Tone Vogrinec: Smuka me je bilo najbolj strah

Po izobrazbi ste strojni tehnik. Kakšen poklic ste imeli v mislih, ko ste izbrali to smer izobraževanja?

Šlo je povsem za splet okoliščin. Kot otrok sem se navduševal nad motorizacijo, vedno sem si želel imeti motor, pa pri hiši ni bilo dovolj denarja. Ko sem si končno sam kupil neki star motor, moped, sem ga cele dneve "šravfal", urejal, iskal nadomestne dele. Staršem se je takrat zdelo, da sem rojen za strojnika, in so me vpisali na srednjo tehnično šolo, ki pa zagotovo ni bila tisto, kar sem si sam želel. Mnogo smotrnejša bi bila izbira ekonomije, ki mi je poleg športa vse življenje najbolj ustrezala.

Vam je do pravega motorja vseeno uspelo priti?

Da. Lahko rečem, da sem bil v Mariboru med prvimi, ki je vozil vespo. Če dam banalen primer. To je podobno, kot če bi se danes prevažal s helikopterjem. Kar nekaj vesp sem zamenjal, eno tudi prodal, si v Nemčiji kupil kombi in sčasoma prišel tudi do avtomobila.

Trenirali ste tenis, rokomet, nazadnje pristali v alpskem smučanju. Kaj smučanje dela tako posebno?

Teniško kariero sem končal precej hitro. Na državnem prvenstvu pionirjev v Subotici na Paličkem jezeru sem v četrtfinalu po nesreči izgubil dvoboj, ki je bil praktično že dobljen. Od jeze sem zlomil lopar in dokončno opravil s tenisom. Posvetil sem se rokometu poleti in smučanju pozimi. Ker športnih dvoran takrat še ni bilo, je rokomet nekoč veljal za poletni šport, smučanje pa zgolj za zimski, saj ledeniki še niso bili opremljeni z zasneževalnimi napravami. In ta dva športa sta šla krasno skupaj. Ko pa se je bilo treba odločiti, sem izbral smučanje.

Zakaj?

Že od malega sem bil rad na smučeh. Poleg tega smo imeli v Mariboru dobro organiziran klub Branik. Od leta 1960 do leta 1968 sem bil član jugoslovanske smučarske reprezentance, česar v rokometu ne bi nikoli dosegel.

Če se vrneva k tenisu. Za koga navijate?

Kri ni voda in mislim, da vsi športniki navijamo za športnike iz nekdanje skupne države. Navijam za Novaka Đokovića, če on ne igra, pa za Rogerja Federerja.

Slovenci smo bili nekoč znani kot "Janezi smučarji"? Ali ta vzdevek danes, ko imajo Hrvati precej več uspešnih smučarjev kot mi, še vedno drži?

Še vedno. Čeprav Hrvati z družino Kostelić v svetovnem vrhu kotirajo precej višje kot mi, to še vedno drži. Sem pa prepričan, da bo Slovenija ob smučarski upokojitvi Ivice Kostelića dosegala precej boljše rezultate kot Hrvati. V Sloveniji imamo smučarsko tradicijo, dober klubski sistem, ki na Hrvaškem ne obstaja. Res pa je, da dobro delajo na ravni reprezentance in v individualnih ekipah ter da so v zadnjih letih dosegli nekaj odličnih rezultatov. Slovenija bo kot smučarska dežela prej ko slej prevzela primat na območju nekdanje Jugoslavije.

Nekoč smo med smučanjem Bojana Križaja in Roka Petroviča prekinili pouk, pogosto tudi nedeljska kosila, samo zato, da smo se lahko mirno posvetili navijanju. Se lahko takšna atmosfera še kdaj ponovi?

Tega ne bo nikoli več iz povsem preprostega razloga. V Jugoslaviji je bilo Slovencem težko uspeti in razen izjem, kot so Brane Oblak, Ivo Daneu, Miro Cerar in še nekateri, nismo bili konkurenčni. Samo v "smučariji" smo bili Slovenci glavni v hiši. Tu se je slovenstvo najbolj pokazalo, tu se je videlo, da Slovenci ali, če hočete, Janezi dobro smučajo. Največje zadoščenje je bilo, ko je Bojan Križaj zmagoval v svetovnem pokalu in smo ga lahko gledali na vseh televizijskih postajah. In navdušenje se je samo še stopnjevalo.

Vam je ljubša današnja ali pretekla tehnika smučanja?

Današnja tehnika mi je ljubša, tudi za začetnike je učenje smučanja danes precej lažje. Razvoja se ne da ustaviti in z novo tehnologijo in novimi smučmi je "smučarija" postala nekaj čisto drugega. Če bi v mojih časih imel smuči, s kakršnimi smučamo danes, bi me moj veliki idol in svetovni šampion Jean-Claude Killy samo gledal v hrbet. Nikakršnih možnosti ne bi imel. V resnici pa sem ga takrat lahko le gledal kot božanstvo in bil vesel, če sem se mu lahko približal na razdaljo petih metrov.

Kje vam je bilo kot jugoslovanskemu reprezentantu najtežje tekmovati?

Tekmoval sem na vseh progah, presmučal celoten program, ki je na sporedu še danes. Glavni boj je potekal med nami znotraj jugoslovanske reprezentance. Najtežja sta bila zagotovo Kitzbühel in Cortina d'Ampetzzo s svojo neravno in dolgo progo s številnimi grbinami, ki so bile zame prava nočna mora.

Kje najraje smučate danes?

Na Pohorju, okoli novega leta običajno smučamo v Schladmingu v Avstriji in marca v italijanskih Dolomitih.

Katera disciplina je bila vaša specialiteta?

Takrat smo smučali v vseh disciplinah. Težava je bila, ker smo imeli le en ali dva para smuči, zato smo morali vezi recimo po smuku prestaviti na slalom smuči in obratno. Priznam, da me je bilo najbolj strah smuka. Padec se je vedno končal z zlomom noge ali smuči, zato sem vožnjo vedno prilagodil razmeram na progi. Če je šlo prehitro, sem raje zaviral (smeh).

Leta 2006 ste se upokojili. Ste se takrat videli kot upokojenca, ki veliko potuje, dobro je in pije in na splošno bolj kot ne uživa v sadovih preteklega dela, ali ste imeli v mislih dejavnejšo "penzijo"?

Če bi mi rekli, da moram biti klasični "penzionist", raje ne bi živel. Ne zdržim na mestu, vse delam zato, da sem čim bolj dejaven.

Kaj to pomeni? Potovanja, šport?

Da, tudi potujem, zadnja leta z ženo Alenko igrava golf in vsako prosto urico izkoristiva za ta šport.

Štiriindvajsetega februarja boste upihnili 70 svečk. Za svojo 60-letnico ste pripravili veliko slavje, se kaj podobnega obeta tudi letos?

Tako kot pred desetimi leti bom tudi letos praznoval v prireditvenem šotoru pri hotelu Arena pod Pohorjem. Vračam se na kraj zločina. Hotel sem biti skromnejši, a ko delaš seznam, hitro našteješ 70 ljudi. In toliko jih tudi bo na zabavi.

Katero potezo v življenju najbolj obžalujete?

Lahko rečem, da sem srečen človek, edina stvar, ki bi jo, če bi se znova rodil, izpeljal drugače, bi bilo to, da bi si glede na svoj poklic in pogosto odsotnost od doma družino ustvaril pozneje. Prehitro sem zasnoval prvo družino, ki je nato razpadla. Žal takrat nisem vedel, da se bodo zadeve tako razpletle.

O čem se ljudje najbolj motijo o vas?

Večkrat me zaboli, da nekateri mislijo, da sem v športu obogatel. Seveda nisem socialni primer, nisem pa bogataš, kot nekateri mislijo. Solidno živimo in zadovoljen sem s tem, kar imam. Sem pa vse pridelal s svojim delom, znanjem, iznajdljivostjo in najemanjem kreditov tik pred smrtjo Jugoslavije, ti pa so mi omogočili, da imam svoje stanovanje in svoj "komfort".

Na kaj ste v življenju (poleg družine) najbolj ponosni?

Zlagal bi se, če ne bi rekel, da na smučanje. Na vse, kar smo s sodelavci storili, sem zelo ponosen.