Petek, 16. 4. 2010, 10.27
8 let, 8 mesecev
Nemčija in Kitajska na zatožni klopi
Beseda »Chermany« je v slovenščino praktično neprevedljiva, navezuje pa se na izvozno naravnanost in zunanjetrgovinske presežke obeh držav. Da je vse skupaj potem delovalo kot močan argument pri prepričevanju Nemčije glede finančne injekcije bolni Grčiji, najbrž ni naključje. Ravno tako kot najbrž ni naključje to, da je Martin Wolf Britanec, britanska ekonomska situacija pa je komaj kaj boljša od grške. Toda to so že podrobnosti.
Najprej je potrebno opozoriti, da se »kitajsko-nemški« ekonomski sistem očitno navezuje na lekcije, ki jih je s t. i. Marshallovim planom Amerika po 2. sv. vojni dala porušeni Evropi. Situacija je bila približno takšna: ZDA so po recesiji potrebovale trg za svoje proizvode, ki so ga našle v Evropi, v kateri je takrat primanjkovalo praktično vsega. Ker Evropa ni imela finančnih sredstev, so jim ponudile posojila, za katera so seveda zaračunale obresti. Amerika je tako lahko začela z zabavo, ki je trajala nekje do 70-ih let, ko se je realna rast njihovih plač nenadoma ustavila. Zdaj so imeli na razpolago dve možnosti: če so želeli nadaljevati s potrošniškimi orgijami, so morali več delati. Ker ta recept nekako ni deloval, so se morali začeti zadolževati. In tukaj pride na sceno Kitajska, današnji največji ameriški posojilodajalec. Posojilodajalec, ki daje posojila za to, da lahko še naprej kupuje njeno poceni robo.
V Evropi je v podobni poziciji Nemčija, ki je dolgo financirala rajanje Grkov in drugih ter jim prodajala svoje blago. Torej je za sedanjo krizo soodgovorna?! V določeni meri najbrž res. Toda kje je potem rešitev? Ali morda v tem, da začne zdaj z rajanjem Nemčija? Grki, Španci in drugi pa začnejo delati? In po možnosti hoditi na dopust v Nemčijo? Ali je to vsa poanta te zgodbe? Naj živi potrošniška družba in podobne neumnosti?
Seveda drži, da je tovrstno neravnotežje na dolgi rok pogubno za vse, tako za posojilodajalce kot tudi za posojilojemalce. Glede tega so zadeve dokaj jasne. Vendar pa se glavni problem najbrž skriva čisto nekje drugje. Glavni problem je namreč potrebno iskati v tistem zamolčanem, v tistem, česar te zgodbe eksplicitno ne povedo, to pa je ravno skrita predpostavka, ki vidi izhod iz krize v vzpostavitvi stanja, kakršno je bilo pred nekaj leti. Ki torej v tistem problematičnem obnašanju ne vidi problema, lekcije, ki bi jo bilo priporočljivo absolvirati, pač pa prav rešitev, kar je pravzaprav vrhunec absurda.
Nekateri že vidijo luč na koncu predora. Gospodarski kazalci da kažejo okrevanje. Te ljudi bi bilo potrebno urgentno poslati h kakšnemu dobremu okulistu. Ali pa psihiatru, če slučajno halucinirajo. Nekaj lepih številk na borzah in vsega naj bi bilo konec. To je iste vrste debilizem, kot tisti iz zgodbe o BDP. Zadevo bi bilo mogoče primerjati z zdravnikom, h kateremu prideš zaradi trdovratnega kašlja, ta pa ti izmeri pritisk in reče: »Z vašim pritiskom je vse v najlepšem redu, lahko ste popolnoma pomirjeni, saj očitno prekipevate od zdravja.« Na to karto sta igrala tako Rop kot tudi Janša in se na koncu s tistim skrajno bebastim izrazom na obrazu kar nista mogla načuditi, kako se je lahko vse skupaj tako bedno končalo. Saj je BDP vendar tako lepo kazal.