Veber: Med poslanci in Lukšičem ni bilo veliko odstopanj

Dolgoletni kočevski župan, dolgoletni poslanec. V Kočevju je vladal štiri mandate, do leta 2010, poslanec pa je neprekinjeno od leta 1996. Janko Veber, letnik 1960, je bil še nedavno eden od najbolj "bombastičnih" poslancev. Zlahka je izrekel besede "s težo". Recimo veleizdaja in rop stoletja v zvezi z zakonom o Slovenskem državnem holdingu (SDH).

Oster je bil tudi leta 2007, ko je Kočevce, ki so nasprotovali morebitni naselitvi Strojanovih v Kočevsko Reko, pozval na protestni shod.

Veber ponavlja, da je SDH, kot je bil uzakonjen, za SD nesprejemljiv, a nismo dobili odgovora na vprašanje, ali bo zakon spremenjen. Dobili pa smo odgovor na vprašanje, kakšen predsednik stranke je Igor Lukšič in zakaj je "capljal" za stališči poslanske skupine.

Predsednik parlamenta je v intervjuju odgovoril tudi na vprašanji, ali ni zgodba o zaupnici čez eno leto le predstava za javnost in kako pozorno sledi utripu ulice, ki zahteva zamenjavo političnih elit.

Z Jankom Vebrom, čigar retorika v funkciji predsednika parlamenta je bistveno blažja, sva se pogovarjala, preden je bilo znano, da bo DL vstopila v koalicijo.

Slišal sem, da ste dober igralec tenisa.

Rekreativen. Dlje kot traja dopust, boljši igralec sem, ker med letom nimam ravno veliko časa. V avgustu je mogoče z menoj že dobro igrati.

Kaj je čar te igre?

Predvsem v tem, da imam družbo, to mi izjemno veliko pomeni, hkrati pa narediš tudi nekaj za sebe. To je ena od aktivnosti, pri kateri se sproščam, po tekmi se boljše počutim. Nikakor ne želim biti obremenjen z zmago, je pa res, da moraš pri tenisu vedno "gristi", biti vedno v igri in si prizadevati, da zmagaš, če ne, pač daš za pijačo in poskušaš zadevo zapreti.

V teniškem žargonu bi lahko rekli, da ste z izvolitvijo za predsednika državnega zbora dosegli "game, set, match" (igra, niz, zmaga).

Ni mi bilo vseeno, ker je bil državni zbor, ki je najpomembnejša institucija znotraj demokracije, brez predsednika. Postopek je stekel po spoznanju, da je Pozitivna Slovenija kot najmočnejša stranka vendarle pripravljena narediti korak naprej in vezati odstop predsednika stranke Zorana Jankovića na imenovanje nove vlade. Če najmočnejša stranka predlaga mandatarko, je normalno, da druga najmočnejša stranka ponudi predsednika DZ.

Ta odločitev je bila sprejeta v zelo kratkem času na predlog Igorja Lukšiča in tudi po posvetu znotraj poslanske skupine. S tem smo pravzaprav odprli pot za nezaupnico in za razrešitev politične krize. Moj nastop te funkcije vidim predvsem v tem smislu, da smo začeli razreševati politično krizo, tudi če bi se postopek končal s predčasnimi volitvami.

Kot poslanec SD ste govorili o razprodaji državnega premoženja, o ropu stoletja, o veleizdaji, nato ste bili izvoljeni za predsednika parlamenta, SD je soglasno vstopila v koalicijo. Dva projekta, Slovenski državni holding in slaba banka, pa se bosta vseeno nadaljevala.

V vsakem primeru je treba gospodariti z državnim premoženjem in holding je bil ena od oblik. Oblika holdinga, kot je bila predlagana in je uzakonjena, je za nas res nesprejemljiva. Zelo pomembno je, da smo v DZ odložili odločanje o klasifikaciji naložb in si s tem odprli možnost, da se kot Socialni demokrati aktivno vključimo v upravljanje tega premoženja. Tudi naš cilj, da to premoženje ostane državno, je v aktu, ki je v usklajevanju med akterji nove koalicije, dosežen.

Dosežen je tudi cilj, da potrebujemo strategijo upravljanja, preden se odločimo, kako bomo ravnali s tem premoženjem. Vsako podjetje je treba obravnavati posebej, ni mogoče pavšalno reči: toliko bomo prodali, toliko pa ohranili.

Poskušajva zadeve poenostaviti. Za nekoga, ki vas je poslušal na novinarskih konferencah, kjer ste bili glasni kot gromovnik, da ta dva zakona nista dobra, je lahko vaše zdajšnje govorjenje nenavadno. Zdaj bosta zakona ostala, verjetno pa si ne moremo privoščiti, da ju ne bi izvajali?

Nasprotno. Ključna težava je bila, da je bil DZ izključen iz igre, samo soglasje smo lahko dajali, potem pa nas ni bilo več v tej igri. Upravljanje premoženja se lahko izvaja tudi zdaj, vendar je treba priti v DZ po vsak korak, po vsako potrditev. Naš cilj je, da bo upravljanje premoženja ostalo predvsem pregledno. Najenostavnejše povedano, to lahko dosežemo, če sodelujemo v vladi.

Ta dva zakona potem ostajata, se ne spreminjata?

Moram še poudarili, da je slaba banka tako ohlapno napisan zakon, da pravzaprav omogoča številne možnosti, tudi to, ki jo zagovarjamo mi: dokapitalizacijo in ustanovitev slabe banke znotraj bank. Tega zakona ni treba spreminjati, ker je napisan tako ohlapno, da praktično ničesar ne definira.

Potem gre za dober zakon?

Ne, to je zakon, za katerega smo pripravljali zahtevo za ustavno presojo ravno zato, ker je nedefiniran. Vlada se lahko odloča čisto po svoji logiki, kaj bo naredila s štirimi milijardami evrov sredstev, ki bi jih lahko aktivirala v ta namen, in to je v nasprotju z ustavo.

Ne bi smeli upravljati s štirimi milijardami, ampak z eno milijardo, banke morajo reševati svoje poteze, ker tudi najbolj poznajo stanje v gospodarstvu. Kot država lahko pomagamo z jamstvi, da obveznosti podjetij do bank razbremenimo in da se zadeva lahko začne premikati.

Kako si predstavljate vodenje DZ? Slišali smo laskave ocene poslanskih kolegov, da je strpnost ena od vaših vrednot. Zakaj je to pomembno?

To je zelo pomembno, nekaj takšnih korakov sem v tem kratkem obdobju svojega predsedovanja že poskušal uveljaviti. Predvsem pri temah, kjer se kaže velika neusklajenost, je treba vložiti dodaten napor, da se vodje poslanskih skupin posvetujejo in ugotovijo, ali je mogoče poenotiti stališče. Če ni, mogoče kakšnega postopka tudi ne nadaljujemo.

Opozicija v DZ ima zelo pomembno vlogo in jo je treba včasih zaščititi. Pri vodenju sej je treba poskušati umiriti razprave, da postanejo bolj konstruktivne, ne pa jih voditi tako, da nekoga izključujejo.

S strpnostjo pa se niste ravno izkazali v primeru Strojanovih, ko ste leta 2007 prek radia Univox pozivali ljudi, ki so nasprotovali morebitni naselitvi Strojanovih v Kočevski Reki, naj se zberejo na protestnem shodu.

S tem se ne morem strinjati. Naj še enkrat razložim, kako je bilo. Bil sem na proslavi društva Sožitje, sredi proslave pa sem začel dobivati številne klice iz različnih krajev v Kočevju. Ni mi prestalo drugega, kot da smo se vsi skupaj zbrali v Kočevski Reki, tam sem poskušal pomiriti ljudi.

Kot župan nisem imel informacij, kaj se dogaja, ljudje še manj, in to je bilo tisto ključno, kar sem želel preseči. Ves čas sem želel vzpostaviti stik z vlado, da dobim čim bolj jasne informacije, kaj se dogaja, in pomiriti ljudi. To se je tudi zgodilo, kar v takšnih razmerah ni nezanemarljiv uspeh.

A včasih mora politik delovati tako, da dela tisto, kar ni priljubljeno.

Takrat sem najbolj izpostavil ravno sebe. Zavedal sem se, da položaj, v katerem sem bil, ni preprost. Dogodek se zgodil skoraj takoj po izvolitvi za župana. Na volitvah poskušaš pridobiti zaupanje ljudi, zaupanje je bilo izkazano. Ne predstavljam si, da bi že čez en teden ravnal drugače, kot da bi poskušal upravičiti zaupanje.

Kako sicer gledate na Rome kot manjšino?

V naši občini, kjer je kar veliko Romov, več kot petsto, smo v rokih in brez težav izpeljali vse postopke ob spremembi zakona, ki je zahteval prisotnost romskega svetnika v občinskem svetu.

Nikoli nisem imel težav pri sodelovanju z Romi in sem se velikokrat izpostavil za to, da se je kakšna težava rešila V proračunu smo imeli vedno zagotovljen denar za reševanje te problematike ne glede na to, kako aktivna je bila država na tem področju.

Kakšen predsednik stranke je Igor Lukšič?

Igor Lukšič je predsednik, ki je na kongresu v Kočevju dobil podporo z desetimi glasovi razlike. Njegova prva izjava je bila, da se zaveda, da je zmagal z desetimi glasovi razlike, in mislim, da tako tudi ravna – odgovorno do tistih, ki so mu izkazali podporo, in tudi do tistih, ki so se odločili za Boruta Pahorja. V tem obdobju vodenja stranke je upravičil zaupanje.

V javnosti bode v oči nesorazmerje med tem, kar so govorili poslanci, in njegovimi izjavami na novinarskih konferencah. Zdi se, da je "capljal" za vašimi izjavami. Tako je recimo govoril o nujnosti predčasnih volitev, medtem ko so imeli poslanci drugačno stališče.

Dejstvo je, da je najbolj preprosto, ko je predsednik stranke minister v vladi ali pa deluje v poslanski skupini. Mi smo se zavedali, da je v teh razmerah, ko Igorja Lukšiča ni v parlamentu, vedno zamik pri odzivih. Običajno se je treba odzvati v zelo kratkem času in je malo prostora za dogovarjanje.

Vendarle bi kot vodja poslanske skupine dejal, da je bilo kljub vsemu zelo malo resnih odstopanj med razmišljanji v poslanski skupini in sporočili predsednika na novinarskih konferencah. Dlje kot je mandat trajal, bolj sva se dopolnjevala.

Logično razmišljanje bi nas lahko pripeljalo do ugotovitve, da so bila razmišljanja poslancev takšna, ker niste navdušeni nad predčasnimi volitvami, gospodu Lukšiču pa je v interesu, da kot novi predsednik na volitvah SD popelje čim višje in ratingi so za zdaj dobri.

Tukaj vas moram popraviti. Tudi interes poslanske skupine je, da je rating stranke čim višji. S svojim delovanjem smo vedno poskušali to tudi nekako doseči. Seveda si nihče od poslancev ne želi, da bi bile predčasne volitve vsako leto. Ne nazadnje tudi za državo to ni ravno najbolj preprosto.

A če bi prišlo tako daleč, da bi bilo že ogroženo delovanje države, sem prepričan, da v naši poslanski skupini ne bi bilo nobenih pomislekov za enotno odločitev za predčasne volitve.

Marsikdo je zavezo, da bo vlada čez eno leto v parlamentu preverila podporo z zaupnico, prebral tako, da je to le predstava za javnost, saj bodo koalicijski poslanci takrat dvignili roke in boste tako vladali do konca mandata.

Mislim, da ne bo nič narobe, če povem, da je bilo na konferenci stranke razmišljanje, da bi morali celo pred tem preverjati delovanje te vlade. Prevladalo je stališče, da moramo slediti temu, kar je dobro za državo, in tako tudi ravnati. Če so to predčasne volitve prej, potem je treba takšno odločitev tudi sprejeti.

Kot predsednik DZ gotovo z enim ušesom ves čas sledite utripu ulice. Protesti se nadaljujejo, ne zdi se, da bi bilo te zgodbe konec.

Ne samo zdaj, ampak tudi prej sem povedal, da so ti protesti upravičeni. Ukrepi v času prejšnje vlade, ki bi izboljšali položaj, so bili javnosti predstavljeni kot škodljivi in so padli na referendumu, uveljavljeni pa so bili le tisti ukrepi, ki so zmanjševali pravice. Vsa ta igra politike in sindikatov je pripeljala do tega, da smo doživeli tudi predčasne volitve.

Po volitvah pa smo se srečali zgolj in samo z varčevalnimi ukrepi z enim ciljem – kako spremeniti podobo Slovenije, da bi bila vezana zgolj in samo na interes kapitala in majhnega števila ljudi, ki ta kapital obvladujejo.

Zadovoljen sem, da so se ti protesti zgodili, tudi zaradi tega, ker nam v parlamentu vendarle narekujejo dodaten premislek pred odločitvami. Zelo dobrodošlo je, da se je med ljudmi čut za odgovornost, za prihodnost otrok in Slovenije dvignil na raven, da to sporočajo na mirnih protestih. Drugačno stališče imam, če se dogajajo nemiri.

To ljudsko gibanje ima tudi veliko drugih zahtev. Recimo, da je treba močno očistiti politično elito in v politični sistem vpeljati več neposredne demokracije.

Mislim, da je zelo pomembno analizirati to, kar se je zgodilo na predčasnih volitvah. Dobili smo dve novi stranki in zelo veliko število novih obrazov. Kampanja pred temi volitvami je nakazovala, da so rešitev novi obrazi. A vendarle se kaže težava, kako oblikovati politiko, ki bi bila lahko učinkovitejša kot prejšnja.

Srečali smo se z neuspešnim poskusom sestave nove vlade, zdaj se po zelo kratkem času srečujemo tudi z nezaupnico. Vse to zahteva premislek, ali so zadeve resnično tako preproste, da je, če zamenjaš vse tiste, ki se zdaj ukvarjajo s politiko, to že zagotovilo, da bo jutri bolje.

Za politiko obstajajo interesi, ki so povezani predvsem s kapitalskimi interesi, ti iščejo svoje niše. Manj kot poznaš te razmere, hitreje se lahko zgodi nekaj, kar je potem težko spremeniti. Mislim, da je prava rešitev zdrava kombinacija novih poslancev in tistih, ki smo že nekaj mandatov v parlamentu.

Vrniva se v teniške vode. Kakšno partijo si želite v prihodnjih tednih?

Predvsem si želim zahteven dvoboj v tem smislu, da imamo jasno začrtan cilj za zmago, ki vodi v povečano gospodarsko rast in prinaša več delovnih mest.

Kako dolga naj bi bila ta partija?

Če igraš dobro, v tenisu v zelo kratkem času dosežeš zmago, tako da bi to težko ocenjeval s teniško igro. Ključno je, da v najkrajšem času stvari zastavimo tako, da se začne gospodarska rast. Oporo imamo v naših multinacionalkah, ki delajo na tujih trgih, moramo jim omogočiti, da dosežejo svoje cilje. Manjšim podjetjem pa moramo omogočiti poslovno okolje za tehnološki razvoj.

Potem lahko seveda tudi skupaj odigramo partijo tenisa kot igralci, ki živimo v državi, kjer so razmere stabilne. Takšno igro si želim.

Gospod Veber, čim manj dvojnih napak, čim več asov in čim več strpnosti.

Hvala, tudi sam si želim tega, se pa zavedam, da ima na tej funkciji manjša napaka večje posledice kot na kakšni drugi. Upam, da bomo lahko govorili o tem, da smo sprejeli dobre odločitve.