Konec igre, začetek vojne

Po še dveh prepričljivih nastopih senatorja iz Illionisa Baracka Obame na zadnjem dnevu primarne sezone je le še vprašanje ur, morda dni, kdaj bo Hillary Clinton prisiljena priznati, da tudi njena matematika ne daje več upanja ter da je senator Obama tisti, ki je na volišča pripeljal nove obraze in bolj razvnel demokratske volivce. Težko je ostati ravnodušen ob njegovih »nabiralniških« zmožnostih, pa najsi gre za bero na voliščih ali na srečanjih, namenjenih kopičenju denarja za predsedniški boj. Šestmesečne primarne volitve v ZDA že dolgo niso bile tako razburljive in s poudarjanjem osebnostnih lastnosti tekmeca na rahlo voajerski način privlačne. Tako Hillary Clinton kot Barack Obama sta prispevala k temu, da ima demokratski volilni boj že skorajda razsežnosti hollywoodske uspešnice. Le da njen srečni konec še zdaleč ni zagotovljen.

Dejstvo, da lahko zmaga le eden, je pač neizprosno. V zadnjih tednih je bilo onstran luže veliko govora o tem, kdo od obeh - v politiki nedvomno manjšinskih predstavnikov – ima več možnosti, da osvoji Belo hišo. Barack Obama je z nastopi risal podobo navdahnjenega politika, ki v post-Bushevskih časih poudarja predvsem nasprotje in prelom z zdajšnjim. Pri tem, da njegovi programi ne obljubljajo nemogočega, kar sicer velja tudi za senatorko Clintonovo, ki pa –no, to je bolj osebno mnenje - ne premore toliko karizme. Manj logični in časom primerni so denimo fiskalni prijemi, omejeno karizmatičnega, a simpatičnega (tudi tu se lahko strinjate ali pač ne) Johna McCaina, ki naj bi se nad proračunsko luknjo in Irak menda spravil s podobnima pristopoma, kot ga ima zdajšnji predsednik. Ni rečeno, da bo kampanja tekla po demokratskih željah in ekonomskih tirnicah. In tudi ni rečeno, da bi Obama v njej zmagal. Ali Clintonova, ko smo že pri tem. Demokratska volilna igra se končuje, začenja se petmesečna predsedniška vojna.

Skorajšnji umik Hillary Clinton pušča odprta vprašanja predvsem glede zmožnosti Baracka Obame pri prepričevanju tradicionalnih belskih okolij, v katerih je v njunem boju skorajda pregovorno prevladovala senatorka. Možen je tudi premik teh volivcev med volivce dokaj liberalnega republikanskega senatorja McCaina. V tej igri utegne biti za ohranitev teh glasov odločilen tudi glas Clintonove. Če želi zmago za demokratsko stranko, bo morala požreti nekaj svojega ponosa in se postaviti za senatorja Obamo. Ne glede na to, ali bo njegova podpredsedniška kandidatka? Tu je vsaj še John Edwards. Ali bo to dovolj, da demokratski kandidat premaga republikanskega? Ni nujno. John McCain je prebrisan politični lisjak in »njegovi ljudje« bodo izkoristili vsako priložnost, da ne-Bushevemu delu v stranki omogočijo še štiri leta vladanja. Težke gospodarske razmere, visoka cena goriva in hrane, nizka vrednost dolarja, izguba delovnih mest, nejasen razplet vojne v Iraku in Afganistanu, (ne)ustreznost pristopa do Irana ali arabsko-izraelskega spora. Vse to so teme, ki govorijo v prid demokratski strani na novembrskih volitvah. A vedno znova se pojavlja tista šala: češ, kadar demokrati postavijo strelski vod, se pač razvrstijo v krog.