Majda Širca: Nismo še tam. A ni daleč.

Ni vseeno, kako se nam stvari kažejo

Tektonika vseh stvari, ki naj bi temeljile na verjetju in razumevanju vzrokov in posledic, se mi je takrat drastično porušila. V videno so se začeli naseljevati dvomi, ki so mi spodnašali spoštovanje zgodovine in me silili v drugačen odnos do proučevanja likovnosti. Izstopila sem iz opisnega sveta in vzpostavila taktilni odnos z ustvarjalnostjo, šla v cerkve, muzeje, galerije, na ulice, v hiše in konkretne prostore – celo na lokacije, kjer so snemali filme. Šele ta izkušnja doživetja realnosti me je ukrojila za marsikaj, kar sem pozneje počela v življenju, tudi v polju novinarskega, avtorskega in uredniškega dela.

Vem, kako je bilo, saj sem bil tam

"Vem, kako je bilo, saj sem bil tam," je zapisal Dejan Pušenjak, novinar in urednik (Katedra, Delo, Večer), sicer filozof, literarni komparativist v svoji knjigi Retrovizor**, v kateri spregovori o svojem bivanju, druženju, gospodinjenju, frajgajstu, rokenrolu in tako dalje, ter tudi pojasni kontekst svoje odločitve, da predčasno in za vedno zapusti novinarstvo. In to novinarstvo, ki ga je usmerjalo zlato pravilo "bil sem tam". Torej je izkusil, preveril, doživel in pripovedoval o ljudeh in rečeh, ki jih je gledal od blizu.

Vztrajanje pri tem realizmu, dokazih, pri pričevanju iz prve roke, pri nelažnih zgodbah me je stalo nekaj potencialno dobrih projektov. Saj mi je kdaj žal, ampak hkrati vem, da je tako bolje.

Foto: STA/Katja Kodba

Brez nje ne bi bilo dostojno

Mnogo časa (let) sem se trudila, da bi posnela dokumentarni portret Jovanke, saj so me begale številne kontroverzne knjige in pripovedi o njej, ki pa so dale slutiti, da bo odšla s tega sveta kot odprta enigma. Skratka, čas je mineval v številnih poskusih in lobiranjih, predvsem pa v izčrpnih pogovorih z njeno mlajšo sestro Nado Budisavljević, ki mi je na koncu le pojasnila, da Jovanka vztraja pri zavračanju pogovorov. Ponudb je imela na pretek in pred smrtjo je sprejela le eno, mogoče dve prijateljski navezi. Bila je neuklonljiva – ni sprejela ponujene pomoči, da ji pošljemo zdravila, ki jih med vojno kljub hudi astmi in drugim težavam ni imela. Ob bombardiranju – prav na ta dan sva govorili z Nado – se ni hotela nikamor umakniti.

Te dni se je – ob številnih drugih ljubiteljih senzacij, ki so pisali knjige o njej, nekatere so celo dobre – izprsil Igor Omerza, ki nabija njeno življenje z dosjeji Udbe, govori o njeni zlovešči ksantipovski naravi, o perverzno dragih zapitkih in tudi o tem, v kakšnem bogastvu je živela, saj naj bi imela na stara leta bajno pokojnino in ogromno bonitet.

Ne glede na reference avtorja in ignoranco zgodovinarjev, češ, da gre za strokovno nepomembno literaturo, se bo vse to pričevanje zunaj konteksta enkrat nekje usedlo in v takih ali drugačnih algoritmih sooblikovalo zgodovinski spomin. Ki pa ne bo realen.

Kar zadeva Jovankino bogastvo, naj povem, da je bila, ko sem vstopila v zanemarjeno in zapuščeno staro vilo na Dedinjah, kjer je na stara leta živela, hiša popolnoma razsuta. V njej je zamakalo, po prostorih so bila povsod vedra, bilo je hladno, vrt je bil zapuščen, parket je razpadal … Skratka, bila je tako rekoč izbrisana. Kakorkoli, portreta brez njenega pričevanja nisem hotela narediti. Ne bi bilo dostojno.

Časopisna zadruga

"Časopisi so nastali kot orodje šibkih; odkar so v rokah in lasti premožnih, se ne najdem več tam," je svoj nenaden izstop iz dolgoletne prodorne novinarske prakse pojasnil Pušenjak v prej omenjeni knjigi Retrovizor. Piše o slovenski medijski krajini, o lastniških prevzemih največjih slovenskih dnevnikov, o pritiskih in vplivih na uredniško in novinarsko delo, kakšni so bili dobri šefi in kakšne manire imajo instantni, politično nastavljeni "zanič šefi" in tako dalje.

Pred leti je zapustil medijski svet, rekoč, da "izgublja občutek, da delamo nekaj vrednega", ter dodal, da se v lastniški strukturi in uredništvu ne kažejo možnosti za obrat. Bilo je nekaj let po izvirnem grehu, ko so pivovarji z roko v roki z vladajočimi kupčkali z Mercatorjem, prevzeli Delo in Večer ter z nesposobnimi šefi razgradili ugledna časopisa.

V teh zgodbah o prevzemih, kjer je odsotnost strateških lastnikov, in ob spopadih z različnimi roparji, ki jim je bil medij deveta briga, le poligon za okoriščanje in politični vpliv – kot v primeru Raščana, ki je špekuliral pri Delu Revijah in hotel na špekulativen način prevzeti Večer – je bila neka zanimiva novinarska epizoda, ki se sicer ni izšla, a mogoče ima v prihodnosti kakšno možnost, da jo novinarji obudijo. V času najhujših pohodov na medije, ki jim je botrovala vlada Janeza Janše, se je v Večeru pojavila pobuda, da bi zaposleni ustanovili zadrugo in postali (so)lastniki časopisa. Zmanjkalo je nekaj veščin, poguma in kapitala, da bi se to tudi zares zgodilo, a zagotovo gre za obliko, ki bi v marsičem spremenila novinarsko krajino.

Foto: STA/Katja Kodba Mogoče Matija Stepišnik ne bi preživljal letošnjega novega leta ob trpkih ugotovitvah, da doživlja najtežje obdobje v svojem ne prav kratkem novinarskem udejstvovanju, saj so lastniki Večera napovedali restrikcije in odpuščanja.

"Novinarstvo so bile moje sanje, moja izbira. Moje življenje … Dileme so zdaj hude. Prehude. Kriza za krizo, zadnja nas ubija," pravi in nadaljuje: "A državi je ob tem malo mar. Desna vlada je novinarstvo namerno uničevala, prepričana, da je njen sovražnik. Leva je polna obljub, kako je drugačna. (…)  Resne, trdne, tradicionalne demokratične države medijem, ko klecajo, ponudijo bergle."

Bergle v pomoč

Res je, hrbtenica demokracije se ne sme zlomiti. Prav zato je bila v zakon o medijih, ki je bil ob široki strokovni debati pripravljen pred desetletjem, vnesena bergla z različnimi načini spodbujanja zdrave medijske krajine – tudi predlog, da lahko država mediju, ki zaide v težave ali je celo pred ugasnitvijo, izjemoma pomaga, da preživi. Žal rešitve takrat niso zaživele in smo le nekateri videli predaleč.

Trdno upam, da se bodo tokratna prizadevanja za ureditev medijske krajine izšla. Rešitve sploh niso lahke. Lahko je obljubiti, da bo čez noč odpravljen sovražni govor, težko pa je to storiti s paragrafi, ki morajo krmariti med svobodo govora in njeno pravično/pravilno in sorazmerno omejitvijo. Težko je krmariti med medijsko krajino, ki se ne suče znotraj znanih enačb, ampak sega v kletne prostore, v uredniško nedefinirana polja, kjer se plodi nekakovostno novinarstvo in kjer je internet pomenljivo spremenil utečene medijske norme.

Za našo generacijo, ki se ni rodila z internetom, je bil internet velika zgodba. Preverjanje je bilo še lažje, vzporedno branje še hitrejše. Ampak "bil sem tam in gledal v oči" je bil vse manj pomemben.

Resda se ni več treba postavljati zgodaj zjutraj v vrsto pred vrata NUK, ker jih doma odpiramo s kliki. Ampak tako kot se je asistent tresel pred profesorjem, ker mu je narobe podal diapozitiv, tako so internetni kliki prinašali obupne krike: kdo selekcionira vsebine, kako jih algoritmi prepoznavajo, kaj nam vsiljujejo, kaj jemljejo in kaj dajejo. Bomo še rinili v kinematografe po porcijo platna s filmskim zrnom iz pravega projektorja, če je lažje dosegljivo na zaslončkih? Bomo vedeli za dogodek, ki ga preprosto ni, če ni ujet na internetu?

Foto: Thinkstock

Korekcija umetne inteligence

Ampak vprašanja o tem, kaj nam ponuja sodobna tehnologija, so že mimo. Se pa pojavljajo nadgrajena, ki so mogoče še v jeziku znanstvene fantastike, a ni dolgo, ko bodo vstopila v naše življenje.

Pred nedavnim smo na TV Slovenija gledali televizijsko nadaljevanko*** v žanru politične in psihološke futuristične kriminalke, ki je uporabila načelo neposrednega prenosa na način, ko je algoritem tako obdelal sogovornika, da je ta nastopal s popolnoma novim tekstom, torej z umetno oblikovano izjavo po volji korporacije oziroma konkretnega politično motiviranega naročnika. Korekcijo, narejeno na način obdelave glasu in podobe, ki je posredovala popolnoma umetno informacijo, je bilo tako rekoč nemogoče izpodbijati.

Minister, ki je doma na primer gledal, kaj govori v tistem trenutku v studiu, je lahko le še napisal odstopno izjavo. Skratka, stopnja naprej od lažnih novic, kot smo jim priča danes, očitno še v kameni dobi informacijske družbe.

Si predstavljate, da ima take vzvode v rokah Grims, ki ima za seboj že kar nekaj učne dobe z lepljenjem in konstruiranjem svojih politično unovčljivih resnic? Zanj bi bila to nebesa! Mogoče bi algoritem priskrbel tudi bolniško za čas atipične pljučnice!

Četudi razvoj robotizirane znanosti ni od danes, se pred leti s temi vprašanji pri obravnavi medijske regulative nismo še ukvarjali. Sedaj se bo treba. Tako z njenimi pozitivnimi kot negativnimi vidiki – kako se odzvati ob tehnološkem napredku in vse večjem preboju umetne inteligence, ki se nam obeta v prihodnosti. Resda še nismo na stopnji, ko bi načelo "bila sem tam" izgubilo svojo vrednost. A tudi daleč od tega nismo.

*Pušenjak, Dejan, Retrovizor: dnevnik gospodinjca, Maribor: Založba Pivec, 2020

**Omerza, Igor, Jovanka in Udba, Neukročena trmoglavka, Blaznost na Titovem rdečem dvoru. Založništvo in izdelava: Klub Native Speakerjev Slovenije – ANTS, Zavod ARUMA, Bohinjska Bistrica, Mattehorn, 2022

*** britansko-ameriška serija Ujet, scenarij in režija: Ben Chanan, 2022