Ženina ruta

Turčija se sooča z vprašanjem, ki tare večino sodobnih družb. Kako velika je lahko vloga cerkve ali vere v državi in kje so še dopustne meje spajanja posvetnega in verskega. Turška sekularna elita nasprotuje izvolitvi Abdullaha Guela za predsednika države na predpostavkah, da je islamist in da ruta njegove žene kaže na nedopustno odpiranje vrat religiji v politiko.

Bistvo sodobne države ni v zakonih, ki prepovedujejo, temveč v tistih, ki državo plemenitijo s svoboščinami in pravicami. Na podlagi tovrstne zakonodaje je Guelovi ženi nemogoče prepovedati, da obleče kar želi. Sekularisti, ki naj bi predstavljali pogojno rečeno naprednejši del turške družbe, se lovijo v zanko svojih besed. Menijo, da bo vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) z odpiranjem vrat veri omejevala svoboščine in pravice v državi, pri čemer z zavračanjem vsega kar diši po religiji sami omejujejo iste svoboščine in pravice. Seveda, lahko pa imajo tudi prav.

Vladajoča stranka, ki je nastala na pogorišču proislamske predhodnice, bo z najverjetnejšo Guelovo izvolitvijo zasedla vse ključne položaje v državi. Položaj predsednika je tradicionalno zasedal član sekularne elite. Njegova funkcija je sicer bolj kot ne simbolna, a predsednik kljub temu igra izjemno pomembno vlogo, saj lahko zavrne vsak zakon, ki ne bi bil v skladu z duhom laične državne ureditve. Dozdajšnji predsednik Ahmet Necdet Sezer je to z zakoni, ki jih je predlagala vladajoča stranka tudi večkrat storil. Nedvomno bo izvolitev Guela za predsednika svojevrsten preizkus za sekularno Turčijo in za trdnost njene ureditve. A je težko verjeti, da vojska, ki se vidi kot osrednji steber sekularizma, ne bo ostala v barakah, saj za vsakršno drugačno dejanje nima pravega razloga. Tokratnih volitev novega predsednika ne spremljajo ostri protesti, tudi retorika sekularnih delov družbe je precej bolj umirjena.

Tudi zaradi premišljenih potez predsednika vlade Reccepa Tayyipa Erdogana, ki je aprila, ko je bilo jasno, da Guelova kandidatura ne bo šla skozi parlamentarno sito, namesto vztrajanja ponudil razmislek v obliki predčasnih volitev. AKP je z novo zmago dobila okrepljen mandat za svoje delovanje. Erdogan in Guel pa sta opogumljena z volilnim izidom strasti strankarske politike umirila še z obljubami o sodelovanju in skupnih interesih z opozicijo.

Stranka AKP je v Evropski uniji skorajda sinonim za približevanje Bruslju. Osrednji arhitekt tega procesa je razgledani in za razliko od številnih drugih turških veljakov angleščine vešč zdajšnji zunanji minister Abdulah Guel. Stranka je v zadnjih letih izkazala osredotočenost na reforme, ki lajšajo delovanje in dvigujejo konkurenčnost turškega gospodarstva. Obenem je s sprejemanjem religije tudi kot dela javnega življenja na nek način ostala zvesta svojim tradicionalnim privržencem. Da bi nepremišljeno ogrozila ali celo zavrgla vse, kar je v zadnjih letih zgradila, se ne zdi verjetno.