TOP 20 najslabših videoiger vseh časov, 1. del #foto #video

Grafične anomalije, kot je tale, se dogajajo v številnih igrah, a to še ne pomeni, da je igra slaba. Glavna kriterija za določanje kakovosti igre sta skoraj v vseh primerih prijaznost do igralca (nadzorna shema) ter kakovost in količina vsebine.

E.T. The Extra-Terrestrial

Začnimo s katastrofalnim naslovom, ki je leta 1983 posredno povzročil kolaps svetovne industrije videoiger (prihodki iz prodaje videoiger so med letoma 1983 in 1985 zaradi nasičenosti trga padli za 97 odstotkov).

Leta 1982 je izšel Spielbergov zelo uspešni film o vesoljčku E.T.-ju. Atari, takrat eden največjih založnikov videoiger na svetu, je za 25 milijonov dolarjev kupil pravice za razvoj videoigre z licenco filma E.T. za lastno igralno konzolo Atari 2600.

Atariju se je z izidom igre zelo mudilo, lovil je namreč decembrsko sezono predprazničnih nakupov. Programer Howard Scott Warshaw, ki mu je Atari zaupal razvoj igre, je imel za dokončanje projekta na voljo samo šest tednov.

E.T. the Extra Terrestrial je bil videti slabo, igral se je še slabše. Temu primerna je bila prodaja igre.

Kakovost igre je bila kratkemu razvojnemu obdobju primerna. Grafika je bila katastrofalna že za tisti čas, igralna mehanika polomljena in nelogična. Atari je od naročenih 5 milijonov izvodov E.T. The Extra-Terrestrial prodal samo 1,5 milijona kopij. Številni kupci so igro zaradi nezadovoljstva tudi vrnili.

Atari je še pred koncem leta 1983 v puščavo v ameriški zvezni državi Nova Mehika odpeljal dvajset tovornjakov, ki so bili do vrha naloženi z neprodanimi kopijami igre. Na desettisoče kaset z E.T.-jem je tam mogoče najti še danes.   

E.T. The Extra-Terrestrial se še danes pogosto uvršča na prvo mesto številnih seznamov najslabših iger vseh časov.

Daikatana

Najtežje pričakovana videoigra druge polovice devetdesetih let prejšnjega stoletja je ob izidu leta 2000 pogrnila po celi črti.

Daikatana

Daikatana, ustvaril jo je legendarni John Romero, oče klasik Wolfenstein 3D in Doom, je imela zastarelo grafiko, porazno pamet umetnih soborcev in nasprotnikov ter, to je zelo motilo ogromno igralcev, omejeno število shranjevanj položaja na posamezno stopnjo.

Oglejte si igro Daikatana v (polomljenem) gibanju:

Romero je z oglasno kampanjo za Daikatano še pred njenim izidom dvignil prah in poskrbel za negativno publiciteto svojega razvijalskega podjetja Ion Storm, saj je bilo v njej preveč nepotrebnega preklinjanja.

Superman 64 (1999)

Superman 64 za igralno konzolo Nintendo 64 je tipičen primer, kaj se zgodi, ko se lastnik licence, po kateri je videoigra narejena, pretirano vmešava v razvoj. Filmski studio Warner Bros in stripovski velikan DC Comics sta razvijalca Supermana 64, podjetje Titus, ovirala toliko, da je nazadnje izdal nekakovostno, nedokončano igro.

Igralec je v Supermanu 64 prevzel vlogo naslovnega superheroja in se spopadel z Lexom Luthorjem, največjim sovražnikom Supermana, in njegovimi podložniki. Vsaj poskusil se je spopasti - nadzor je bil namreč tako okoren, da je bilo Supermana praktično nemogoče upravljati.

"Zmanjkuje ti časa, Superman! Leti skozi obroče, Superman!" Zaradi nemogoče težavnosti igre Superman 64 je marsikdo izgubil živce.

Igra je letenje, eno njegovih glavnih super-moči, pogojevala z usmerjanjem Supermana skozi barvaste obroče, ki jih je bilo zelo, zelo težko zadeti. Če je igralec zgrešil tri, je lahko stopnjo začel znova. Veliko se jih sploh ni prebilo mimo prve stopnje od štirinajstih.

Big Rigs: Over The Road Racing

To je najverjetneje najslabša dirkalna videoigra v zgodovini. Tovornjak, s katerim poskušamo prehiteti druge šoferje, namreč lahko zapeljemo skozi hiše, drevesa, v 90-stopinjski klanec in celo ...

... ven iz dirkalnega sveta v beli nič.

Odziv na naše zavijanje v levo ali desno zamuja za poldrugo sekundo, tovornjak pa v vzvratni prestavi pospeši prek 1.500 kilometrov na uro. Igra je tako slaba, da je nemogoče dokončati celo prvo dirko.

Kako je takšen polizdelek - ne, četrtizdelek leta 2003 sploh lahko končal na policah trgovin, založnik pa si je zanj drznil zahtevati polno ceno, je ena največjih ugank našega časa.

Kaj o igri Big Rigs meni najvplivnejši igralec na YouTubu PewDiePie:

Ride to Hell: Retribution (2013)

Razvijalci te motoristične akcije so zamočili pri čisto vsakem elementu igranja. Nadzor nad motornimi kolesi je izredno okoren, umetna pamet sovražnikov je neobstoječa, grafična podoba je v najboljšem primeru slaba in nedorasla letu izdaje (2013), glasovi likov v igri zvenijo, kot bi bili igralci od mikrofonov oddaljeni deset metrov.

Na spletni strani Metacritic, ki prikazuje povprečje ocen za posamezne igre, ima Ride to Hell: Retribution trenutno eno najnižjih, 16/100.

Catwoman (2004)

Že film je bil tako slab, da je oskarjevka Halle Berry, ki je odigrala naslovno vlogo, za upodobitev Catwoman prejela zlato malino, nagrado za najslabšo žensko igralko leta.

Istoimenska videoigra manko kakovosti pelje še na višjo raven. Stopnje in nadzor nad mačko-žensko so zasnovane tako nerodno, da igralec pri plezanju po stolpnicah mimogrede večkrat zdrsne v globino in se nato pol ure vrača nazaj, nato domnevno narobe oceni sicer povsem izvedljiv skok in spet zapravlja čas z vnovičnim povzpenjanjem.

Boj s sovražniki je nesmiseln, saj jih ni mogoče premikastiti, temveč jih le pahniti v luknje, ki so venomer priročno blizu, in z balkonov ter streh stavb.

Catwoman za nameček iz rokava ves čas stresa klišejske izjave in žaljivke sovražnikom, ki mestoma nimajo nobenega smisla in dodatno ubijajo igralčevo vživetje v dogajanje.

Tony Hawk's Pro Skater 5 (2015)

Kako uničiti priljubljeno serijo iger? To je lani uspelo razvijalci Robomodo, ki je s Tony Hawk's Pro Skater (THPS) 5 onečastil ime ene najboljših športnih videoiger vseh časov. Prve tri izdaje THPS so bile vrhunske rolkarske igre, tudi četrta je bila z odprtim svetom, ki so ga kritiki sprejeli malce bolj toplo-hladno, prav soliden naslov.

THPS 5 pa je tako nedodelana, polna hroščev in predvsem dolgočasna igra, da ljubitelja predhodnikov kar stisne pri srcu.

Parki za rolkanje so tako brez osebnosti, da se nikakor ne morejo vtisniti v spomin, medtem ko znamo še danes našteti vsaj tri iz prvega in drugega dela.

Igranje kazijo tudi mnoge grafične napake in hrošči, rolkarji pa pogosto upoštevajo vesoljske, ne zemeljskih zakonov fizike.

Lula 3D (2004)

"Erotična pustolovska igra za dvanajstletnike, ki jo je pred 12 leti za dvanajst let stare računalnike razvil dvanajstletnik." Tako je katastrofalno Lulo 3D ob izidu leta 2005 opisal videoigram namenjeni medij Eurogamer.

Lula 3D, v igri prevzamemo vlogo pornoigralke Lule, ki želi postati pornografska zvezda, pred tem pa mora iz težav rešiti svoje soigralke, želi igralca nasmejati z vulgarnim in otročjim humorjem, pa ji to ne uspe najbolje.

Luline prsi ves čas risankasto poskakujejo, učinek pa ni privlačen, temveč kvečjemu smešen.

Namesto tega ga razjezi s slabo podobo in zvokom, neodzivnim nadzorom in res dolgočasnim zbiranjem praktično vseh smeti, ki ležijo po igralnem svetu. Tudi, če ste razmišljali, da bi jo pognali iz zvedavosti, svetujemo obvoz.

The Guy Game (2004)

Bolj kot igra je The Guy Game (v prevodu - Igra za moške) kviz z dekleti, ki, če igralec pravilno odgovarja na vprašanja, ob spremljavi seksističnih opazk odvržejo oblačila.

The Guy Game je naletela na pravno oviro, ko se je razvedelo, da je eno od deklet, ki v igri kažejo prsi, mladoletno. Sodišče je Microsoftu in Sonyju (The Guy Game je izšla za njuni konzoli Xbox oziroma Playstation) prepovedalo, da bi še naprej prodajala igro. Njeno uradno bivanje na policah trgovin se je zato končalo po manj kot pol leta.

Pokemon Go (2016)

Ideja: pet zvezdic. Izvedba: pol zvezdice. Pokemon Go v enem mesecu po izidu res igra že sto milijonov ljudi, mnogi izmed njih se zaradi nje končno gibljejo po svežem zraku, številni sklepajo nova prijateljstva.

Takšni prizori na javnih površinah na javnih mestih niso redkost. Marsikateri igralec Pokemon Go se pri lovljenju domišljijskih bitjec ustavi in poskrbi, da ga bo res zanesljivo pospravil v pokežogo.

A to ne pomeni, da je Pokemon Go dobra igra. Čeprav igralca, sploh pa navdušenca nad Pokemoni, posrka vase, je Pokemon Go slaba igra. Njen razvijalec Niantic je zaradi težnje po čimprejšnjem izidu uporabnikom ponudil polizdelek, ki ima številne težave.

Aplikacija Pokemon Go pogosto zmrzuje, beleženje prehojenih kilometrov je pogosto nenatančno, Pokemonom v bližini je nemogoče slediti, bojevanje v arenah je popreproščeno.

Za nameček igra z licenco Pokemon (Pokemoni so bitja, ki jih njihovi trenerji uporabljajo za gladiatorske boje) ne omogoča bojevanja med igralci, ki se srečajo na ulici.

Da bi bila mera polna, ima razvijalec Niantic res mačehovski odnos do skupnosti privržencev igre Pokemon Go. Ne le da ne odgovarja na njihova vprašanja in ne sprejema predlogov, onemogočili so celo spletna orodja za sledenje Pokemonom v bližini, ki so jih na lastno pest ustvarili ljubitelji Pokemon Go.

Drugi del seznama najslabših videoiger vseh časov po izboru Siol.net boste lahko prebrali v nedeljo, 14. avgusta.