi imeli podobne vrednote. Zdi se mi, da je srednja šola tako delikatno obdobje, saj se prav takrat po mojem mnenju pokaže, v katero smer boš šel v življenju. Je pa seveda zelo odvisno, s kakšno družbo si takrat obkrožen. Jaz lahko rečem, da ko sem prišla v Želimlje, sem se v tisti družbi počutila domače. Takrat sem tudi spoznala, da sem v redu takšna, kot sem, da me moji vrstniki sprejemajo. To me je opogumilo za pot naprej in nadaljnje življenje ter mi dalo nekaj samozavesti. Takrat sem tudi začela hoditi na razne duhovne vaje. Veliko zaradi prijateljev, se mi pa zdi, da me je zelo vleklo tja. Skratka, v krščanskih krogih mi je bilo vedno lepo.

Po gimnaziji ste se odločili za študij kineziologije. Zakaj ste izbrali ta študij in ali ste morda razmišljali o študiju teologije?

O študiju teologije nikoli nisem razmišljala. To, da sem študirala kineziologijo, pa je bil splet okoliščin. Kineziologja je bila moja tretja izbira za nadaljnji študij. V srednji šoli smo imeli neke vrste poklicni maraton. K nam so hodili različni študentje in predstavljali študije. Vzgojiteljica v dijaškem domu mi je predlagala študij delovne terapije. Nato sem si o tem nekaj prebrala in se mi je zdelo, da bi mi bilo zanimivo. Pri izbiri fakultete in programa sem delovno terapijo tako napisala na prvo mesto, na drugo socialno pedagogiko in na tretje kineziologijo. Kineziologijo zato, ker mi je bil všeč šport. Rekla sem si, uf športala bom, ne da bi se sploh pozanimala, kaj je to kineziologija, da je to veliko več kot samo športanje. Tako sem na tretjo izbiro, torej kineziologijo, prišla, ker na maturi nisem dosegla dovolj točk za prvi dve izbiri.

Ste tudi delali potem v svojem poklicu, imeli službo?

Ko sem diplomirala, sem razmišljala o vpisu na magisterij, a sem si premislila. Že v času študija sem delala prakso na Sončku (Zveza društev za cerebralno paralizo, op. p.), potem pa sem dve leti prek študentskega servisa delala v vadnici KinMet v Logatcu. Hkrati sem vodila tudi vadbe za starejše v domu v Črnučah in v Trnovem.

Opravljali ste tudi delo prostovoljke pri Katoliški mladini v programu Pota. Kaj konkretno ste delali kot prostovoljka?

Ves čas so mi bili blizu ljudje. Zdelo se mi je, da imam dar komuniciranja, zato sem vedno iskala aktivnosti, kjer sem lahko z ljudmi. V srednji šoli sem se prostovoljnih aktivnosti udeleževala ob koncih tedna, na fakulteti pa sem se resneje začela udejstvovati kot prostovoljka, in sicer pri Young Karitas, kjer sem bila pri akciji Povezani preko telefona. Klicali smo starejše ljudi in se z njimi pogovarjali. Nato sem se vključila v program Pota, kjer delujem še danes. Če si prostovoljec, ki gre v misijone, se pripravljaš na projekt, če se v vključiš v spremljevalno ekipo Pota, pa pripravljaš programe za misijonske odprave za druge prostovoljce. Če si prostovoljec in greš v misijone, imaš od decembra do junija priprave in potem še en mesec misijona. Če si v ekipi, se pa srečujemo enkrat mesečno, imamo sestanke in vsak dobi eno zadolžitev. Tukaj je veliko svobode, veliko je odvisno od angažiranosti, zato če se ne zganeš sam, ni nič. Z mojega vidika imaš s takšno vrsto prostovoljstva kar veliko dela. Z veseljem sem delala, ampak sem se morala kar potruditi.

Beti Žust (druga z leve zgoraj) z družbo pri Marijinih sestrah v Zakarpatju v Ukrajini. Foto: Osebni arhiv

Gre za program, ki mladim omogoča del misijonskega življenja preživeti doma in po svetu. Kje vse ste vi bili in kakšna prostovoljna dela ste opravljali?

Leta 2023 sem bila v Ukrajini pri sestrah v Zakarpatju (zakarpatska regija). Takrat je bila že vojna, sicer bi šli v Kijev. Lani pa sem bila po sili razmer ali pa po neki božji previdnosti še v Turčiji v Izmirju, kjer je pater Martin Kmetec. To sta bila dva povsem različna projekta.

V Ukrajini smo dva tedna pomagali pri oratoriju, najprej v Zakarpatju, kjer so Marijine sestre, potem pa naslednji teden še nekaj kilometrov stran v grško-katoliški župniji. Tam smo bili kot animatorji. Sestre so pripravile oratorij, mi pa smo pomagali. Zadnji teden pa smo pomagali pri košnji trave, pri različnih delih okoli samostana, s sestrami smo šli delit obhajilo k bolnim in ostarelim ter razdeljevali plenice in zdravila starejšim po hišah. Tja je prispelo tudi ogromno pomoči iz Slovenije, Slovenci so namreč zelo darežljivi.

Beti Žust je kot prostovoljka še danes aktivna pri Krščanski mladini v programu Pota. Foto: Osebni arhiv

Svojo vdanost Bogu in posledično drugim ljudem, potrebnim pomoči, ste poglobili s prostovoljstvom, še toliko bolj pa, ko ste se odločili, da postanete sestra, prav tako v redu Marijinih sester čudodelnih svetinj. Kaj je bil povod za takšno življenjsko odločitev in kdaj ste se dokončno odločili, da boste sestra?

Dokončna odločitev je padla med poletjem 2024. V samostanu sem na sveže in uradno tudi še nisem sestra. Trenutno sem na poti, v vzgoji redovnega življenja.

Prvi klic, ki sem ga slišala, se je zgodil prav v Ukrajini. Takrat sem tudi prišla prvič v stik s sestrami. V naši župniji v Sloveniji in v okolju, kjer sem se gibala, namreč ni bilo veliko sester, zato se prej o tem, ali bi bila sestra oziroma kakšno je moje življenjsko poslanstvo, življenjska pot, nikoli nisem spraševala. V resnici sem vseskozi molila za bodočega moža, saj mi je mami vedno govorila: "Jaz sem molila za dobrega moža in poglej, kako dobrega moža sem dobila." Zato sem tudi sama ves čas počela enako. Ko sem prišla v Ukrajino med sestre, pa sem najprej ugotovila, da mi je fino. Ampak takrat se še nisem spraševala, ali se v meni prebuja takšna želja, torej želja biti sestra. Potem pa me je enkrat, ko sva šli od maše in bili sami, podrezala sestra Marta (sestra iz Ukrajine) in me vprašala, ali sem kaj razmišljala o svoji življenjski poklicanosti. In mislila sem si: kaj me zdaj to sprašuje? Rekla sem ja, družina, to se mi je zdela logična in edina pot. Ampak očitno sem delovala zelo neodločno, ko sem to izrekla. Tako mi je rekla, naj imam odprte možnosti, če nisem povsem odločena. Spomnim se, da me je to zelo vznemirilo, mi šlo celo na živce. Potem pa mi ta misel ni dala več miru.

"Spomnim se, da me je to zelo vznemirilo, mi šlo celo na živce. Potem pa mi ta misel ni dala več miru," se poziva sestre Marte spominja Beti. Foto: Ana Kovač

Ko sem se vrnila, se mi je zdelo, da nisem zastonj oziroma kar tako dobila te izkušnje. Čutila sem, da je za tem nekaj večjega, ampak nisem imela pojma, v katero smer bi šlo. Napisati sem morala še diplomsko nalogo in ta misel je takrat potihnila. Takrat sem si oddahnila. Rekla sem si, v redu je, vse je v redu, jaz sem čisto normalna, ni mi treba postati sestra. Ko sem končala diplomo, se je misel vrnila. Zelo hitro, bila je intenzivna misel, neki nemir. Zbudila sem se in že razmišljala o tem, neprestano sem bila v nekem nemiru. Takrat sem se odločila, da grem v Medžugorje, potrebovala sem odgovor. Zelo rada imam namreč instantne rešitve. S tem namenom sem konec septembra 2023 šla v Medžugorje, ampak odgovora nisem dobila. Sem pa sklenila neko zavezo z Bogom. "Nimam pojma, kaj je moja pot, kaj točno si ti zame želiš, ampak sem ti na razpolago." Takrat se je v meni naselilo veliko veselja, neki mir in ta misel me ni več tako bremenila. Oktobra, ko sem se vrnila iz Medžugorja, pa so me povabili k sodelovanju pri Pota evangelizaciji. Takrat se mi je pa že zdelo, da je to božje delo. Dala sem se Bogu na razpolago in med letom so se pojavljali takšni kratki jaji, signali, pritrdilni odgovori.

Sem se pa v tistem letu tudi zaljubila in sem si spet mislila, da je moja prava pot družina. Tako sem se spet počutila veliko bolj mirno. Prav ta čas sem enkrat mesečno hodila k duhovnemu spremljevalcu z namenom, da bi dobila odgovor. V tistem letu, od oktobra 2023 pa v leto 2024, sem bila že povsem prepričana, da je zame prava pot družina. Želja, da bi imela družino, se je takrat v meni močno prebudila, prej nikoli ni bila tako močna. To sem povedala tudi duhovnemu spremljevalcu, da sem spoznala, da je zame prava pot družina. Ponovil je moje besede in rekla sem si, ojoj, on mi ne verjame. Zdelo se mi je, kot da se šali.

"Ponovil je moje besede in rekla sem si, ojoj on meni ne verjame. Zdelo se mi je, kot da se šali," pripoveduje Beti Žust. Foto: Ana Kovač

Potem sem bila leta 2024 med poletjem še v Turčiji, kamor sem šla kot voditeljica misijonske ekipe. Vem, da sem si v dnevnik zapisala, kam grem in da bi rada izvedela, kaj je namen te odprave. A tudi tam ni bilo kakšne močne izkušnje. En teden po vrnitvi iz Turčije sem šla še v Paray-le-Monial na duhovne vaje. Pogovarjala sem se z dvema prijateljicama, ki sta rekli, da vesta, da nista za posvečeno življenje, ker si nikoli ne bi želeli živeti z desetimi ženskami. Rekla sem, da saj verjetno si tega nihče ne želi naravno, ampak je to neka stvar, ki si jo izbereš, ki pride zraven, ko zaslišiš ta klic.

Takrat sem si na glas rekla, da mislim, da sem razločila, da si želim družino, ampak da pustim odprte možnosti za posvečeno življenje. Sama sebe sem presenetila, da sem to rekla. V tistem tednu sem imela popolnoma odprto srce za Boga. Recimo, da so takrat prišla močna duhovna izkustva. Prepoznala sem, da Bog želi z mano sodelovati, zdaj pa je na meni, ali želim sodelovati z njim ali ne. Najprej mi je bilo zelo hudo, jokala sem. Rekla sem si, samo tega ne, pa zakaj ravno jaz? Jaz bi rada imela normalno življenje, to se mi je namreč vedno zdelo nekaj čudnega, nekaj drugačnega. Potem pa se je počasi v meni vzbudilo veselje in nekje globoko v meni sem vedela, da je to tudi moja želja. Za odhod v samostan pa sem se odločila 1. januarja 2025.

"Prepoznala sem, da Bog želi z mano sodelovati, zdaj pa je na meni, ali želim sodelovati z njim ali ne. Najprej mi je bilo zelo hudo, jokala sem. Rekla sem si, samo tega ne, pa zakaj ravno jaz?" se trenutka, ko je spoznala, da je njena prava pot redovniški poklic, spominja Beti Žust. Foto: Ana Kovač

Omenili ste, da ste se zaljubili. Ste bili razočarani, pa je bil to še dodaten razlog, dodatna spodbuda za takšno življenjsko odločitev, torej za redovniško življenje?

To je bila bolj idejna zaljubljenost. Zaljubiš se v neko osebo in si že ustvariš neko sliko, da je zdaj ta oseba zate in da si boš z njo ustvaril življenje. Mislila sem si, da bom, ko bom poročena, živela tako, da oznanjam Boga. No treba, da sem posvečena, da lahko to živim. Ta zaljubljenost se potem ni izšla, kar se morda lahko sliši, kot da sem bila razočarana. Na začetku je res bila prisotna neka bolečina, ampak je zelo hitro izzvenela. Tudi zdaj se s tem fantom normalno družim in mi to ni nič čudnega, niti mi ni več všeč. Mislim, da me to ni spodbudilo k odločitvi za redovniški poklic, je pa to zagotovo pripravilo pot, da sem se lažje odločila.

Redovnice in redovniki v krščanstvu živijo v celibatu, nimajo družine. Bi si želeli, da bi bilo drugače ali se vam zdi prav tako, kot je?

Mislim, da je tako, kot je, v redu. Upam, da bo tako ostalo, saj verjamem, da je to božje delo. Gotovo je težko, kaj več, pa za zdaj težko rečem. Tudi mene je veliko ljudi vprašalo, ali me ni strah, da se bom zaljubila. Zagotovo je to možnost, ampak to je mogoče tudi, ko se poročiš ali ko imaš partnerja. Smo vendarle ljudje s čustvi. Ti se za nekaj odločiš, lahko se vmes zaljubiš, ampak to še ne pomeni, da si boš premislil. Zavedam se, da se lahko marsikaj zgodi, ni me pa tega strah. Zagotovo mi bo kakšen fant kdaj všeč, ker mi je hitro kdo všeč. Ne glede na to, na kakšni poti si, si ves čas postavljen pred izzive. Ampak ko narediš zaobljube ali pa ko se poročiš, dobiš milost, da potem to živiš, čeprav vmes pridejo raznorazne ovire. Ampak najbolj nevarno je prav to, da se nekaj odločiš, potem pa misliš, da se lahko udobno namestiš in živiš lenobno, mirno. Življenje ni tako, povabljeni smo, da ves čas kopljemo globlje in globlje.

"Tudi mene je veliko ljudi vprašalo, ali me ni strah, da se bom zaljubila. Zagotovo je to možnost, ampak to je mogoče tudi, ko se poročiš ali ko imaš partnerja. Smo vendarle ljudje s čustvi. Ti se za nekaj odločiš, lahko se vmes zaljubiš, ampak to še ne pomeni, da si boš premislil. Zavedam se, da se lahko marsikaj zgodi, ni me pa tega strah," pove bodoča redovnica. Foto: Ana Kovač

Kako sploh postaneš sestra? Kaj je sledilo, ko ste se odločili priti v samostan?

1. januarja 2025 sem se odločila, potem pa sem se s sestrami, provincialko in predstojnico samostana dogovorila, da glede na moje obveznosti v samostan pridem aprila, po veliki noči. Takrat sem postala kandidatka, prva stopnja se namreč imenuje kandidatura. Kandidatka sem bila dober mesec, potem pa sem vstopila v naslednjo stopnjo, imenovano postulat. To je prva uradna stopnja vzgoje, obdobje, ko se začneš uvajati v redovno življenje. Takrat na zunaj še ni velike spremembe. Dobila sem svetinjico, dogovorili smo se, da bom nosila dolgo krilo, predvsem za k maši, ter belo bluzo. Na dan, ko sem vstopila v postulat, sem imela tudi duhovno obnovo, sestra provincialka pa je zame pripravila uvod v to obdobje. Opozorila me, je da si pri postulatu marsikdo reče, saj to ni še nič, zares se začne šele, ko stopiš v noviciat, ampak ni tako. V resnici se prav v postulatu zgradijo temelji. Redovno življenje tako začneš živeti od trenutka, ko stopiš v samostan. V resnici gre za odločitev srca in za to držo od prvega trenutka po odločitvi. Ko vstopiš, zagotovo ne vstopiš zato, da bi malo poskusil, ampak si že odločen. Vseeno pa ni stoodstotne gotovosti, kot je ni za nobeno stvar v življenju.

V postulatu sem dobila tudi vzgojiteljico, to je sestra Barbara. Dnevno se srečujeva za pouk, ampak to ni neka visoka teologija, to je učenje praktičnega duhovnega življenja v naši skupnosti. Trenutno predelujeva knjižico prvotnih pravil, prej pa so me učili, kako moliti, kako moliti premišljevalno molitev. Ta proces je prilagojen zelo individualno. Če na primer pride dekle, ki prej ni imelo prakse molitve, vzgojiteljica pristopi na drugačen način.

"Dobila sem svetinjico, dogovorili smo se, da bom nosila dolgo krilo, predvsem za k maši, ter belo bluzo. Na dan, ko sem vstopila v postulat, sem imela tudi duhovno obnovo, sestra provincialka pa je zame pripravila uvod v to obdobje," pove Beti Žust. Foto: Ana Kovač Obdobje postulata traja od pol leta do dve leti, potem pa sledi noviciat. Takrat dobiš obleko in to obdobje traja leto in pol. Takrat se tudi v polni meri posvetiš skupnosti in omejiš svoje zunanje aktivnosti. Ne dobivaš se več toliko s prijatelji, imaš omejeno uporabo telefona. Ampak to vse se dogaja postopoma. Ni tako, da bi takoj morala vse odrezati in bi to pomenilo konec zunanjega sveta.

Ko končaš noviciat, pa imaš prve začasne zaobljube in takrat uradno postaneš sestra. Že zdaj se katera od sester zmoti in me pokliče sestra Beti, čeprav uradno še nisem sestra. Sem postulantka, ko bom v noviciatu, pa bom novinka. Potem pa pet let obnavljaš začasne zaobljube in šele potem imaš večne zaobljube. Lahko rečemo, da se takrat poročiš.

Zakaj ste se odločil prav za red Marijinih sester? So vas navdušili v Ukrajini?

Prav gotovo. Kot rečeno, mi takrat, ko me je sestra Marta tako pozvala, ni dalo miru. Takrat sem prijateljici, ki je bila z menoj v Ukrajini, dejala, da če bo moja pot slučajno redovniško življenje, potem grem k Marijinim sestram. To sem rekla, ne da bi se zavedala, da bo kdaj res tako, ampak ker sem se pri njih dobro počutila. Ko sem prišla z duhovnih vaj v Paray-le-Monialu, pa nad to idejo, da bi šla k Marijinim sestram, nisem bila več tako navdušena. Tako sem odšla pogledat še k FMM (Frančiškanke Marijine misijonarke, op. p.). Tam je trenutno malo več mladih in me je to pritegnilo. Potem sem šla še k sestram Usmiljenkam, nato k Marijinim sestram, medtem ko me drugi redovi niso pritegnili oziroma o njih sploh nisem razmišljala. Takrat sem dokaj hitro spoznala, da je moje mesto pri Marijinih sestrah. Tukaj sem imela občutek doma.  

Beti Žust pravi, da je v samostanu pri Marijinih sestrah čudodelnih svetinjah dobila občutek doma. Foto: Ana Kovač

Kakšen red trenutno v samostanu velja za vas, kakšna pravila? Kako je z izhodi? Vas lahko obiščejo domači ali pa vi njih?

Red velja, zato pa se tudi reče, da smo redovniki in redovnice. Tukaj v Štepanji vasi smo velika skupnost, trenutno nas je v samostanu 20. Že zato, ker nas je toliko, morajo biti določene ure, urnik, npr. kdaj sta molitev in kosilo ipd. Je pa urnik še vedno zelo fleksibilen glede na delo in poslanstvo.

Glede izhodov se trenutno dogovarjam z mojo vzgojiteljico Barbaro, ona pa nato vpraša še predstojnico hiše. Za zdaj še nisem imela težav, da na primer nečesa ne bi smela. Trenutno malo bolj spoznavam besedo pokorščina. Vzgojiteljica mi je predstavila, da pokorščina pomeni to, da si na razpolago Bogu in da je tudi ves tvoj čas na razpolago Bogu. Zato imamo predstojnico, da prepozna, ali bi Bog v tem trenutku to želel zate ali ne. Pa tudi sam skušaš prepoznavati, kaj v danem trenutku od tebe želi Bog. Na primer, Bog zdaj želi, da namesto da grem k prijateljici, tukaj pomagam starejši sestri pri prhanju. 

Ni pa več slepe pokorščine kot nekoč. Včasih so sestre bolj preizkušali. Morale so na primer čebulo saditi narobe obrnjeno in podobno. Zdaj je to drugače. Vse stremi k temu, da se izrazimo, povemo svoje mnenje. Za moje pojme gre lepo postopoma in naravno. Z Barbaro se vse dogovoriva, pa tudi jaz sama že presodim, ali bi denimo šla na neko praznovanje ali ne. Največ časa za izhode je sicer v nedeljo popoldne po kosilu, takrat smo proste. Sicer pa, ko si sestra, imaš na leto tudi 14 dni dopusta. Takrat lahko greš domov k svojim, nekatere gredo na romanje ali pa v hribe.

"V postulatu sem dobila tudi vzgojiteljico, to je sestra Barbara. Dnevno se srečujeva za pouk, ampak to ni neka visoka teologija, to je učenje praktičnega duhovnega življenja v naši skupnosti. Trenutno predelujeva knjižico prvotnih pravil, prej pa so me učili, kako moliti, kako moliti premišljevalno molitev," opiše Beti Žust. Foto: Ana Kovač Vsak dan imamo na urniku, da molimo brevir, tj. molitev cerkve, ampak če je nekdo v stiski in potrebuje našo pomoč, ima to prednost. To je del naše karizme, da če je nekdo potreben pomoči, greš k njemu. Molitev namreč lahko počaka. In to se mi zdi lepo, saj je poslanstvo Marijinih sester prav pomoč ubogim. Tako nekatere sestre pri nas delajo v tukajšnjem domu za ostarele, vsake toliko nas kdo pokliče, da je osamljen, in prosi, ali lahko pridemo. Vsak dan iz naše kuhinje delimo tudi hrano brezdomcem. Veliko sester se ukvarja tudi z otroki, nekatere so namreč katehistinje. Pri našem poslanstvu se vedno prilagodimo potrebam ljudi v kraju, v katerem smo.

Je v samostanu tako, kot ste si predstavljali, ali vas je kakšna stvar povsem presenetila?

Moram reči, da je bil prvi teden zame kar težek. Spraševala sem se, kaj delam tukaj, ali sem se res prav odločila. Vsake toliko mi je tudi malo hudo, ker sem pretežno med starejšimi. Čeprav se zelo rada družim z njimi, si vsake toliko zaželim mlajše družbe. Drugače je tudi to, da moramo zgodaj vstajati, vsak dan, tudi ob nedeljah, ob 5.20, nekatere sestre še prej. Jaz pa nisem jutranji tip človeka. Na začetku sem si velikokrat želela, da bi imela vsaj en dan, da bi se naspala. Ampak to so malenkosti, na katere se navadiš. Spomnim se tudi, da mi je bilo na začetku malo neudobno ob kosilu, kjer nas je vseh 20 skupaj. Sedela sem na robu mize in ves čas opazovala dinamiko pogovorov, sama pa sem bila večino časa tiho, saj se mi je zdelo, da če nekaj poveš, mora to biti nekaj res pametnega. To mi je bilo na začetku zelo naporno, zdaj pa sem vedno bolj sproščena. Če želim, govorim, če ne, sem tiho, zelo rada pa tudi poslušam.

"Na začetku mi je bilo malo neudobno ob kosilu, kjer nas je vseh 20 skupaj. Sedela sem na robu mize in ves čas opazovala dinamiko pogovorov, sama pa sem bila večino časa tiho, saj se mi je zdelo, da če nekaj poveš, mora to biti nekaj res pametnega. To mi je bilo na začetku zelo naporno, zdaj pa sem vedno bolj sproščena. Če želim, govorim, če ne, sem tiho, zelo rada pa tudi poslušam," pravi Beti Žust. Foto: Ana Kovač

Kako pa so vaši domači, prijatelji in drugi bližnji sprejeli vašo odločitev?

Rada rečem, da mi je Bog odpiral vrata in mi pomagal. Morda se to sliši zelo visokoleteče, ampak dejansko se je tako zgodilo. To sem konkretno zaznavala. Če bi mi nekdo pred enim letom rekel, da se bo to zgodilo in da bom morala to povedati doma, ne bi verjela. Rekla bi, da ni šans. Potem pa sem neki decembrski konec tedna s prijateljico šla k sestram, da vidim, kako je. Takrat sem že živela v Ljubljani in ko sem se ob nekem koncu tedna vrnila domov, sem razlagala svoj urnik, kaj vse bom počela ob prihajajočih koncih tedna in dejala, da me ves mesec ne bo nič domov. Ko sem to razlagala, sem en konec tedna, torej prav ta, ko sem imela namen iti k sestram, v razlagi izpustila. Takrat me je ati vprašal, kaj imam pa tisti konec tedna.

Bila sem nepripravljena na takšno vprašanje, zato sem v trenutku nepripravljenosti dejala, da grem pogledat k sestram. Čeprav takrat še nisem bila odločena, so te besede zletele iz mene. Videla sem, v kakšnem šoku sta bila. Mami ni vedela, kaj bi rekla. Nato je le vprašala, zakaj grem tja. Takrat mi je pomagal ati, saj sem tudi sama ostala brez besed. Rekel je, "Na dan odprtih vrat greš, kajne," na kar sem mu pritrdila. Ati je nato vstal in šel na delo v hlev. Z mami sva ostali sami in rekla sem ji, da grem res samo pogledat in naj ne govori okoli, saj še nisem sprejela dokončne odločitve. Situacijo sem želela čim bolj omiliti. Tudi nisem še želela povedati, saj nisem bila dokončno odločena. Zdelo se mi je, da je ta situacija bila božje delo. Mislila sem, da bom po tem, ko se bom res odločila, lažje povedala.

"Mami me je vprašala: 'A ti bi bila to?' Rekla sem, da bom povedala, ko bo odločitev dozorela. Od takrat naprej sta me pustila pri miru in me nista več spraševala in za to sem jima zelo hvaležna. Da sem se lahko v miru, tišini odločala, kako naprej," je dejala Beti Žust. Foto: Ana Kovač

Po tem mesecu sem se vrnila domov in ponavadi, ko sem prišla domov, sta me starša spraševala bolj splošna vprašanja, tokrat pa sta mi postavljal zelo jasna vprašanja, vezana na moj obisk Marijinih sester. Povedala sem, da mi je bilo fino, saj mi je bilo res všeč, opisala sem, kaj smo delali, in se čim bolj skušala izogniti konkretnim vprašanjem. A mami me je nato vprašala: "A ti bi bila to?" Rekla sem, da bom povedala, ko bo odločitev dozorela. Od takrat naprej sta me pustila pri miru in me nista več spraševala in za to sem jima zelo hvaležna. Da sem se lahko v miru, tišini odločala, kako naprej. Ko je prišel čas, ko sem se odločila, pa je bilo, čeprav sta že imela neki impulz, zelo težko povedati. Želela sem povedati vsem skupaj pri kosilu, ampak ni bilo vseh doma. Zato sem povedala vsakemu posebej. Mami sem na sprehodu. Zelo lepo je sprejela. Bile so solze, ampak obenem je rekla, kakšna milost. Rekla je, da je, že odkar ima otroke, molila za duhovne poklice, da bi nekdo šel v to, ampak je vedno mislila, da bo eden od bratov in ne jaz, edino dekle. Bilo ji je težko, ampak hkrati je bila vesela.

Ati pa je sprejel zelo racionalno, ampak z zelo lepo spodbudo. Da naj bom pozorna, ko bom v samostanu, kako mi je, da naj bo to res moja odločitev in da mi ni treba niti razlagati, zakaj takšna odločitev, samo naj bo res moja. Dejal je tudi, da če bom spoznala, da to ni zame, lahko vedno pridem domov. Skratka, doma imam podporo in to se mi zdi velik dar in blagoslov.

Kaj pa bratje?

Najstarejši brat Lojze je že malo vedel, ker je izvedel prek skupne prijateljice. Potem sva se pogovarjala in ni bil tako zelo šokiran. Drugi najstarejši brat Peter je bil najbolj šokiran, saj ni nič vedel. Z najmlajšim, Martinom, pa sva se večkrat pogovarjala o tovrstnih temah in se mi zdi, da ko sem mu povedala, sploh ni dojel, kaj sem povedala. Vsi so rekli, da ne morejo čisto razumeti, da pa me podpirajo, če vem, da je to moja pot in bom na njej srečna.

Za redovniški poklic se odloča vse manj mladih. Poznate še koga vaše starosti, ki se je odločil postati sestra ali duhovnik?

Veliko se govori o tem, kako ni duhovnih poklicev, ampak zadnje čase imam občutek, da se to prebuja. Lahko, da se mi samo zdi, saj se gibam v takšni družbi. Občutek imam tudi, da tisti mladi, ki se za to odločijo, vedo, zakaj so se tako odločili, so goreči in jih ni sram. Poznam še eno dekle, ki bo čez mesec dni vstopilo k sestram, ampak v drugi red. Pri Frančiškanih je trenutno tudi en tak velik blagoslov, kjer je deset mladih, trije v noviciatu, trije postulanti, eden je končal noviciat in še trije bogoslovci. To je torej deset mladih, ki še nimajo večnih zaobljub. So pa to zelo različni ljudje in to se mi zdi lepo.

"Mi nismo nič posebnega. Še zdaleč ne, to je pač ena pot, tako kot je pot poročeno življenje ali samsko življenje. Mislim pa, da je zdaj čas, da se to čim bolj normalizira. Zdaj je idealen čas, saj so mladi zelo odprtega srca. Zelo zaznajo, če je nekaj pristnega," je prepričana Beti Žust. Foto: Ana Kovač V družbi še vedno velja, da se za to pot odloči nekdo, ki je, kot smo prej rekli, razočaran v ljubezni, nekdo, ki mu nekaj v življenju ne uspe. Prav zdaj, ko sem bila v Stični, sem slišala srednješolko, ki je dejala: "No, če mi pa res nič v življenju ne bo uspelo, bom šla pa za sestro." To je torej neko prepričanje, ki velja v družbi, ampak ni čisto tako. Po drugi strani pa so mladi dandanes zelo odprtega srca in jih tudi zelo zanima, kako da sem se odločila za takšno pot. Resnično želijo razumeti. Gotovo pa je taka pot izmoljena, ni iz lastnih moči. Tudi mi nismo nič posebnega. Še zdaleč ne, to je pač ena pot, tako kot je pot poročeno življenje ali samsko življenje. Mislim pa, da je zdaj čas, da se to čim bolj normalizira. Zdaj je idealen čas, saj so mladi, kot že rečeno, zelo odprtega srca. Zelo zaznajo, če je nekaj pristnega. Iskati resnico, saj bo resnica na koncu odkrita. Samo to je pomembno.

Kaj bi sporočili ali svetovali vsem tistim, ki razmišljajo o tem poklicu, pa še niso povsem odločeni? Kaj naj upoštevajo, čemu sledijo?

Fino je, da temu vprašanju prideš do dna. Če se ti poraja ta misel, to vprašanje, se ga ne ustrašiti. V pri vrsti si moraš priznati, da je to nekaj povsem običajnega, še posebej če ti vera veliko pomeni. Potem pa smo si različni. Ali temu vprašanju do dna prideš v tišini, sam s sabo in Bogom ali pa se o tem pogovarjaš z drugimi. Jaz na primer sem potrebovala veliko tišine. Odločitev naj bo res čisto svobodna. Pomembno je tudi to, da se zavedaš, da to ni slabša pot. Bog želi zate najboljše in v to moraš zaupati.

"Bog želi zate najboljše in v to moraš zaupati," je sklenila Beti Žust. Foto: Ana Kovač

Novice Kdo je redovnica Genevieve Jeanningros, ki je prekršila vatikanski protokol?

Novice Štiriindvajsetletna Ukrajinka: Tukaj je bila vojna. Iskala sem se. V Sloveniji sem se odločila, da bom sestra. #foto #video