Razgaljeni pred svetom

Dovtipi, ki si jih v sicer (slabo) varovanih depešah privoščijo ameriški diplomati, so naravnost briljantni. Označiti francoskega predsednika kot golega cesarja ali nemško kanclerko kot osebo brez kreativnih idej je očitno plod izjemno pronicljivih pogledov in preučevanj, kar načeloma zgolj poudarja, da so politiki predvsem in zgolj ljudje. Zanimivo pa je, da se zdaj vlade držav, ki v depešah lahko preberejo tudi kakšno krepko o sebi, ukvarjajo predvsem s tem, da bi zameglile pogled na vsebino depeš, in izpostavljajo nedopustnost tovrstnih objav. Te dejansko odkrivajo marsikatero deviacijo od trenutne, javno predstavljene politike nekaterih držav po svetu in poudarjajo, da obstajata dve vrsti politike; tista za zaprtimi vrati in tista, ki jo slišimo in vidimo. Ne glede na to, da si lahko prvo zamislimo brez večjih težav, saj so o njej posneli že kar nekaj dramatiziranih, uspešnih filmov.

Glede na trenutne globalne politične razmere je v ospredju predvsem kitajsko zaznavanje neumorne severnokorejske oblasti, ki očitno že resno stopa na živce kitajskih aparatčikov. Peking naj bi bil tako nezadovoljen z ravnanjem severnokorejskih oblasti in je v prihodnosti pripravljen sprejeti združitev Korej pod vodstvom Seula, kot tudi to, da bi bila združena država v "benignem zavezništvu" z ZDA, če ne bi bila sovražna do Kitajske. Zanimiv je vsaj še tisti del, ki govori o eni prvih obljub ameriškega predsednika o zaprtju zapora Guantanamo, kjer se po svetu vrstijo podobne zgodbe. Ponudba in povpraševanje. Slovenska zgodba je le del siceršnjega barantanja, ki ga ameriška stran večkrat oriše z besedami, da zastonj kosila pač ni. Vse drugo so podrobnosti, ki se z manjšimi razlikami pojavljajo po svetu. Belgiji so bili Američani pripravljeni v zameno za enega zapornika okrepiti javno podobo v Evropski uniji in jo spraviti v ospredje evropske politike. S čim, ni povsem jasno, saj si več, kot da je središče evropskega politično-birokratskega mehurčka, težko predstavljamo v državi, ki že nekaj časa nima urejene politične krajine. A (tudi dolarski) bonbončki, ki jih delijo v Washingtonu, so jasno vabljivi, konec koncev WikiLeaks ponuja vnovičen, izrazito realen vpogled v zgodovino hladne vojne. Strateška jedrska orožja, ki jih ZDA očitno skladiščijo v Zahodni Evropi, so jasen dokaz o tem, koliko je nekoč veljala obljuba o varnosti Zahodni Evropi pred komunistično nevarnostjo.

Danes so dobitki drugačni. Pri politiki gre poleg posla v veliki meri za imidž, za videz izjemnosti, kar naj bi lahko dokazali tudi z nekaj deset minutami z ameriškim predsednikom. Ne glede na to, kakšen je lahko izplen tovrstnega srečanja. V premislek, kam lahko pripelje izsiljevanje sestankov za vsako ceno, bi si bilo dobro zavrteti posnetek novinarske konference na zadnjem srečanju EU-ZDA v Lizboni, ki je sledilo vrhu zveze Nato. Super odnosi, a kaj ko ni kaj dodati. Zgolj suhoparne izjave o izjemnosti. Tudi zato je dobro kdaj stopiti v glavo ameriške politične mašinerije. Še posebej, ko proti lastni volji govori o drugih.