Nedelja, 27. 1. 2019, 17.57
5 let, 10 mesecev
Stopnice pri naših sosedih, na katerih je umrlo ogromno ljudi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,89
6
186 stopnic, po katerih so morali interniranci v koncentracijskem taborišču Mauthausen vsakodnevno čim hitreje nositi 50-kilogramske skale, sami pa so v povprečju tehtali samo okrog 40 kilogramov. Stopnic jih ogromno ni preživelo.
Tako imenovane stopnice smrti v Avstriji so bile nekdaj najbolj zloglasen del koncentracijskega taborišča Mauthausen-Gusen, danes pa so eden od simbolov nacističnega sistematičnega pomora milijonov Judov in pripadnikov nekaterih drugih etničnih skupin med drugo svetovno vojno. Ob današnjem mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta smo poiskali nekaj pomembnih fotografij, ki opozarjajo na grozote najverjetneje najhujšega genocida v človeški zgodovini.
Stopnice, ki so bile v resnici mučilna naprava
Levo tako imenovane stopnice smrti med drugo svetovno vojno (po njih se vzpenja kolona Judov, ki so bili zaprti v koncentracijskem taborišču Mauthausen), desno stopnice danes.
V koncentracijskem taborišču Mauthausen-Husen v bližini Linza v sosednji Avstriji so imeli kamnolom, v bližini katerega je bilo v skalo vklesanih 186 stopnic.
Pazniki so internirancem pogosto ukazali, naj po stopnicah iz kamnoloma nosijo skale, ki so tehtale tudi do 50 kilogramov. Pogosto se je dogajalo, da so izmučeni zaporniki klecnili pod težo skal, ki so se zvalile navzdol po drugih ljudeh, ki so nato izpustili svoje skale. Nastal je tako imenovani učinek domin, zaradi katerega je na stopnicah umrlo ogromno ljudi.
Oficirji SS med vzpenjanjem po stopnicah kamnoloma v Mauthausnu leta 1941. Vodi jih Paul Hausser, ki se je po drugi svetovni vojni trudil za to, da bi se njegovo nekdanjo organizacijo Waffen-SS, katere član je bil med vojno, čim bolj distanciralo od holokavsta.
Tiste, ki so preživeli vseh 186 stopnic, so na vrhu marsikdaj napotili do bližnjega skalnatega previsa in postavili pred odločitev: ali bodo v smrt prek roba potisnili drugega interniranca ali pa jih bodo ustrelili.
Oči sovraštva, ki so holokavst napovedale že skoraj deset let pred njegovim začetkom
Ameriški fotograf nemških korenin Alfred Eisenstaedt je leta 1933 na političnem dogodku fotografiral Josepha Goebbelsa, nemškega propagandnega ministra.
Goebbels, eden najtesnejših sodelavcev in zaveznikov Adolfa Hitlerja, je bil sprva zelo dobre volje, nato pa je izvedel, da je imel fotograf Eisenstaedt judovske starše, in ga zelo opazno začel gledati drugače.
Goebbels sicer velja za enega največjih krivcev za holokavst, saj je kot nemški propagandni minister med državljani širil diskriminacijo Judov in drugih etničnih skupin, ki so jih nacisti videli kot manj vredne. Umrl je 1. maja 1945 v bunkerju Adolfa Hitlerja - z ženo sta najprej zastrupila svojih šest otrok in nato storila samomor.
Fotografija, ki zelo dobro ponazarja delovanje Goebbelsovega propagandnega stroja
Okrvavljeno judovsko dekle na fotografiji beži pred podmladkom ukrajinskih nacionalistov, ki so v sodelovanju in z blagoslovom nacistične paravojaške organizacije SS med junijem in julijem 1941 v ukrajinskem mestu Lviv izvajali pogrom nad tamkajšnjimi Judi ter jih ubili več kot 6.000.
Od približno 120 tisoč Judov, ki so v Lvivu živeli leta 1939, se jih je po koncu druge svetovne vojne v mesto vrnilo manj kot tisoč. Večina je umrla v koncentracijskih taboriščih Belzec in Janowska.
Zelo redek posnetek kraja, kjer je bilo fotografiranje najstrožje prepovedano - notranjosti delujočega koncentracijskega taborišča Auschwitz
Zgornjo fotografijo je v koncentracijskem taborišču Auschwitz na skrivaj posnel tako imenovani sonderkommando, eden od več sto tamkajšnjih judovskih internirancev, ki so "delali" za taborišče, in sicer so odvažali in zakopavali trupla umrlih v plinskih komorah.
Gre za eno zelo redkih fotografij, obstaja jih namreč le peščica, ki so na skrivaj nastale med delovanjem koncentracijskega taborišča, prikazuje pa skupino sonderkommandov med zažigom človeških trupel.
Človek, ki je odločal, kdo bo živel in kdo umrl
Fotografija je nastala po prihodu Judov v koncentracijsko taborišče Auschwitz z vlakom, prikazuje pa enega od nemških vojakov na sprejemnih peronih, ki so odločali o tem, ali bo oseba, ki je pravkar prispela v taborišče, takoj umrla.
Zgornjo skupino Judov iz Madžarske so po prihodu v taborišče Auschwitz II-Birkenau takoj poslali proti plinskim celicam.
Deklica, ki je preživela pokol poljskih Judov, je narisala svoj dom
Po spletu že dalj časa kroži zgornja fotografija deklice, ki naj bi odraščala v koncentracijskem taborišču. Ko so jo prosili, naj nariše dom, je nastala slavna risba, ki domnevno simbolizira grozote holokavsta. Da je deklica, ki ji je bilo ime Terezka, odraščala v koncentracijskem taborišču, ne drži, a resnica ni nič manj strahovita.
Terezka je, tako je ugotovil poljski raziskovalec Patryk Grażewicz, avgusta 1944 preživela nemški pomor od 40 tisoč do 50 tisoč Judov v Varšavi na Poljskem in bombardiranje, med katerim se je ločila od družine. Zgornji prizor je leta 1948 narisala v varšavskem zavodu za duševno bolne otroke in mladostnike.
Soočenje, ki ga je čakal zelo dolgo
Fotografija, ki je nastala po osvoboditvi koncentracijskega taborišča Buchenwald spomladi 1945, prikazuje nekdanjega interniranca, ki je še vedno v zaporniških oblačilih, kako s prstom kaže na oficirja SS, ki je bil v taborišču eden od paznikov.
V Buchenwaldu je bila paznica tudi zloglasna Ilse Koch, ki so ji tamkajšnji jetniki rekli čarovnica iz Buchenwalda oziroma buchenwaldska pošast.
Ilse, hči poveljnika taborišča Buchenwald, je ob svoji izredni krutosti do Judov, med drugim je zbirala njihove notranje organe, tudi kradla denar organizaciji SS, zaradi česar je med vojno nekaj časa tudi sama preživela v zaporu.
Odziv nemških vojnih ujetnikov na prizore iz koncentracijskih taborišč
Po koncu druge svetovne vojne so zavezniki številne nemške vojne ujetnike podvrgli procesu tako imenovane denacifikacije. S tem so jim hoteli pokazati, zakaj je nacistična ideologija zgrešena in nevarna. Eden od elementov tovrstne rehabilitacije je bil tudi ogled videoposnetkov osvobajanja koncentracijskih taborišč, kot je bil Auschwitz.
Številni nemški vojaki so bili vojni ujetniki tako dolgo, da za taborišča in za načrtno množično pobijanje tamkajšnjih internirancev niso vedeli, zato so bili ob prizorih na filmskem platnu vidno šokirani in pretreseni.
Podobne "rehabilitacije" so se po koncu druge svetovne vojne udeležili tudi nekateri nemški civilisti. Zavezniški vojaki so jih namreč pogosto povabili na oglede trupel žrtev koncentracijskih taborišč:
Preberite tudi:
6