Vedno, ko se je politika vmešala v prodajo Mercatorja, se je cena, po kateri so bili kupci pripravljeni plačati delež v najboljšem sosedu, v naslednjem krogu znižala, opozarja ekonomist Anže Burger.
Konzorcij prodajalcev približno 53-odstotnega deleža največje slovenske trgovske družbe Mercator je svoj delež prodal hrvaškemu Agrokorju. S tem se je tik pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami končala jara kača prodaje najboljšega soseda.
Mercator kot partizani in domobranci
Zaradi prodaje so se okrepili strahovi zaposlenih in dobaviteljev, temo so pred volitvami zagrabile tudi številne stranke. Burger je prepričan, da je predvolilna tema prodaje Mercatorja oziroma privatizacije enaka drugim predvolilnim temam, ki so se pojavljale na preteklih volitvah – razmerju med Cerkvijo in državo, partizani in domobranci …
To so teme, ki za prihodnost Slovenije nimajo nobene vloge. "Tega ne moremo spremeniti, četudi se vsi politiki postavijo na položaj proti privatizaciji. Evropski komisiji smo se zavezali, da bomo privatizirali podjetja v državni lasti, tega se bomo morali držati. Privatizacija je nujna in se bo nadaljevala. Če ne drugače, s povečanimi pritiski iz tujine," je jasen Burger.
Katerikoli lastnik – tuji ali domači – bo moral optimizirati poslovanje
Kot pravi, pa se žal lahko zgodi, da bo privatizacija pred volitvami glavna tema, ki bo zastrla vse pomembnejše teme – kako izpeljati strukturne reforme, katere izpeljati prej, na kakšen način. "To so resnično pomembne teme, žal pa se bomo pogovarjali o privatizaciji, ki je zakoličena tema, to se bo zgodilo."
Glede strahu pred odpuščanjem in o morebitnih težavah slovenskih dobaviteljev Burger poudarja: če bo Mercator nadaljeval smernice, ki jih je imel zadnja leta, se pravi, da bo njegov tržni delež upadal na račun diskontnih trgovin, bo moral katerikoli lastnik – tuji ali domači – nadaljevati optimizacijo poslovanja, kar vključuje tudi prilagajanje števila zaposlenih manjšemu tržnemu deležu.
Tudi slovenska živilskopredelovalna industrija se bo morala prilagoditi
Enako velja za dobavitelje. "Na koncu mora vedno nekdo plačati ceno bolj ugodnih aranžmajev med maloprodajo in slovenskimi živilskopredelovalnimi podjetji. Ta cena vedno pade na kupce, če so jo pripravljeni plačati. Toda zdaj imamo kupci v Sloveniji precej boljše alternative – cenejše proizvode, ki so prav tako kakovostni, v večini primerov smo se Slovenci odločili za nakup v bolj ugodnih trgovinah. Nekdo bo moral popustiti – Mercator ali slovenska živilskopredelovalna industrija."
Oba se bosta morala prilagoditi novim konkurenčnim razmeram, da bi povečala produktivnost, učinkovitost poslovanja ob izboljšanju kakovosti proizvodov. To čaka obe strani ne glede na to, ali je lastništvo tuje ali domače.
Janković je Mercator prezadolžil, prodaja leta 2005 je bila napaka
Burger je tudi zadržan glede besed nekdanjega prvega moža Mercatorja Zorana Jankovića, da je ta leta 2005 zapustil najboljšega soseda v dobri kondiciji: "Mislim, da je to napačno. Mercator se je hitro širil, vendar se je širil z velikim dolgom. Janković je na veliko zadolžil Mercator, postal je finančno nevzdržen."
Napaka je bila tudi, da so Mercator leta 2005 prodali slovenskim lastnikom – Pivovarni Laško in Istrabenzu – ki so nakup financirali v glavnem s čezmernim zadolževanjem, breme dolga v teh družbah pa je načelo stanje njihovih lastnih podjetij.
Neproduktivno vmešavanje politike v prodajo Mercatorja
Glavna težava je bila, da so hoteli narediti konglomerat slovenske proizvodnje in maloprodaje, v resnici pa je šlo za velik finančni vzvod, ki se je v krizi izkazal za zelo problematičnega, pojasnjuje Burger.
Kot pravi, je bilo še kar nekaj možnosti za prodajo teh deležev, vendar se je politika žal vedno znova vmešala, tako da se je v vsakem naslednjem krogu prodaje cena, po kateri so bili kupci pripravljeni plačati za delež v Mercatorju, vedno znižala. Tako imamo zdaj precej nižjo ceno, kot je bila najboljša Agrokorjeva ponudba. Mercator bi morali prodati pravim lastnikom že prej, poudarja ekonomist.