Kurent, dober dan!

V tokratnem pustno obarvanem fotofokusu se bomo osredotočili na praktični vidik kurentovanja, že večkrat obravnavani etnografski vidik bomo za spremembo pustili ob strani.

Cilj našega obiska pustno obarvanega Ptuja je bilo druženje z dvema kurentoma, Davorinom Rašlom in Ninom Galunom iz skupine Koranti Rogoznica, ki spada med najstarejše skupine tako imenovanih pernatih kurentov na Ptuju. Od svečnice do pepelnice je njun čas. Obdobje rajanja, odganjanja zime in privabljanja dobre letine in pomladi. "Še vsako leto nam je uspelo pregnati zimo. Zagotovo nam bo uspelo tudi letos," v popolni kurentovi opravi med poskakovanjem in zvonjenjem namigne 20-letni Nino Galun. A začnimo lepo po vrsti …

Kurentovanje kot družinska tradicija Tradicija kurentovanja se običajno prenaša iz roda v rod. Davorin Rašl je svojo prvo "korantovo" opravo oblekel že pri rosnih šestih letih, Nino Galun je to priložnost dočakal v 3. razredu osnovne šole. "V naši družini se tradicija 'korentovanja' vleče že skozi več generacij," na vprašanje o bližnjem srečanju s 'korantijo' odgovarja Davorin. Že njegov oče in dedek sta bila kurenta, najverjetneje bosta po tej poti stopala tudi sinova Anej in Rene.

S postopno liberalizacijo življenjskih navad so se od 18. stoletja dalje postopoma spreminjali tudi pustni običaji. "Do sredine 20. stoletja so bili kurenti lahko le neporočeni moški, danes so med njimi tudi poročeni, celo ženske," pojasni Davorin in stavek hitro pospremi z opazko, da zadnje večkrat prevzamejo vlogo spremljevalnih hudičkov. Pa da hitro izključimo (za nekatere samoumevno) povezavo med ženskami in hudiči, še dodatna razlaga. Hudički so spremljevalci kurentov, ki jih prepoznate po rdeči obleki, maski iz kožuhovine, okrašeni z rogovi, šilastim nosom in dolgim rdečim jezikom. Običajno so ogrnjeni v ribiško mrežo, ki jim simbolično služi za lovljenje duš in zbiranje darov, v rokah pa vihtijo manjše vile ali trizob.

Do opreme tudi na sejmih rabljene "korantije" Nakup kurentove oprave ni mačji kašelj, oskubi vas lahko za celo premoženje. Za celoten komplet boste odšteli tudi do tisoč evrov. Opremo je mogoče kupiti na "korantijah" – posebnih izdelovalnicah opreme za kurente –, cenejšo različico pa na sejmu rabljene "korantije", ki vsako leto poteka v januarju.

Bi nosili 30-kilogramsko obleko? "Sama oprema tehta med 30 in 40 kilogrami, ampak če ima človek veselje in voljo do tega, se navadi," lahkotno pripoveduje Nino, medtem ko ga s fotografinjo spremljava med oblačenjem in se čudiva sami hitrosti oblačenja. Res gre prav hitro … Osnova so rdeče bodičaste nogavice, stabilna obutev in rdeča rutica. Sledi oblačenje v kožuh iz ovčje kože – običajno je za oblačilo enega odraslega potrebno od pet do sedem ovčjih kož –, opasanje zvoncev – teh je pet, največji počiva na ledvenem delu– in jagoda vrh smetane – kurentova maska. Ta je izdelana iz ovčjega, pred drugo svetovno vojno tudi zajčjega kožuha. Namesto ušes se šopirijo peresa ptic, puranov in gosi pri pernatih kurentih in kravji rogovi pri rogatih. Nos spominja na svinjski rilec in je posebej prišit na podlago, brki so iz sirka (spomnite se na sirkova omela), zobje pa iz belega fižola, nanizanega na vrvico. Dolg rdeč jezik je iz rdečega blaga ali usnja in mora seveda vzbujati čim več groze. Na vrhu glave je še dvoje lesenih paličic, prepletenih s pisanimi trakovi, nekateri imajo okrašene še s papirnatimi rožami, po katerih jih dekleta lažje prepoznajo. Med obvezno opremo spada še ježevka, tanjši lesen kij, namenjen obrambi, občasnemu prenašanju maske in zadnje, a ne nepomembno – za zbiranje robčkov, ki jih v znak simpatije vežejo mlada dekleta. Ježevka je okrašena z barvami, ki označujejo pripadnost skupini, in posušeno ježevo kožo, pribito na konec palice. Ne skrbite, v ta namen ne poteka množično pobijanje ježev, temveč se uporablja zgolj koža tistih bodečih živali, ki so svojo pot sklenile pod avtomobilskimi kolesi. "Ježevko moraš obvezno imeti vedno pri sebi. Če ti jo ukradejo, je to prava katastrofa in sramota," posvari Davorin.

Od kurentovega skoka na svečenico do pokopa pusta na predvečer pepelnice Kurenti sezono odprejo s kurentovim skokom na svečnico in končajo s pokopom pusta na predvečer pepelnice. "Na svečnico se udeležimo kurentovega skoka, ki simbolizirala začetek pusta," pojasni Davorin. Ta vsa leta poteka na domačiji nekdanjega princa karnevala Zokija Metevža drugega. Kurenti si takrat prvič v tekočem letu nadenejo zvonce in s skakanjem in zvonjenjem odganjajo zimo, privabljajo pomlad in prinašajo dobro letino. "Kurentovega skoka se udeležimo brez maske, opremljeni le z ježevkami in zvonci, celotno opravo pa si oblečemo šele v soboto ali nedeljo pred pustom," pravi Davorin. Med zaslužnimi meščani izberejo tudi princa karnevala, ki za obdobje desetih dni prevzame oblast nad mestom. Sliši se dobro, a žal je njegova funkcija zgolj protokolarne narave.

Veliki finale Po pestrem nedeljskem kurentovanju, "kot ga še ni bilo", je v torek na sporedu še veliki finale: pokop pusta, ki simbolično končuje norčavi pustni čas. Pustni ja, a norčavost se, kot kaže, v preostalih sferah življenja nadaljuje …