Rusija kot preizkusni kamen enotne evropske zunanje politike

V nedavnem intervjuju za Le Nouvel Observateur je priznal, da je glede Sarkozyja živel v iluziji. Tisto, kar ga je takrat pri njem tako navdušilo, je bila njegova brezkompromisna obsodba pokola v Čečeniji. Ravno v odnosu do Rusije je zato videl v Sarkozyju nekoga, ki bi lahko odločilno spremenil smer v francoski zunanji politiki. Chiracovo dobrikanje Putinu Tukaj se je potrebno spomniti, kako se je Chirac leta 2003 dobrikal Putinu in mu podelil celo križec Legije časti, vse z namenom, da ga v sporu z ZDA pridobi na svojo stran. Če je šlo pri takratnem zbliževanju za nasprotovanje vojni v Iraku, gre zdaj za pridobitev Rusije za skupno izvajanje pritiska na Iran. Sporna prodaja bojnih ladij Mistral naj bi bila pri tem zgolj gesta zaupanja. Vsaj tako je mogoče razumeti izjave, ki sta jih z Medvedevom dala za javnost: »Ne moreš kar zjutraj reči 'Joj, kako ti zaupam; zdaj pa pojdiva v Varnostni svet in izglasujva resolucijo', zvečer pa 'Ne, ne, ne bom ti prodal Mistrala'.« Medvedev je izjavo pozdravil in dodal: »Če diplomatski napori ne bodo obrodili sadov, je Rusija pripravljena proučiti možnost sankcij, vendar takšnih, ki bodo prizanesle ljudstvu in ne bodo prestopile okvira, v katerem je dialog s Teheranom možen.«

ZDA morajo biti potemtakem Franciji hvaležne, saj bi sporazum z Rusijo v končni fazi morda lahko celo prepričal Kitajsko, da se v Varnostnem svetu vzdrži veta. Zanimivo, iz Washingtona niso prišli nikakršni znaki hvaležnosti. Sicer je res, da ima Obama v tem trenutku precej notranjih težav, toda tudi drugi visoki predstavniki nekako niso razpoloženi za izjave in komentarje. Ta tišina je po svoje zelo zgovorna. Znano je, da je Robert Gates že pred časom Franciji prodajo odsvetoval. Najbrž ima zdaj Sarkozyja za tepca.

Sarkozy pozabil na Poljsko in baltske države Zdi se, da je Sarkozy v svoji zbliževalni vnemi pozabil na Poljsko in baltske države, s katerimi ga veže kar dvojno zavezništvo: NATO in EU. Nekateri se še spomnijo izjave, ki jo je dal pred kakim letom ruski admiral Visotski, namreč da bi z Mistralom Gruzijo namesto v 26-ih urah zavzeli v 40-ih minutah. Problem je v tem, ker Mistral vsekakor ni obrambno orožje, poleg tega pa imajo vse omenjene države z Rusijo (oz. Sovjetsko zvezo) vse prej kot dobre izkušnje. V EU sicer velja gentlemansko »pravilo lepega vedenja« (code de bonne conduite), ki prepoveduje prodajo orožja državam, katere ne spoštujejo človekovih pravic in lahko predstavljajo celo grožnjo članicam.

Toda Sarkozy je prepričan, da predstavlja Medvedev pravo utelešenje volje do demokracije. Saj se vendar tako lepo smeji in je nasploh »prijeten sogovornik« ... V teh treh dneh zato kar ni mogel prehvaliti njegovega prispevka k pravni državi in podpori človekovih pravic. No, dejstvo je, da zveni njegova govorica precej bolj evropsko kot pa prej Putinova, a kaj ko nevladne organizacije ne govorijo ravno o pozitivnih spremembah in korakih v zaželjeno smer. Glede tega bi bilo najbrž modro še malo počakati in mu dati možnost za uresničitev kakšne obljube.

Putin je v odnosih do Evrope razvil dokaj uspešno strategijo izkoriščanja razpok v EU, pri čemur sta mu vdano asistirala zlasti Schröder in Chirac. Na ta način je dolgo »preskakoval« Poljsko in baltske države. To kratkovidno politiko je prekinila šele Merklova, ko je odločno podprla Poljsko, kateri je Rusija takrat blokirala izvoz mesa. Le-ta je po začetnem presenečenju spoznala, da na poti do Bruslja ne bo mogla več neovirano preskakovati celih držav. Hočeš nočeš je bila na koncu prisiljena normalizirati odnose s Poljsko. Kaže, da je Evropa včasih vendarle sposobna vzpostaviti celo enotno zunanjo politiko.

Francozi so v Natu, vendar bi z eno nogo za vsak slučaj ostali še malo zunaj Sarkozy je očitno vendarle bližje Chiracu, kot so do sedaj mislili vsi in tudi sam. Kot kažejo zadnji dogodki, v bistvenih strateških razmislekih ni zmogel preseči svojega učitelja. Nasploh se zdi, da je francoski odnos do NATA precej podoben britanskemu do EU: sicer so notri, vendar bi z eno nogo za vsak slučaj najraje ostali še malo zunaj. Sarkozyjev največji problem je v tem, da ni sposoben ponuditi prepričljive alternative NATU, se pravi, predstaviti nov instrument za zagotavljanje stabilnosti. Francosko-ruski pogovori, katerim se bo včasih morda pridružila še Nemčija, so za kaj takega že od začetka obsojeni na propad, ker ne zmorejo zagotoviti niti tiste minimalne kredibilnosti, ki bi lahko tvorila podlago nujnega zaupanja. Morda kdaj v prihodnosti, vendar ne preveč bližnji.