Dobri sosedski odnosi …

Več kot leto dni je odkar sta se predsednika vlad Janez Janša in Ivo Sanader na Bledu načelno in neformalno dogovorila o premiku vprašanja morske meje pred Meddržavno sodišče v Haag. Tam naj bi, kot je slišati, upoštevaje načelo pravičnosti, Slovenija dobila kar ji pravično in zgodovinsko pripada. Dejstvo je, da se morata o uporabi te vrste pravnega načela strani dogovoriti, vsi pa vemo, da je pravičnost subjektivna in v tem pogledu težko enako prebavljiva za obe strani. Možnost, za katero Bruselj ne mara slišati, je – kot to vidijo v Zagrebu – izsiljevanje Ljubljane v pristopnem procesu k evropski povezavi. A “razni zemljevidi”, kot je že pred časom govoril zdaj že nekdanji minister Dimitrij Rupel, niso dajali vtisa, da je hrvaška stran brezmadežna. Francoski predlog naj se dvostranska vprašanja izločijo iz procesa hrvaškega približevanja je po svoje logično nadaljevanje politike Bruslja, po drugi strani pa utegne prinesti hrvaško (javno) soočenje z realnostjo na področjih, kjer Slovenija menda blokira napredek. V prvi vrsti je to soočenje povezano s povsem realno zaznavo, da morajo države kandidatke za vstop v Evropsko unijo in še prej za zaključek pogajanj z njo pač doseči neka merila. Glede na opis razmer v naši južni sosednji državi, kjer unija med največjimi zalogaji šteje boj proti korupciji, je ta pot še dolga. Ne glede na to, da je ciljni datum znan, namreč prihodnje leto.

Pravična rešitev odprtega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško je pravzaprav nemogoča, saj gre za temo, ki je dodobra vpeta v vsakdanjost politične retorike. Obljube o pravičnosti v korist ene strani naproti drugi so v obeh javnostih zvišale pričakovanja do te mere, da bosta le stežka sprejeli razrešitev mejnih, ozemeljskih vprašanj, ki bi bila pogojno rečeno v škodo eni ali drugi strani. Prav zato se kompromis ponuja kot najbolj vzdržna rešitev, do katere lahko strani prideta zgolj na podlagi dogovora. Najsi bo to dogovor o tem, da o nekaterih, točno določenih delih meje odloča tretja stran, ali pa da bi bila celotna rešitev tako mejnega kot drugih odprtih vprašanj sprejeta v paketu. Kot kompromis, ki daje eni strani nekaj v zameno za odrekanje druge strani in obratno. Pri čemer ne bi bil nihče popolnoma zadovoljen. Nekaj podobnega sta skušala preminula Račan in Drnovšek, vendar je tisti poskus pač propadel. Novi poskusi za zdaj rešitev niso dali.

Vlado Boruta Pahorja čaka nekaj dokaj zahtevnih odločitev, povezanih s Hrvaško. Pri tem izbira zunanjega ministra Samuela Žbogarja na drugi strani Dragonje vsaj glede na pisanje hrvaških časnikov daje vtis, da bo slovenska diplomacija bolj umirjena. Kot rečeno, pa krepko spolitizirana ter večkrat v politikantske namene zlorabljena odprta vprašanja težko dopuščajo kakršnokoli popustljivost. Ravno ta oreh pretiranih pričakovanj je v odnosih s Hrvaško eden najtrših.