Slovenski rabin Ariel Haddad: Modra oseba ne bo nikoli nasprotovala spremembi

Pred dvema tednoma so Judje praznovali pesah, praznik, v katerem se spominjajo izhoda iz suženjstva v Egiptu. Začne se s praznično večerjo seder na predvečer 15. dne meseca nisana po judovskem koledarju in traja osem dni. Letos se je začel 3. marca. Za Judovsko skupnost Slovenije s sedežem v Ljubljani to praznovanje pomeni enega od osrednjih duhovnih in zgodovinskih praznikov, ki ga zadnja leta organizirano slavijo v ljubljanskem Hotelu Union. To je bil tudi eden od razlogov, da smo potrkali na vrata slovenskega rabina Ariela Haddada, ki sicer živi v Trstu. Sprejel nas je odprtih rok, vendar z očitno previdnostjo. Spregovorili smo o njegovih pogledih na judovstvo, slovensko družbo, vlogo judovske skupnosti pri nas, ki ohranja stoletno tradicijo Judov v Sloveniji,ki temelji na koreninah organizacije pred drugo svetovno vojno. Od nekdanjih sinagog sta pri nas ohranjeni le dve, mariborska in lendavska, obe pa danes služita kulturnim namenom. Verskim je namenjena dvorana v Ljubljani, poimenovana sinagoga. Ta pa deluje od leta 2003.

Prvič je Judovska skupnost Slovenije bolj javno in organizirano enega od največjih judovskih praznikov – pesah praznovala leta 1999? Res je, zdaj je to postala lepa tradicija. Ponosen sem, da k temu tudi pripomorem in da sem del tega praznovanja, ki vedno privabi ljudi iz skupnosti in popotnike iz Izraela, ki se v tem obdobju znajdejo v Sloveniji.

Zakaj prav leto 1999, je bilo treba še bolj zagnati delovanje Judovske skupnosti Slovenije? Uradna judovska skupnost je v tem prostoru obstajala tudi med socializmom, v obdobju federativne Jugoslavije. Politika federacije do verstev ni bila posebej prijazna, zaradi česar je velik del judovske populacije izginil v tem obdobju. Ni bilo preganjanj, da ne bo pomote, a tudi posebej prijazno ni bilo. Judovska skupnost je zato svoje dejavnosti izvajala zasebno. Z osamosvojitvijo Slovenije so se začeli drugi časi, ki so odprli nove možnosti za judovsko skupnost, predvsem možnosti za nekoliko več njenega javnega delovanja. Na primer? To pomeni, da smo bolj prisotni med svojimi ljudmi, pa ne samo med njimi. Menim namreč, da judaizem lahko ponudi veliko – tudi o vsakodnevnih vprašanjih, ki se pojavljajo v političnem prostoru. To ne pomeni, da moramo biti prisotni, vendar da lahko o nekaterih rečeh kaj tudi povemo. Prav tako ni treba, da je vsaka ideja judaizma sprejeta z ljubeznijo, a vendarle imamo mnenje o mnogo zadevah. Menim, da bi bilo dobro, da se naše mnenje sliši. Poleg tega judovsko skupnost razumem kot dom za Jude.

Kakšni so odnosi z drugimi verskimi skupinami v Sloveniji: katoliško, muslimansko, pravoslavno …? Odnose imam predvsem s pripadniki svojega verstva. Lahko pa odnose s katoliško cerkvijo opišem kot razmeroma dobre. Podobno lahko rečem tudi za predstavnike drugih verstev v Sloveniji. Sicer pa je naša skupnost majhna, zato tudi nimamo toliko priložnosti za srečevanja.

Judovska skupnost Slovenije je ena od najmanjših v Evropi, po drugi strani pa imamo v Mariboru sinagogo, ta sicer ne deluje kot religiozni prostor, ki je ena od najstarejših v tem delu Evrope. Mariborska sinagoga je danes kulturni center in ponosni smo na njihovo delo. Tudi prizadevanja mariborske občine pri obnovi in njenem vzdrževanju so zanesljivo nekaj, kar je lepo in kar lahko cenimo. Razumemo, da je sinagoga v Mariboru postala kulturni center, in želimo, da tako ostane. To je po svoje tudi najbolj smiselna ideja.

Kar pa zadeva številčnost judovske skupnosti, lahko rečem, da narašča, čeprav ne hitro. Priključujejo se ljudje, ki judaizma ne skrivajo več. Obstajajo pa tudi tisti, ki v to verjamejo, a ne čutijo potrebe po pripadnosti. Ocenjujemo, da bi moralo biti tu še nekaj sto Judov, a ne vemo, kje bi jih našli.

Kakšna je vloga skupnosti, je ta vodilo pri vprašanjih, povezanih s tradicijo, kulturo, tudi verskimi vprašanji? Skupnosti so prepuščena vsa vprašanja, povezana s tradicijo, verovanje in duhovnost pa sta stvar rabina. Imamo kar nekaj ljudi, ki so dejavni na polju judovske kulture. V Ljubljani imamo tudi judovski kulturni center.

Vera pa je nekaj, kar je povsod občutljivo vprašanje. Ljudje verska vprašanja večinoma ohranjajo zase. Ta so bolj ali manj stvar njihove zaebnosti. Zato pa je tu rabin, ki usmerja vsa ta vprašanja, povezana z vero in duhovnostjo, ter zadosti tovrstnim potrebam.

V Sloveniji je težko biti ortodoksen, če na primer samo pomislimo, da je težko dobiti že košer hrano? Ortodoksen si lahko tudi sredi puščave. Imamo nekatere težave, temveč ne zato, ker bi bila Ljubljana težavno mesto, temveč zato, ker ni okolja za to. Pod okoljem razumem vzpostavitev judovskega in duhovnega izobraževanja, zagotavljanje košer hrane in podobno. Vse to pa zahteva čas, prizadevanje, podporo in sredstva. Glede na to, da smo majhna skupnost, se to dogaja počasi.

Tudi upoštevanje načel šabata, judovskega dneva počitka, bi bilo v Sloveniji težko. Že glede na pravilo, da na dan strogega počitka ni dovoljena uporaba elektronike, niti drugih tehničnih naprav, kot so na primer dvigala – pritisk na tipkovnico ni dovoljen, dvigala pa pri nas temu niso prirejena, se pojavi težava. Obstajajo nekatere težave vsakodnevnega življenja ortodoksnih Judov, ki pomenijo težave po vsem svetu, tako v Ljubljani kot v Izraelu. Dvigala, ki ste jih omenili, so ena od teh. Seveda so lahko prilagojena ali pa na šabat izberete stopnice. Košer dvigala se na primer ustavljajo v vsakem nadstropju. Se pa ta težava z dvigali pojavlja povsod po Evropi.

Časi se spreminjajo, načini življenja, konteksti, zgrajeno okolje in drugo. Na drugi strani pa imamo tradicijo, ki zahteva določeno stalnost in doslednost. Kako najti pravo mero med upoštevanjem tradicije in spreminjanjem okoliščin? Modra oseba nikoli ne bo nasprotovala spremembi. Obstajajo radikalni ljudje, ne samo v judaizmu, temveč na sploh, vendar so ti redki. Če živim v desetem nadstropju, kamor vodi dvigalo, ga bom seveda želel imeti. Uporabljal ga ne bom le na šabat. Nismo proti spremembam, zanima nas, kako bomo sprejeli spremembe in napredek tako, da ne prizadenejo tradicije in ji ne nasprotujejo. Običajno govorimo, da se mora tradicija prilagoditi napredku, a verjamem, da je to vprašanje bolj občutljivo: pomembno je sprejeti napredek, ne da bi nasprotovali tradiciji. To zahteva raziskave, veliko intelektualnega napora in znanje, vendar menim, da je to uresničeno. Imamo na primer rešitve za delovanje zdravstva na šabat, in to tako, da zdravniki lahko opravljajo svoje delo, ob tem pa tradicija ne trpi.

Z dovolj znanja, dobre volje in sredstvi lahko vedno najdemo rešitev, ki upošteva vse strani. Moramo živeti skladno s tradicijo, vendar nam zaradi te ni treba umreti. Želimo si vključevanja, ne nasprotovanja. Obstajajo tudi stvari, ki jih lahko žrtvujemo. Kar vidimo v načelih šabata kot omejitve, to pravzaprav niso. Razumeti jih je treba kot vzvode za odpiranje novih možnosti.

Te možnosti pa se lahko odpirajo povsod? Z malo prizadevanja in dobre volje, lahko veliko judovskih potreb, morda ne vseh, zagotovimo tudi v Ljubljani. Tu postaja koncept sredstev in virov še bolj pomemben, a z nekaj dobre volje je vse te osnovne potrebe Judov mogoče zadostiti. Dobra volja, načrtovanje in pot so tu.

Ne nazadnje sta verstvo in duhovnost izbira vsakega posameznika. Jaz sem sicer tu, da ju ponudim, brez prisile, a če ju kdo izbere, sem zelo srečen. Lahko pa se to izvaja tudi brez infrastrukture, a je z njo lažje.

Kako je s sprejemom v skupnost, se glede na njeno maloštevilnost kljub vsemu strogo držite matrilinearnosti? To je zelo občutljivo vprašanje. Judaistični zakon predpisuje, da si Jud po materini strani ali s konverzijo, a tradicionalni judaizem ne sledi temu pravilu. Na verski ravni so v vsakem verstvu sprejemi in odhodi, zato je vsak dobrodošel. Na kulturnem polju pa so nekatere dejavnosti dostopne vsem zainteresiranim.

Je Slovenija tolerantna družba? Na vrhu Slovenije je vlada. Lahko rečem, da je pristop slovenske vlade dober, Slovenija želi biti demokratična država. Slovenske vlade si prizadevajo za strpnost in vključevanje kljub občasnim težavam. Tako kot so težave v Italiji, Franciji ali še kje druge, so težave tudi v Sloveniji, a moja izkušnja je, da slovenska vlada opravlja svoje delo na demokratičen način.

Žal o slovenskih medijih ne vem veliko, ker jim ne morem slediti zaradi jezika. A kar vem, je, da je razpon zelo širok. V slovenskih medijih sem zaznal nekaj negativnosti do Izraela, ki izvirajo iz nepopolnega razumevanja dogajanja. Lahko bi se vprašali, zakaj Jud, ki živi v Sloveniji ali Italiji, daje toliko pozornosti Izraelu, a vsak Jud razmišlja o teh vprašanjih. Dejstvo pa je, da nekateri o izraelskih vprašanjih govorijo brez popolnega poznavanja razmer. Pri čemer pa ima vsak medij seveda svoj pristop.

Tretja raven so ljudje: osebno nikoli nisem imel težav na ljubljanskih ulicah. Včasih se zazrejo v mene zaradi moje pojave, a v tem ne vidim težave, najbrž gre za radovednost in tega ne vidijo pogosto. Do zdaj resnično, kolikor sem bil v Sloveniji, nisem imel težav. Ljubljana je sodobno mesto in težav niti ne bi pričakoval. Tudi Maribor je lepo mesto, kjer prav tako nisem imel težav. Moje dozdajšnje izkušnje z ljudmi v Sloveniji so torej pozitivne, a seveda nihče ne more vedeti, kaj je v glavah.

Je dovolj družbo prepoznavati za tolerantno, če sami nismo imeli težav? Ni to vprašanje širše? Ko govorimo o družbi, govorimo o vedenju. Ne morem vstopiti v glave posameznih ljudi in tudi ne vem, ali si to želim, ker mora za svoje misli in občutja vsak skrbeti predvsem sam. Do njihovih misli lahko dostopam le prek njihovih besed in vedenja, a to so le zunanji dejavniki, ki odpirajo le nekaj izkušenj in izhodišč. Kaj pa se res dogaja v njihovih glavah, je dobro varovana skrivnost.

Omenili ste pojavljanje izraelskega vprašanja v slovenskih medijih, ki je po vašem mnenju nepopolno. Ste lahko bolj natančni? V slovenskih medijih vidim nepopolno razumevanje in pomanjkanje znanja o tem, kaj se dogaja na izraelskih ulicah. Vsi Judje so na določen način zvesti Izraelu, tudi jaz, a ne trdim, da ima Izrael v vsem prav. Opažam pa nepopolno razumevanje izraelskih vprašanj in tudi ne vidim nobenega napredka, da bi se to spremenilo.

Uradna stališča izraelske vlade se vedno obravnavajo zelo skeptično. Tudi v tej temi sta magični besedi znanje in dobra volja. Če rečemo, da sta oba položaja zelo radikalna, kaj narediti? Že Aristotel je rekel: poiščite srednjo pot, najdite ravnotežje.

Zvesti ste Izraelu, pravite, a kaj to pomeni za vas? Ste zvesti dnevni politiki ali temu kulturnemu in družbenemu ter religioznemu prostoru? Notranja politika katerekoli države je načeloma ekskluzivno vprašanje ljudi, ki tam živijo in ki tam volijo svojo oblast. Seveda v upanju, da imata vsak posameznik in vsaka oblast dovolj pameti za sprejemanje pravih odločitev.

Kaj po vašem mnenju judaizem lahko ponudi svetu, da bo ta postal lepši? Tako veliko lahko povem o tem. Glavno načelo Talmuda je: ne stori drugemu tega, za kar ne želiš, da drugi storijo tebi. Pri tem bi opozoril na pomen poštenega vedenja v poslovanju, kar ne izključuje zaslužka. Žal obstajajo tudi zakoniti, zelo subtilni načini nepoštenega poslovanja. Poštenost v poslovanju v verskem smislu pa pomeni odgovornost do višje entitete, do sodnika. V hebrejščini nimamo besede za dobrodelnost, kar za to uporabljamo besedo za pravico. Darovanje in dobrodelnost tako nista vprašanje sočutja, temveč vprašanje pravičnosti. Drugim daješ, ker to, kar imaš, ni nikoli povsem tvoje. Vse, kar imaš, zaslužiš, dobiš, namreč prihaja od višje entitete, gospodarja sveta. Zato nikoli ni povsem tvoje.