En minister ne more rešiti vlade

Nekdanja ministrica pravi, da je položaj ministra za delo, družino in socialne zadeve Ivana Svetlika zelo težak, vendar kljub temu meni, da se zadev ne loteva na pravi način. Reforme so nujne, vendar take, ki bodo upoštevale socialni dialog. Vlada, v kateri je sodelovala sama, pa se jih ni lotila, ker so predsedovali Evropski uniji, zato jim je za reforme zmanjkalo časa. Že nekaj dni je minilo od referenduma o malem delu, ste zaradi izida veseli ali žalostni? Niti eno niti drugo, saj smo že v začetku vedeli, da je zakon v državnem svetu doživel veto. Z njim niso bili zadovoljni ne upokojenci, ne študentje, ne brezposelni. In že v začetku je kazalo, da bo zakon padel na referendumu.

Vas je tako prepričljiva zmaga nasprotnikov malega zakona presenetila? Tako visokega odstotka proti nisem pričakovala. In to je še dodatno znamenje vladi, da pri oblikovanju tega zakona ni ravnala ustrezno.

Kaj je po vašem mnenju glavni razlog za takšen poraz? To je zagotovo pomanjkanje socialnega dialoga s sindikati, upokojenci, delodajalci ali študenti. Zadnji so nezadovoljstvo nad predlogom zakona pokazali že z demonstracijami. Zakon nikoli ne more biti uspešen, če z njim niso zadovoljni tisti, ki jih zadeva. Vsak minister zapriseže, da bo delal za blaginjo državljank in državljanov, in tega se mora zavedati, zato je pri vseh zakonih s področja sociale nujen socialni dialog.

Ali je študentsko delo treba urediti ali je v redu takšno, kot je? Najprej moramo urediti status študenta. Danes je ogromno fiktivnih vpisov, bilo naj bi jih med 30 do 40 tisoč. Njihov vzrok pa je zagotavljanje socialnega položaja z delom prek študentskih servisov. Tudi fakultetam ustrezajo tovrstni vpisi, saj število vpisov pogojuje določeno vsoto denarja. Druga stvar, ki bi jo morali nujno urediti glede statusa študenta, pa so štipendije, to je njihovo povečanje. Toda ne s takim zakonom o štipendiranju, kot ga je pripravila vlada. Ta namreč ukinja državne štipendije in nekoliko poveča denarno socialno pomoč do 18. leta, na drugi strani pa dela veliko diskriminacijo med študenti, saj predlaga, da po novem lahko dobiš tudi do tri oziroma štiri vrste štipendij v vrednosti najvišjega limita, to je 400 evrov, toda le tisti, ki bodo vstopili v štipendijski sistem po novem zakonu, za stare pa to ne velja. In tako se poraja vprašanje, ali je zakon sploh ustaven. Najprej moramo torej urediti status študenta in štipendijsko politiko, da fakultete ne bodo postale socialne ustanove mladih.

Kako bi vi to uredili? Z regulacijo in omejitvijo vpisov, da študira tisti, ki ima status študenta, kakor tudi s štipendijsko politiko, ki bo študentu omogočala, da bo lahko s štipendijo študiral. To pomeni, da bi morali dati posebne dodatke na oddaljenost študenta od kraja bivanja, deficitarne poklice, pozabiti pa ne smemo niti na socialni položaj študenta. In ko bo štipendija primerna, bo študentsko delo postalo le dodatek za izboljšanje standarda, za počitnice, potovanja, knjige, ne pa za golo preživetje študenta.

Lepo se sliši, toda ali obstaja denar za takšno povišanje štipendij? Denar je. Danes del koncesij pripada študentskim servisom, del študentskim organizacijam in le del štipendijam. Jaz bi naredila obratno. Koncesija naj bodo v 80 odstotkih namenjena štipendijam. Za študentske servise pa je vprašanje, ali jih potrebujemo. Imamo namreč zavode za zaposlovanje, ki bi lahko to delo opravljali enako kakovostno.

Vi ste bili ministrica za delo, družino in socialne zadeve, zakaj tega niste uredili takrat? V našem obdobju smo sploh prvič sprejeli sistemski zakon o štipendiranju. Štipendijsko politiko je do tedaj urejal zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Z omenjenim zakonom o štipendiranju smo omejili koncesije tako, da so bile bolj pravično razporejene. Zdaj bi lahko naredili le izboljšavo tega zakona, ne pa da ga na novo pripravljajo. Pri vsakem zakonu moraš pogledati, kaj je v njem dobrega in kaj slabega.

Toda zakon o malem delu omejuje tudi nelojalno konkurenco, ki jo pomeni študentsko delo … Država uravnava trg dela. Reforme niso samo na področju ministrstva za delo. Strateške reforme so tiste, ki zajemajo vso vlado. Danes, ko je proračun prazen, nas bo rešilo le ustvarjanje novih delovnih mest. Delodajalce seveda zanima čim cenejša delovna sila, vendar je država tista, ki, kot že rečeno, regulira in onemogoča izkoriščanje delavcev. Sama bi celo v novo ustavo dala določilo prepovedi suženjstva in spoštovanje dostojanstva delavca na delovnem mestu. Država mora poskrbeti tudi za spodbude gospodarstvu, kot na primer s finančnimi olajšavami ali spremembami šolskega sistema. Vedeti moramo namreč, da danes študentsko delo zagotovo zavzema 25 tisoč delovnih mest, ki bi jih lahko zasedli na primer mladi s srednješolsko izobrazbo, zato je treba urediti status študentov, delavcev in varno zaposlitev. Seveda pa je tudi delodajalcem treba dati možnost, da se bodo čim prej odločali zaposlovati mlade. Mogoče z neko novo vrsto pripravništva, ki bo omogočalo čimprejšnji vstop mladih na delovno mesto. S tem bo tudi delodajalec dobil možnost, da ugotovi, ali želi določenega mladega človeka obdržati. Mladi pa bi z njim dobivali delovne izkušnje.

Kot kaže, prihaja še kar nekaj referendumov in zagotovo bo največ prahu dvignil tisti o pokojninski zakonodaji. Je po vašem mnenju pokojninska reforma nujna? Pokojninska reforma je nujna, vendar predlagani pokojninski zakon ne prinaša celovite reforme, ampak le polni državni proračun, ki je prazen. Za celovito reformo bi morali spremeniti delovno pravno zakonodajo. S tem, ko namreč vlada dviguje starost, bi morala že prej spremeniti zakon o delovnih razmerjih in prilagoditi delovna mesta starejši populaciji. Morali bi imeti tudi selektivno upokojevanje, saj bodo nekateri lahko dosegli 65 let na določenih delovnih mestih, drugi pač ne. Vlada se tudi ne zaveda, da bomo imeli z zvišanjem starosti za upokojevanje več bolnikov in invalidov, kar bo prav tako zmanjševalo proračun. Predlagana sprememba pokojninske zakonodaje je pomanjkljiva tudi, ker sploh ni upoštevala pripomb sindikatov in delodajalcev, vlada je znova padla na preizkusu socialnega dialoga. Ob tej priložnosti bi omenila še, da smo v prejšnji vladi podpisali socialni sporazum s socialnimi partnerji za leta od 2007 do 2009, zdajšnja vlada bi morala s socialnimi partnerji podpisati nov sporazum. Ta je pri strateških odločitvah in reformah zelo pomemben kot podlaga vladi za delo v prihodnosti. Ker socialnega sporazuma ni, so posledice takšne, kot so, nezadovoljstvo in referendum na referendum. Ne gre le za francosko-nemški vlak, gre tudi za slovenskega, zato je pomembno, da bi dosegli kar najširše soglasje.

Je kakšna stvar v predlagani pokojninski zakonodaji v redu? Dobro je to, da so v tem zakonu izločeni socialni transferji, da v pokojninski blagajni ostane res tisto, kar se plačuje iz prispevkov. Pokojnina namreč ni socialna pravica, ampak izvira iz dela.

Zakaj se pokojninske reforme niste lotili že v času, ko kriza še ni bila tako huda? Vaš nekdanji ministrski kolega gospod Jože P. Damijan pravi, da zlasti zato, ker se je prejšnja vlada bala odziva javnosti. Zakon je bil že pripravljen, in sicer so bile vanj vključene zgolj spodbude. Nagraditi smo želeli ljudi, ki vztrajajo v delovnem razmerju. Vsekakor pa je bil cilj zakona, da ne poslabša položaja žensk, da jim ne podaljšuje delovne dobe oziroma jim jemlje pravic, ki so jih že imele. Zakonodaje pa nam ni uspelo izpeljati, ker je bilo zaradi takratnega predsedovanja Slovenije Evropski uniji veliko obveznosti in je zmanjkalo časa za dogovarjanje s socialnimi partnerji. Bil pa je spisan in pripravljen ter je ostal v predalih ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, še vedno mora obstajati, imel pa je samo pozitivne spodbude.

Mislite, da ga je kdo prebral, ko ste vi odšli? Tega pa ne vem.

Kaj menite o delu zdajšnjega ministra za delo, družino in socialne zadeve Ivana Svetlika? To ministrstvo ima zelo široke pristojnosti in spremembe zakonov na tem področju mnogokrat potrebujejo socialni dialog. Toda če bi ga primerjala s preostalimi ministri, je naredil zelo veliko. Ne moreš pa delati pod nekimi semaforji, vladno politiko moraš za celovito reformo zapeljati na vseh področjih. En minister ne more rešiti vlade. Položaj ministra Svetlika je danes zelo težak, saj je na tem slovenskem vlaku ostal edini, ki vodi reforme.

Kaj bi morale biti v prihodnji vladi prioritete ministrstva za delo, družino in socialne zadeve? Vsekakor odpiranje novih delovnih mest in zaposlovanje mladih. Povečanje števila aktivnih prebivalcev nas bo rešilo iz revščine. Vedeti moramo, da bo za to vlado, katerakoli vlada že bo naslednja, ostal prazen proračun, treba bo varčevati na vseh področjih in polniti proračun. Zadnje pa lahko dosežemo, kot že rečeno, le s povečanjem števila aktivnega prebivalstva. Vsa ministrstva in njihovo delo se bodo morali usmeriti k temu cilju.

Bi v prihodnjem mandatu, ne glede na to, kdo bo mandatar, znova sprejeli mesto ministrice za delo, družino in socialne razmere? Menim, da je to najtežji resor, saj pravzaprav krojiš usodo človeka od rojstva do smrti. Mislim, da je en mandat dovolj, ker je to trdo delo, še posebno če se dogovarjaš s socialnimi partnerji o spremembah posameznih zakonov, tako kot smo se v prejšnji vladi, in usklajuješ mnenja v državnem zboru. Skratka, pošteno bi premislila, ali bi mesto znova sprejela.