Gulič: Raje imam cokle Kopitarne Sevnica

Kot pravi sam, ni član nobenega motorističnega kluba, raje cokle Kopitarne Sevnica kot čevlje Manola Blahnika, v politiki pa bo ostal, ker "vrata v slovensko politiko na drugi strani nimajo kljuke". Po vašem imenovanju za direktorja urada za verske skupnosti ste povzročili nemalo sivih las naši RKC, sploh zaradi vašega predloga glede verske svobode. Kako po dveh letih vodenja sodelujete z našo največjo versko skupnostjo? Nisem opazil, da bi imela KC kaj več sivih las, moja jutranja srečanja z ogledalom pa mi dajo vedeti, da jih jaz imam precej več. Sicer pa s to versko skupnostjo in njenimi uslužbenci sodelujemo spoštljivo in korektno tako kot z vsemi drugimi, kar se mi zdi tudi edino prav. Kamen spotike naj bi bilo tudi vaše članstvo v motorističnem klubu MC Satan's brothers oziroma znak kluba. Kateri motor vozite? Najprej popravimo nekaj zadev, ki se vlečejo kar naprej po medijih. MC Satan's brothers je bil ugleden klub, razformiran, še preden sem vstopil v politiko. Doslej nisem bil član nobenega kluba, ampak sem tako imenovani free rider, tretjič, kar se mi zdi najpomembnejše: mnogim klubom sem tudi kaj svetoval, jim pomagal pri urejanju dovoljenj za zbore in še kaj, z vsemi bajkerji sem prijatelj, ne vrednotim, kateri skupnosti pripadajo, in veseli smo, kadar se srečamo. Vozim pa, kar mi pride pod roko, običajno pa royal enfield bullet 500. Tudi na pogled ste bili netipičen predstavnik v državnem zboru, govori se tudi, da naj bi se zaradi vašega stila pojavljali predlogi glede primernega načina oblačenja. A vi se ne daste, katerega kosa oblačila ne bi nikoli in pod nobenim pogojem zamenjali? V tem mandatu nisem poslanec, se pa pripravljam, da bom spet. Da bi kakšna vlada sprejela pravila oblačenja, sploh pa, da bi to sprejemali zaradi mene? Dajte, no! Na noben del oblačila nisem tako vezan, da bi ga kdaj ne zamenjal, je pa res, da imam raje levis kot versace, da imam raje cokle Kopitarne Sevnica kot čevlje Manola Blahnika in raje majice s kakšnim poučnim napisom kot pa srajce. Se me pa da videti tudi v obleki. Kateri vir informacij najpogosteje uporabljate: tisk, radio, TV ali internet? Vse to, pač odvisno od tega, kaj me zanima in koliko me zanima. In še en vir se mi zdi pomemben, čeprav ni javen: pogovori z ljudmi, ki kaj vedo. O čem se ljudje glede vas najbolj motijo? Tisti, ki me poznajo, se v glavnem ne motijo, oni drugi, ki me ne poznajo, pa tako ali tako vedo vse, In so nezmotljivi. Kateri trenutki v življenju vas sproščajo oziroma kako si napolnite baterije? Na motorju si polnim baterije, pa ob dobri glasbi, zanimivi knjigi, s prijateljskim klepetom … Sproti pa na jutranji vožnji iz Trbovelj v Ljubljano, s kavo v Hotiču in popoldansko večerno vožnjo domov. Pa še kaj bi se našlo. Dopolnite stavek Naj sosedu… …obrodi obilo in mu bo v veselje ! Preden ste se podali v politiko, ste učili slovenski jezik, bili ste tudi asistent na FF na katedri za srbsko in hrvaško književnost. Vas lahko na podobnem mestu pričakujemo še kdaj ali ste dokončno opustili možnost, da bi še kdaj poučevali? Ničesar ne izključujem, vendar pričakujem, da bom ostati v politiki. Vrata v slovensko politiko nimajo kljuke na drugi strani. Na kateri dosežek ste kot direktor vladnega urada za verske skupnosti najbolj ponosni oziroma kaj bi še želeli izboljšati? Prvi pomemben dosežek je bil, da se je doregistriralo kar 42 skupnosti v Republiki Sloveniji, saj se je nezaupanje do mene in urada, ki so ga eni sejali, res dobro prijelo. Tudi predlog sprememb zakona o verski svobodi je ena od pomembnih zadev, pa kakorkoli se bo končala glede na skrajšan mandat državnega zbora. Tretja reč, če ni ta prva, je, da so vsi, ki imajo kakršnekoli opravke na uradu, z našim delom zadovoljni in presenečeni nad hitrostjo odgovarjanja in reševanja. Predvsem pa sem pa ponosen na kolektiv, na ljudi, zaposlene na uradu, in vesel, da sem z njimi. Kaj bi želel izboljšati? Eh, kaj le – vse, kar se nam zdi, da ni dobro. Prostore svobode je treba odpreti in okna imeti vedno odprta. Dela dosti.