Slovenija je hiša na pesku, brez temeljev

Boris Pahor, leta 1913 rojeni tržaški Slovenec, je človek, ki še vedno uporablja pisalni stroj. Pisatelj, ki je zaradi doslednosti , načelnosti in nepopustljivosti vse življenje trn v peti politikom in kulturnikom v Sloveniji in zamejstvu. Svetovljan, ki si je upal dvigniti glas tako proti katoliškemu fundamentalizmu kot proti komunističnemu enoumju. Partizan, ki je izkusil vse tri totalitarizme, bil v treh koncentracijskih taboriščih in pod nadzorom Udbe.

Konec avgusta bo praznoval 97. rojstni dan, bistrost njegove misli pa je na trenutke takšna, kot da se pogovarjamo z mladeničem na začetku življenjske poti. Njegova življenjska izkušnja na zahodnem robu slovenstva mu je izklesala stališča do nacionalnega vprašanja, ki se zdijo nekoliko arhaična.

Prejemnik najvišjega francoskega državnega priznanja, reda legije časti, in nominiranec za Nobelovo nagrado za književnost nas je sprejel v baru Luksa v Proseku pri Trstu in se najprej pritožil, da mu slava odžira energijo za pisanje.

Kako je videti vaš dan, odkar vas je po zapoznelem izidu knjige Nekropola v Italiji spoznalo večmilijonsko občinstvo javne televizije RAI?

Zadnji dve leti, od pogovora na RAI, me vabijo na vse konce in kraje. Imel sem okoli 150 javnih nastopov. Vsak dan je drugačen. Pred tem sem zjutraj ob 8. uri sedel za pisalni stroj, se po kosilu odpravil na sprehod in se vrnil za pisalni stroj do šestih popoldne. Zdaj pa pisalnega stroja nisem videl že dva meseca.

Torej pogrešate pisanje?

Pogrešam. Ko sem izgubil ženo oziroma od takrat, ko sem vedel, da ne bo prišla iz bolnišnice, sem začel pisati dnevnik. To delo bi rad končal.

Zakaj vas moti medijska pozornost, ki se stopnjevala po izdaji Nekropole, v kateri ste opisali izkušnjo v nacističnih taboriščih?

Meni je ta, imenujmo jo slava, popolnoma spremenila življenje. V Italiji so vsi drveli kupovat mojo knjigo, kot da gre za neko odkritje, čeprav so jo drugod po Evropi brali že pred 40 leti. Zdaj šele odkrivajo, da je v njej sama smrt. Medijska pozornost traja od februarja 2008, zdaj pa si bom vzel nekaj svobode in rekel ne. Aparati, fotografi, nihče več ne bo prišel zraven.

Torej je tole vaš zadnji video intervju?

Da, lahko tako napišete.

Tema, ki jo načenjam z nelagodjem, pa vendarle. Smrt. Bili ste v koncentracijskih taboriščih. Na robu smrti. Nedavno ste se spopadli s smrtjo žene.

Treba jo je sprejeti. Čeprav je človeku žal, da zapušča svet, razen tistih, ki so hudo bolni in komaj čakajo, da se rešijo trpljenja. Na splošno človek nekako vztraja, da bi ostal pri življenju, kakršno je. Katoliška cerkev pravi, da se potem šele začenja pravo življenje. To je veliko upanje, ki marsikomu življenje lepša. Ampak vseeno mislim, da smo nekako prišli do tega, da smo razumna bitja.

Človekov razvoj je bolj fiziološki, biološki. Tudi temelja naše pameti in razuma sta v biologiji. To, kar ostane od telesa, je to, kar imenujemo duh, to, kar smo razvili z našimi možgani. To se bo verjetno razvijalo še naprej, če ne bodo tega pokvarili s temi geni in poskusi ustvariti človeka brez združevanja ženske in moškega.

Pravite, da smo ljudje mali bogovi. Zakaj?

Verjetno ima prav Spinoza, ko pravi, da sta narava in bog ista stvar. Vse, kaj obstaja, je božanstvo. Smo nekakšni mali bogovi. Le da ne ravnamo kot bitja, ki so dosegla neki razvoj in si ustvarila življenja poleg narave. V marsičem ostajamo podobni živalim.

Med drugo svetovno vojno ste sodelovali v partizanskem gibanju, bili ste v treh koncentracijskih taboriščih. Nikoli pa se niste nikomur podrejali, pri pisanju člankov in knjig ste bili brezkompromisni. Verjetno vas je oblikovala tudi izkušnja iz leta 1920, torej še pred prihodom fašistov na oblast, ko ste bili v Trstu priča požigu slovenskega Narodnega doma.

Takrat sem imel sedem let, moja sestra tri leta manj. Bila sva pravzaprav najmlajša med tistimi, ki so videli ta požar. Vse je gorelo, o tem se je govorilo. Naša hiša ni bila daleč od požara. Torej, če sem to izkusil … In za fašizmom je prišel nacizem in za nacizmom druga diktatura, slovenska diktatura. Tisti odklon, ki sem ga čutil, ko sem imel sedem let, traja še danes, in to do vsega, kar ni demokracija, kar ne dopušča svobodne misli. Kot humanist in pisatelj se moram takim stvarem upreti. Zato sem se uprl tudi komunizmu.

Kateri del svoje življenjske izkušnje bi radi delili z mladimi?

Življenjska izkušnja in tudi sama logika življenja pravita, da nacionalna zavest ni nacionalizem, je nekaj čisto naravnega. Biti navezan na svoje prednike, na svoj jezik, kulturo. Da se je v nekaterih primerih nacionalna zavest spreminjala v nacionalizem, pa velja skozi vso zgodovino.

Mladi Slovenci se danes sprašujejo, ali je smiselno biti nacionalno zaveden v globaliziranem svetu, ko vse postaja neka enota, z angleščino kot skupnim jezikom za sporazumevanje. Toda veliki narodi, Francozi, Španci, Nemci, ne govorijo o tem, da ne bodo več to, kar so. Nasprotno, vsi poskušajo na vse načine obvarovati svojo identiteto.

Bi zase rekli, da ste kozmopolit?

To sem čutil, ko sem prišel iz koncentracijskega taborišča. Dejal sem, da sem član človeštva. Po vsej tisti smrti … Vsi so bili enako mrtvi, vse je bilo suho, koščeno. Nobene želje nisem imel, da bi se vrnil domov, čeprav sem imel doma starše. Nobenega domotožja nisem imel.

Zakaj ne?

Ker se mi je zdelo, da je Evropa ena velika dežela smrti. Še 14 mesecev sem živel z mrtvimi. To je bilo popolno razočaranje nad človeštvom, ker so vojske, tako ene kot druge, uničevale vse, cela mesta. Dobršen del deportirancev, tistih, ki so se rešili, je po vojni naredil samomor. Ali pa so se zaprli vase in niso govorili o tem, kar so doživeli.

Jaz sem imel srečo, da me je imela rada neka bolničarka. Tako sem se spet vključil in začel verjeti, da še obstaja možnost za ljubezen. To sem tudi napisal v knjigi Spopad s pomladjo. To je bil spopad med smrtjo, ki sem jo prenašal jaz, in njo, ki je bila brez izkušnje o smrti.

Ljubezen in bližina torej človeku prineseta upanje, ki ga dvigne z dna?

Da. To sem ponavljal v vseh 150 javnih nastopih v zadnjem času. Vloga dekleta oziroma žene je pomembna. Ima veliko možnosti, da spremeni svet.

Leta 1975 ste v vaši reviji Zaliv, ki je izhajala v Trstu, objavili intervju z enim od ustanoviteljev Osvobodilne fronte, krščanskim socialistom Edvardom Kocbekom. O tem piše v zdaj aktualni knjigi Edvard Kocbek − Osebni dosje št. 584 tudi Igor Omerza. Kako vidite pomen tega pričevanja Kocbeka, k temu ste ga močno spodbujali? V njem je načel tabu povojnih pobojev domobrancev, o katerih se v Sloveniji ni smelo govoriti.

Kocbek je opravil veliko dejanje, čeprav se je za ta korak odločil s težavo. Prijatelji so mu svetovali, naj tega ne naredi. V mednarodni javnosti je bila takrat Jugoslavija na dobrem glasu, bila je voditeljica neuvrščenih. V takšnih razmerah je bilo hrabro reči, da so poklali, postrelili toliko ljudi. To so bili mladi ljudje, ki so verjeli svojim voditeljem in duhovnikom. Ti so jim natvezli, da se bojujejo proti brezvercem, ateistom in da jih bodo Angleži sprejeli z odprtimi rokami, ko bodo prišli v Avstrijo, bežeč pred partizani.

Kako vidite Slovenijo danes? Kakšno državo imamo? Pred dobrimi 30 leti ste se iz tržaške perspektive hudovali nad tem, da nimamo pravih voditeljev.

Zdi se mi, kot da Slovenija stoji na pesku. Je kot hiša, ki nima temeljev, ki ne stoji na kamnu, na trdem. Je nekako obsojena na to, da postane italijanski protektorat, če že ni. Tako se vede. Denimo takrat, ko se nekdanji predsednik države Janez Drnovšek ni odzval na besede italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, ki nas je zmerjal zaradi fojb in govoril o krvoločnih Slovanih.

V zadnjih dneh se veliko govori o spravnem srečanju slovenskega, italijanskega in hrvaškega predsednika.

Ni mogoče vsako leto govoriti o fojbah, istrskih beguncih v kraških jamah, če se istočasno ne pove, kaj se je dogajalo pred tem. To ni zgodovina, to je politika. Da govoriš o svojih žrtvah in da vse druge žrtve, ki si jih povzročil, pustiš ob strani. Slovenija bi morala imeti glavno vlogo pri tem, da se prizna, kaj je počel fašizem. Predsednik republike Danilo Türk je dejal, da bi bila takšno dejanje higienično, Napolitano pa je odgovoril, da ne pozabljajo, kaj je fašizem počel. To je premalo.

Slovenija je na žalost brez hrbtenice. Nima zavesti, da je bila zmagovalka v drugi svetovni vojni. Vede se pokorno, elegantno pokorno. Do Avstrije nastopamo z rokavicami. Nekdanji zunanji minister se je spraševal, zakaj bi jo dražili. To reče zunanji minister, ki ima za seboj seveda predsednika vlade. Borut Pahor je trikrat, štirikrat tekel za italijanskim predsednikom vlade Silviem Berlusconijem, da bi nam dal tisti milijon evrov, ki so ga vzeli manjšini. Predsednik vlade, ki teče za drugim predsednikom vlade, da ga o nečem prepriča. To ni oblast.

Pravite, da je naša vlada ljubljanska, ne slovenska.

Na žalost je tako. Tako ravna. To, da smo po italijanski definiciji samo Slovenci krvoločni … To vsako leto februarja ponavlja vsa Italija, s predsednikom države na čelu. Spominjajo se žrtev kraškim jam in begunstva, ne da bi govorili o vsej zgodovini. In Slovenija to sprejema.