Burka in nacionalna identiteta

Za prepoved se, kot je to ob številnih priložnostih jasno ponovil in poudaril, zavzema tudi predsednik Sarkozy. Sledilo naj bi iskanje podpore za sprejetje parlamentarne resolucije, katero bo na koncu okronal zakon. Vse skupaj je bržkone potrebno razumeti v kontekstu razprave o francoski nacionalni identiteti, ki se je razplamtela po tekmi nacionalne nogometne reprezentance, na kateri so gledalci sredi Francije (!) izžvižgali marseljezo. Ob tej priložnosti so izrazi na obrazih nekaterih predstavnikov najvišjih javnih funkcij že dajali slutiti, da zadeva ne bo šla skozi kar tako. Podobno prepoved skušali uvesti na Nizozemskem Francozi imajo nek poseben talent za prezentacijo lastnih nacionalnih problemov kot tako rekoč univerzalnih, ali bolje: globalnih. In res, zdi se, da cela Evropa pozorno spremlja delo parlamentarne komisije, ki se ukvarja z omenjeno problematiko. Pa ne samo Evropa, sodeč po medijski odmevnosti je zadeva zanimiva tudi za Američane, ki se sicer za razliko od drugih delajo, kot da jim je jasno vse – pokroviteljska drža, ki pravzaprav tudi samim Francozom ni tako tuja. V Evropi so podobno prepoved že pred štirimi leti skušali uvesti na Nizozemskem, vendar je bila podpora premajhna. V bližnji prihodnosti se napovedujejo določene dejavnosti v tej smeri v Italiji. V Nemčiji je situacija različna: v nekaterih deželah so učiteljicam v šoli prepovedane celo naglavne rute. Skratka, če odmisliš lokalne posebnosti, je z bolj ali manj podobnim problemom soočena cela Evropa.

Veliko število muslimank prepoved podprlo Na prvi pogled se zdi, da se temu problemu reče islam. Toda samo na prvi pogled, kajti zadeve so v resnici bolj zapletene. Brez dvoma je problem z islamom povezan, a po drugi strani ne kaže spregledati dejstva, da je presenetljivo veliko število muslimank prepoved podprlo. Konec koncev koran ne zapoveduje nošnje burk. To nošnjo zapoveduje salafistično gibanje, ki spada med skrajne veje islama, kar pomeni, da se za burkami skrivajo tiste muslimanke, ki hočejo biti bolj muslimanske od običajnih vernikov in potemtakem predstavljajo nekakšno avantgardo islama.

Obraz nosilni element posameznikove identitete V moderni evropski kulturi velja obraz za nosilni element posameznikove identitete. Ko greš na banko, moraš pokazati osebni dokument, na katerem je tvoja fotografija, ki jo uslužbenka pogleda in ugotovi, ali ustreza živi podobi. Isto velja za volitve, temeljni politični akt sodobne evropske družbe, katere osnovno enoto predstavlja avtonomni posameznik. Njegovo istovetnost bi bilo mogoče opredeliti kot ujemanje med podobo na dokumentih in živo telesno prisotnostjo. Posameznik se sicer lahko s kirurško pomočjo spremeni tudi v Miki miško, kakor na primer pokojni Michael Jackson; lahko spremeni ime in naslov, celo spol, pomembno je le to, da so spremembe ustrezno zabeležene v osebnih dokumentih. V nasprotnem primeru nastane problem.

Ženske postale politična bitja šele v dvajsetem stoletju Danes se zdijo te zadeve samoumevne, toda če pomisliš, koliko glav je moralo pasti, da so se stvari postavile tako, kot so se, samoumevnost naenkrat obledi. V predmodernih evropskih družbah je predstavljal osnovno politično enoto ne posameznik, pač pa pater familias, oče, ki je imel nad svojo družino podobno oblast, kakršno je imel nad njim suveren. Vsaj na načelni ravni je veljalo, da suveren nima pravice posegati v privatno sfero doma. Stvari so se dramatično spremenile s francosko revolucijo in deklaracijo o človekovih pravicah, vendar pa je moralo miniti še precej časa do ugotovitve, da so v človekove pravice zajete tudi ženske. Ženske so postale politična bitja zelo pozno, šele v dvajsetem stoletju. Zaradi tega je situacija najbrž še toliko kočljivejša.

Zakrivanje navdaja ljudi s strahom in nelagodjem V evropski perspektivi – in edino ta tukaj velja – se zato ženska v burki kaže kot regresija, kot nekaj, kar smo dobri Evropejci z olajšanjem pustili za sabo. Ženska v burki je očitno nepolitično bitje, ki je svojo osebno identiteto podredilo moževi, očetovi, bratovi … – kdo bi vedel čigavi!? S svojo groteskno pojavnostjo spravlja ljudi na ulici pravzaprav v zadrego, ker v njej težko prepoznajo bližnjika, ki bi utegnil vsaj na daleč spominjati na človeka iz deklaracije o človekovih pravicah. To čudno bitje je praktično neopredeljivo, o njem je mogoče reči vse in nič, skratka: kar koli. Le kaj neki tam skriva: bombo, kalašnika, obogateni uran??? V času, ko se morajo potniki pri pregledih na letališčih odpovedati vsakršni zasebnosti, postaja tovrstno zakrivanje nekaj, kar navdaja ljudi s strahom in nelagodjem. Glede na to, da pripadajo skrajnim vejam islama tudi teroristi, se je težko znebiti neprijetnih asociacij. Na ta način burka nujno soustvarja mit o nevarnem islamu, katerega gradbeni element tvorijo najrazličnejši stereotipi, ki se poljubno lepijo nanjo. Za mit sicer velja, da je imaginaren, proizvod domišljije, toda zaradi popolne odsotnosti realnega, npr. muslimankinega negotovega pogleda, so njegovi učinki še kako realni. Za samo realnost strahu pač ni pomembno, ali ima realno podlago ali ne.

Ženske v burkah prihajajo iz predmestij Javna razprava bi bila brez dvoma produktivnejša, če bi se osredotočila na problem getoizacije priseljencev v predmestjih, kajti ženske v burkah prihajajo v večini primerov ravno od tod. V tem oziru je bilo narejeno odločno premalo. Getoizacija kot taka je rodovitna podlaga za ustvarjanje najrazličnejših mitov. Velik del uspeha mita o židu v nacistični Nemčiji je potrebno pripisati ravno njihovi učinkoviti getoizaciji. Ko so bili daleč od oči, so bili dovolj daleč tudi od srca in domišljija je dobila prosto pot. Na ta način se artikulira dialektika strahu in sovraštva: prebivalci getov zbujajo na podlagi najrazličnejših predsodkov pri poštenih državljanih najprej strah, ki se mu hitro pridruži tudi sovraštvo. In kadar pride do medsebojnih stikov, se na eni strani še poglobi občutek izključenosti, na drugi pa ogroženosti. Ko se ta resentiment dovolj dolgo nabira, je dovolj že najmanjša iskrica in hitro pride do požara, ki ga ni najlažje obvladati. Sarkozy se na take požare brez dvoma dobro spozna; konec koncev je bil v času, ko so izbruhnili, kot notranji minister dejansko prvi gasilec v državi.

Poanta vsega skupaj je tako v tem, da se nahaja ženska v burki v sodobni laični družbi nekje na tistem nadvse subtilnem robu sprejemljivega. Če narediš miselni eksperiment in postaviš kot njeno skrajno nasprotje nudizem, se lahko kaj hitro zapleteš v nedoslednosti. Zakaj bi bilo tem ženskam dovoljeno nekaj, kar nudistom ni? Dobro, nudizem običajno ni del kakega religioznega gibanja. Toda ali bi bilo kaj drugače, če bi iz temeljnih načel svojega gibanja sestavili panteistično doktrino v stilu ekološke vrnitve k naravi in potem na tej podlagi organizirali nudistično cerkev? Ali bi bil potem nudist na cesti sprejemljiv?

Burke ne spadajo v nacionalno identiteto Zdi se, da je edini konsenz, ki so ga Francozi v teh razpravah dosegli, ta, da burke nekako ne spadajo v nacionalno identiteto. Problem je v tem, ker bi očitno radi prišli do definicije nacionalne identitete z matematično natančnostjo. Premalo ljudi se zaveda, da potem, ko so se tako dolgo trudili narediti iz afriških domorodcev Francoze, to na noben način ni moglo ostati brez posledic. Nacionalna identiteta je nekaj dinamičnega, kar se v svojem bistvu ne pusti zapreti v določen pojmovni okvir. Šele ko to zares dojameš, lahko postanejo takšne razprave produktivne. Francoze v vsakem primeru čaka zanimiva pomlad.