"V politiki ne vidim posebne lepote"

Imate v svetu košarke še kakšne neporavnane račune? Zagotovo bi jih našel kar nekaj, tako iz časov aktivnega igranja kot po njem, vendar je to preteklost. Spominjam se samo tistih lepih, čudovitih in veselih trenutkov, ki jih je bilo ogromno in so povsem zasenčili preostale.

Kako pogosto si danes še vzamete čas za metanje na koš? V dvorani sem tako rekoč vsak dan, saj imamo v moji košarkarski šoli vsako popoldne treninge med četrto in osmo uro zvečer. Seveda tudi mečem na koš, sicer pa vsako nedeljo v dvorani Ilirija igramo rekreacijsko košarko.

Ali v Stožice pogosteje zahajate na koncerte ali na tekme? Kako bi vi opisali dvorano Stožice? V Stožicah (verjeli ali ne) še nisem bil na nobenem koncertu, ker preprosto nimam časa. Če pa ga imam, ga porabim za obisk športnih prireditev. Dvorana Stožice je ena najlepših dvoran v Evropi, z neverjetno pozitivno energijo, ki se prenaša na vse, ki v njej nastopajo ali so tam kot gledalci. Je nekaj najlepšega in najboljšega, kar se je slovenskemu športu zgodilo v zadnjih dvajsetih letih.

Če ne bi bili košarkar, bi bili ...? V katere vode vas je še vleklo? Če ne bi bil košarkar, bi zagotovo vpisal študij jezikov, saj sem že v osnovni šoli gladko govoril nemško in angleško, nasploh so me silno privlačile tuje kulture in jeziki.

Kateri je najbolj nepozaben spomin na košarkarsko kariero? Spominov je veliko, najbolj nepozaben je seveda tisti iz Manile leta 1978, ko sem z jugoslovansko reprezentanco postal svetovni prvak in so se mi izpolnile vse otroške sanje. Zelo živ je tudi spomin na prvo slovensko reprezentanco v košarki in dejstvo, da sem bil njen prvi kapetan v samostojni Sloveniji.

Ste v času športne kariere pred tekmo opravili kakšen obred in ali ga prakticirate še danes? Sem! Na dan tekme sem dopoldne spil dva kapučina, za kosilo pojedel samo juho in na tekmo odšel bolj lačen kot sit. Lačen sem bil namreč veliko bolj "krvoločen", skoncentriran in pripravljen na borbo. Podobno ravnam tudi danes, ko imam prenos na televiziji, pravzaprav je obred skoraj povsem enak.

Kaj ste si želeli postati kot otrok? Raziskovalec, pustolovec, svetovni popotnik, vse tisto, o čemer sanjarijo otroci. Dokler nisem v petem razredu osnovne šole prišel na prvi trening košarke. Od takrat dalje sem imel eno samo željo – biti vrhunski košarkar!

Na zadnjih volitvah ste postali poslanec Pozitivne Slovenije. V čem vidite lepoto ali smisel politike? Posebne lepote v politiki ne vidim. Njen smisel pa bom zagotovo spoznal v naslednjih letih.

Katere bodo vaše prve tri prioritete? Moje življenjske prioritete se ne bodo v ničemer spremenile. Na prvem mestu bo še vedno družina, nato šport oziroma košarka, tretja pa je želja narediti nekaj dobrega za vse. Predvsem mlade. Da bodo tudi oni spet sanjali in svoje sanje lahko tudi uresničili.

V intervjuju za naš portal ste dejali, da ste vedno imeli opravka s povprečneži. Kaj ste mislili s tem? Ne vedno, velikokrat pa res. Povprečneži so največja ovira razvoju in napredku. Ker sami niso sposobni doseči več, to onemogočajo tudi drugim. Če je le bilo možno, sem se jim poizkušal izogniti, čeprav je bilo to v športu dokaj težko. Pozneje sem ugotovil, da je tudi na drugih področjih tako.

O čem se ljudje najbolj motijo o vas? Verjetno o veliko stvareh. A ko me spoznajo, svoje mnenje v glavnem spremenijo. In to je velika stvar, ki me navdaja z zadovoljstvom.

Kaj vam v življenju največ pomeni? Poleg družine, seveda ... Nič ni tako pomembno, kot je družina!