Vladavina strahu

Oster obračun s terorizmom, ki si ga je privoščila ameriška vlada po 11. septembru 2001 je lahko vodilo za ruski premislek o nadaljnjih korakih. Bushev odgovor je bil vojaški, pri čemer administracija ni izbirala sredstev, s katerimi naj bi ohranila temelj sodobnih družb, varstvo svoboščin in pravic posameznikov. Patriot Act iz leta 2001 se je izkazal za izrazito ne-patriotskega, saj je krnil tisto, kar v teoriji utemeljuje sodobne družbe; svobode, pravico in odgovornost vlad, da jih ščitijo. Odhod v Afganistan, nato Irak, oboje pod pretvezo resničnega obračuna s terorizmom - podobno tudi izraelski pristopi do Hamasa in Hezbolaha - kažejo na to, da se terorizma pač ne da izkoreniniti z vojsko. Teorija je jasna, neizprosna. Dokler bo obstajal družbeni spor, konflikt močnejšega in šibkejšega, bo šibkejši posegal po orodjih, ki jih ima na razpolago.

Učinek terorizma je krepko večji, kot je število žrtev, ki jih terja, saj v družbe vnaša nemir, strah in nestabilnost. Ustvarja vladavino strahu.

Uspešna napada v Moskvi sta potrdilo, da je dejanja posameznikov težko (celo nemogoče) preprečiti. A zdi se, da podobno kot v ameriškem primeru (ki se je znova potrdil pri neuspešnem poskusu razstrelitve na lanski božični dan na letu med Amsterdamom in Detroitom) obveščevalne službe svojega dela ne opravljajo dovolj temeljito. Da ne delijo informacij in da med njimi ne znajo razbrati relevantnih. V Afganistanu, Iraku v Gazi, na jugu Libanona, Čečeniji že primanjkuje tarč za sestrelitev, a terorizem še kar terja svoje. Za Kremelj bi moskovski napadalki morali biti resno opozorilo, da je marsikaj narobe z organi pregona, ki bolj uspešno delujejo v funkciji represije in zastraševanja prebivalstva kot pri preprečevanju tovrstnih dogodkov. Aparat, ki ga je postavila ikona sodobnega ruskega mačizma Vladimir Putin, je dajal vedeti, da je opravil s slabimi zgodbami s Severnega Kavkaza, od koder se vijejo lovke tokratnega napada in podobnih v preteklosti. Konflikt torej še vedno obstaja in tli. Morda res ne dosega več kritične mase, potrebne za medijsko prepoznavnost, morda ne dosega ruskih bralcev, ker bi to pomenilo preseganje kritične meje kohabitacije medijskega in vladnega življa v Rusiji. Morda.

Golo maščevanje je vse, kar ostane in vse čemur smo bili priča ob fotografijah, ki so nastale na moskovskem metroju. Nauki zgodbe ne bi mogli biti bolj jasni. A se jih uradne politike še kar otepajo. Skušati razumeti terorizem, iskati vzroke zanj, še ne pomeni zagovarjati ga ali upravičevati. V Rusiji in še kje bi se morali prenehati slepiti, da je terorizem izraz iracionalne zlobe, sovraštva, ker je za tiste, ki ga zlorabljajo za dosego svojih ciljev izrazito racionalna odločitev.