Mastnak: Verjamem, da lahko vladi uspe Slovenijo potegniti iz krize brez pomoči

Na Planet Siol.net smo se pogovarjali z izvršnim direktorjem Alta Skupine Simonom Mastnakom, ki nam je predstavil svoj pogled na gospodarski položaj Slovenije in na ukrepe za izhod iz krize.

Slovenija je v sredo izdala za 1,1 milijarde evrov 18-mesečnih zakladnih menic. Kakšno znamenje je to za tuje finančne trge in za domačo javnost?

Mislim, da je predvsem to, kar se je potem zgodilo z zahtevanimi donosi na obveznice, pokazalo, kakšno znamenje je bil to. Ko nam na prejšnji dražbi ni uspelo, ko smo zbrali precej manj denarja, kot smo ga nameravali, pa še to po razmeroma visoki obrestni meri, je to na trge vneslo dodaten nemir in negotovost. Ta izdaja zdaj je nemir vsaj kratkoročno pomirila, kaj pa se bo z zahtevano donosnostjo dogajalo, pa je odvisno predvsem od tistih ukrepov, ki jih vsi pričakujejo.

Kdo so bili sploh kupci zakladnih menic? So bile to naše banke?

Konkretnih podatkov nimam, predvidevam pa, da so to bile slovenske banke.

A ne gre potem le za prelaganje denarja iz levega v desni žep znotraj države?

Zanesljivo bi bilo bolje, da bi takšne instrumente kupovali tudi tujci, vendar če pogledamo tudi v tujih državah, tovrstne instrumente v precejšnjem odstotku kupujejo ravno domače banke. Sploh v državah, ki so v takšnem položaju kot Slovenija.

Kje so banke dobile denar za nakup zakladnih menic, če pa ves čas poslušamo, kako so ravno banke glavna težava naše države in da jih je treba sanirati?

To je morda nesporazum. V bankah je seveda še vedno dovolj denarja, da si lahko privoščijo takšne naložbe, sploh zato, ker jih bodo uporabile kot jamstvo pri posojilih, ki jih bo dala Evropska centralna banka. Težava pri bankah je kapitalska ustreznost, ne pa to, da ne bi bile likvidne. Torej je denarja za naložbe, ki so varne in razmeroma donosne – kar takšna zakladna menica slovenske države očitno glede na svojo ceno v tem trenutku je – še vedno dovolj.

Donos do dospelosti slovenske desetletne obveznice je potem, ko je v sredo že presegel psihološko mejo sedmih odstotkov, ki državam ne dopušča več vzdržnega zadolževanja, upadel na 6,12 odstotka. Kako si razlagate to gibanje donosov naših obveznic?

Kot sem že dejal, menim, da gre ravno za učinek uspešne izdaje zakladnih menic. Kar pa zadeva samo mejo sedmih odstotkov … Res je, da je to psihološka meja, vendar ne toliko, ker se država od tam naprej ne bi mogla vzdržno zadolževati, ampak gre bolj za to, da je, če se država zadolži nad sedmimi odstotki, to jasno znamenje finančnim trgom, da bo država sprejela kakršnekoli pogoje, samo da dobi denar. Ko trgi to začutijo, lahko gredo donosnosti samo še v eno smer, to je navzgor. Od sedem je zelo kratka pot tudi do deset in tudi do višjih odstotkov.

In zakaj smo mi v sredo prišli do te meje sedmih odstotkov?

Rekel bi, da predvsem zaradi nekredibilnosti, ki jo ima slovenska politika že nekaj časa. Ker je bilo veliko različnih ukrepov v zadnjem času napovedanih, potem pa zaradi različnih razlogov niso bili izpeljani. Torej z vidika enega finančnega vlagatelja, ki na primer sedi v Londonu, je Slovenija ena od tistih držav, ki je izvedla daleč najmanj ukrepov od začetka krize do zdaj. Ni se ustrezno odzvala na to, kar se je začelo dogajati v javnih financah, s proračunskim primanjkljajem, in ni uporabila državnega premoženja, ki bi ga lahko sprivatizirala in tako pokrila del svojih potreb.

Jasno je, da bodo teh 1,5 milijarde evrov, kolikor jih letno potrebujemo za krpanje proračunske luknje, plus vsa refinanciranja, ki nas bodo dosegla v prihodnjih letih, morali pokrivati ravno finančni vlagatelji z nakupi obveznic, ki pa jih kupujejo samo v primeru, če lahko zanesljivo ocenijo, da bodo ta denar dobili tudi nazaj z obrestmi. Ker ima te kredibilnosti naša država vse manj in manj, zahtevajo seveda vse višjo donosnost, da bi bili pripravljeni kupovati naše obveznice.

Vlada Alenke Bratušek še vedno ni predstavila konkretnih ukrepov, s katerimi se bo spopadla s krizo v državi. Nas mora to skrbeti?

Mislim, da je največja težava, ker čas za to vlado teče zelo različno kot za finančne vlagatelje. Mislim, da mi vsi lahko absolutno razumemo vlado, ki je na svojem mestu manj kot en mesec, da ne more takoj začeti ukrepati in ukrepov izvajati z jasno časovnico in podobno. Logično je, da je potrebnega nekaj potrpljenja, da se ukrepi pripravijo. Na drugi strani imamo pa finančne vlagatelje, ki skoraj od začetka krize že čakajo, kdaj bo Slovenija začela s temi ukrepi.

Za njih ni najpomembnejše vprašanje, kdo je trenutno v vladi in kdo ni. To, da se je vlada zamenjala, je za njih bolj ali manj irelevantno. Zanje je pomembno, kdaj bodo ukrepi in kakšni bodo. Zanje ta časovnica traja že zelo dolgo in z vsakim tednom, mesecem, da ne rečem letom, so bolj nestrpni, kdaj bodo ti ukrepi prišli.

Seveda se tudi zadolženost Slovenije, ki je ta trenutek razmeroma nizka, lahko v zelo kratkem času bistveno spremeni, če ne bo ukrepov.

Med morebitnimi ukrepi za znižanje proračunskega primanjkljaja se sicer omenja tudi dvig DDV-ja. Kakšno je vaše mnenje o dvigu tega davka?

Dvig DDV-ja je zame vprašljiv zaradi dveh dejavnikov. Eno je, da je njegov učinek bistveno manjši, kot se to velikokrat predvideva. Dvig DDV-ja namreč neposredno vpliva na potrošnjo, ki se zmanjša, zato je količina pobranega davka bistveno manjša, kot če bi znesek pobranega DDV-ja kar pomnožil s tem, za kolikor bi ga povečali.

Na drugi strani me skrbi tudi, da dvigovanje davkov pomeni nekakšen odpustek državi, da ji ni treba sklepati raznih kompromisov in dogovorov s socialnimi partnerji, s katerimi bi bilo predvsem treba znižati potrošnjo. Ena od naših ključnih težav je namreč, da trošimo več kot ustvarimo. S tem, da bomo svojo ustvarjalno moč in proizvodnjo še bolj obremenjevali z davki, jo bomo omejevali, ne bo rasla tako hitro kot bi sicer. Res je, da bi zaradi tega proračun kratkoročno lažje dihal, ampak s tem si bomo samo naredili odpustek, da ne bomo privarčevali toliko, kot bi morali.

To sta po moje dva dejavnika, ki sta ključna, zakaj je dvig DDV-ja zelo vprašljiv. Drži pa seveda argument, da je bil dvig DDV-ja eden od ukrepov, ki so ga sprejele skoraj vse države od začetka krize. Meni le ni všeč, da to počnemo, še preden smo izpeljali kakršnokoli varčevanje. Bojim se, da bo to samo izgovor, da pravo varčevanje še ne bo potrebno.

Bratuškova je izrazila željo, da bi v kratkem prodali eno od državnih bank. Je to realna možnost? Si sploh kdo želi kupiti katero do naših bank glede na to, v kakšnem stanju so?

Če se danes odločimo za klasično prodajo banke, kot se je to počelo pred začetkom krize, je odgovor negativen. Pri tem pa ni največja težava to, v kakšnem stanju so banke same po sebi, ampak je težava negotovost. Če pogledava tako čez palec, imajo slovenske banke okoli 50 milijard aktive, od tega je 23 milijard posojil podjetjem, od tega se jih sedem milijard ne vrača redno. Vprašanje ni teh sedem milijard, za katere vemo, da se ne vračajo redno. Vprašanje je, koliko od teh 16 milijard posojil, ki se vračajo, lahko jutri postane takšnih, da se ne bodo vračala.

To je pa seveda neposredno povezano s tem, kako se bo gospodarsko okolje v Sloveniji razvijalo, potencialni kupec banke bo želel vedeti ravno to. V Ameriki so to reševali z izdelavo tako imenovanih stres testov, s katerimi so preverili, koliko posojil in preostalih naložb banke lahko postane v prihodnje še problematičnih. Bankam so potem zagotovili kapital v višini, kot ga bodo potrebovale jutri, ne kot ga potrebujejo danes. Mi pa počnemo ravno to zadnje, zato vsako leto nove zahteve po dokapitalizacijah. Ker se stanje v gospodarstvu stalno slabša, seveda banke iz tega cikla ne morejo izplavati same.

Če bi želeli prodati kakšno od bank, bi bilo treba najprej storiti določene ukrepe. Najpomembneje je banko prestrukturirati in iz njenih bilanc odpraviti vse instrumente, kot je na primer podrejeni dolg in podobno. Iz njenih bilanc je treba iztisniti ves kapital, ki ga je zdaj mogoče iztisniti, potem pa bo verjetno država pozvala banke k različnim ukrepom, ki jim morda na prvi pogled ne bodo najbolj všeč, na primer, da bo banka morala oceniti, koliko je lahko v prihodnje slabih posojil, za tisti del nad oceno pa izdati določeno jamstvo potencialnemu kupcu.

Zakaj danes kupec ne more priti v katerokoli od treh največjih slovenskih bank? Ker skoraj vse tri banke vsako leto skurijo kar lep del kapitala. Če danes prideš s 100 ali 200 milijoni v eno od teh bank, veš, da prihodnje leto polovice tega denarja ne bo več tam. Seveda nihče ni tako neumen, da bi to naredil. Če pa naredimo te korake, o katerih sem govoril, da naredimo ograjo okoli kapitala, potem se lahko pogovarjamo tudi o tem, da bi bile banke zanimive za kupca. Konec koncev je stanje na trgu takšno, da ima banka z zadostnim kapitalom zelo dober položaj, da pridobi močan tržni delež. To bo zelo lepo pokazal tudi primer Sberbanke, ki, kot vidimo, na trgu zelo hitro pridobiva tržni delež.

Tuji mediji so se v zadnjih tednih na dolgo in široko razpisali o tem, ali bo Slovenija potrebovala mednarodno pomoč. Kaj menite vi? Bomo res morali prositi Bruselj za finančno pomoč?

Mislim, da tega odgovora nima nihče. Vemo pa, da si bomo, če bomo morali po pomoč, za to sami krivi. Ob začetku krize v Sloveniji so že bili nekateri nastavki krize, ki jo imamo zdaj, to je jasno, ampak nizka zadolženost je bila takrat dober temelj, s katerega smo začeli, skoraj nobenega razloga ni, zakaj bi morali biti danes v položaju, v katerem smo. Prošnja za pomoč bo prišla izključno zato, ker se v času od začetka krize do danes nismo bili sposobni poenotiti, katere ukrepe izvesti, in jih tudi resnično izvesti.

Pa ne zato, da bi pomirili svetovne finančne trge, ampak da bi svoje gospodarstvo, ki je očitno v slabem stanju, prestrukturirali, preusmerili na drugačne trge, na izdelke z višjimi dodanimi vrednostmi, s katerimi bi tudi mi sami imeli višje plače in posledično višjo gospodarsko rast, lažje bi odplačevali posojila in zato bi bili zdaj na finančnih trgih v položaju, kjer bi imeli bistveno drugačne obrestne mere. Konec koncev je Španija izdala desetletno obveznico z najnižjo obrestno mero od leta 2010. Torej ni drugega razloga za to, da smo v položaju, v katerem smo, razen nas samih.

Kaj bi prošnja za pomoč pomenila za Slovenijo in za njene državljane?

Mislim, da je primer Cipra pokazal, da gredo ukrepi, ki jih zahteva tako imenovana trojka, če pride v državo in ponudi pomoč, predvsem v smeri, da prisilijo državo, njene državljane in podjetja, da poplačajo kar največji del sredstev za to, da lahko ta država še naprej deluje. Če mislimo, da bo nekdo prišel v Slovenijo, mi pa bomo rekli, da potrebujemo milijardo in pol na leto, ker bi radi živeli tako, kot smo navajeni, nam tega denarja pač nihče ne bo dal.

Ko bodo prišli, bo njihov seznam ukrepov zagotovo takšen, da bodo iz tega premoženja, ki v Sloveniji je, poskušali dobiti kar največji delež, s katerim bi Slovenija lahko delovala naprej. Konkretno to pri nas verjetno pomeni zahtevo po prodaji kar največjega dela državnega premoženja, ki ga je – odstotkovno gledano – bistveno več kot v primerljivih ekonomijah Evropske unije .

Zelo verjetno bi trojka pospešila ustanovitev slabe banke, pri čemer bi verjetno zahtevala še, da sredstva, ki bi se znašla v slabi banki, od tam zelo hitro tudi gredo skozi različne postopke prodaje, kar je pa v nasprotju s tem, kar – mislim, da – načrtuje vlada.

Kar zadeva preostale ukrepe, ki se dotikajo predvsem malih vlagateljev, lastnikov depozitov in podobno, mislim, da podobnih ukrepov, kot so bili na Cipru, tukaj absolutno ne moremo pričakovati. Bančni sektor je namreč bistveno manjši. Takšni ukrepi bi bolj ali manj povzročili samo to, da bi se slovenski finančni sistem zlomil, iz tega pa skoraj nobenih resnih sredstev ne bi mogli pridobiti za reševanje slovenskih težav.

Težavo bi torej s prihodom trojke reševali drugače, ampak ukrepi nas bodo zanesljivo precej močno udarili. Kar zadeva zaposlene v javnem sektorju, vse to, o čemer se zdaj na dolgo in široko pogajajo z vlado, bo potem zelo verjetno implementirano skoraj čez noč. Znižanja plač in verjetno tudi odpuščanja bodo pravzaprav pogoj, da se dobi finančna pomoč.

Bratuškova je dejala, da konsolidacije javnih financ ni mogoče izpeljati v dveh letih. Se z njo strinjate?

Če govorimo o konsolidaciji v smislu, da imamo primanjkljaj nič, potem je to vsekakor zelo težko. Z vsako dodatno zadolžitvijo je to težje, ker gre večji del naših proračunskih prihodkov za obresti, ki jih moramo plačevati za najeta posojila. Zagotovo bodo tudi finančni trgi in vsi, ki živimo v Sloveniji, razumeli, če se takšna konsolidacija zgodi tudi čez daljše obdobje.

Kar v tem trenutku potrebujemo, je predvsem jasen seznam ukrepov, njihova časovnica in da se začnejo izvajati. Moramo pa vedeti, da več časa ko porabimo, več denarja bomo porabili za zadolževanje. To je tisto, kar nas lahko skrbi. Mi se namreč zadolžujemo za golo potrošnjo. To je tako, kot če se gospodinjstvo vedno znova zadolži za počitnice in za nov avto. To ni zadolževanje za to, da bomo s tem denarjem, ki ga dobimo, nekaj več ustvarili in da bomo ta dolg vračali.

Mi prihodnjim rodovom v resnici nalagamo vse večje breme, da lahko čim bolj lagodno živimo. Seveda je to deloma razumljivo, ker se je kriza zgodila čez noč in ni bilo realno pričakovati, da bomo to nadomestili tako na hitro, ampak mislim, da smo do zdaj imeli že dovolj časa, da bi ta trend preobrnili in se začeli zadolževati bolj investicijsko, bolj za to, da se ti dolgovi tudi vračajo, ne zgolj za to, da gre denar v potrošnjo.

Menite, da lahko vladi uspe Slovenijo potegniti iz krize brez tuje finančne pomoči?

Verjamem, zato pa še živim v tej državi in tukaj delam, sicer bi se odselil. Vsekakor si ne predstavljam, da bi mirno sedel in čakal, da se zgodi pomoč.