Kako se vojaški raketomet lahko znajde v običajnem slovenskem domu

V krvavih spopadih na Bližnjem vzhodu so bili prisotni tudi Slovenci, to je zdaj potrjeno. Pred časom naj bi se z bojnih žarišč v državo vrnila Rok Ž. in Boštjan S., nadaljevanje njune za državo šokantne zgodbe pa predstavlja najdba policistov, ki so med obsežno preiskavo pri zadnjem naleteli na – raketomet. Da, resničen kos za uporabo v vojaških spopadih, s katerim vam v trgovinah, kjer je naprodaj orožje, razumljivo ne more postreči noben prodajalec.

V primerjavi z ZDA, kjer naj bi hladno kovinsko ohišje takšnega ali drugačnega orožja otipalo slabih 90 odstotkov prebivalcev, smo Slovenci pri tovrstnih statistikah daleč zadaj. Pri nas naj bi imelo po eni od raziskav s tovrstnimi stvarmi opravka 13 od stotih prebivalcev. Pri tem gre bolj kot za preverljivo statistiko za oceno, uradni kazalniki v državi namreč kažejo, da pri nas z 128 tisoči primerki orožja rokuje približno 39 tisoč posameznikov.

Kako do orožja (uradno) Pot do orožja je zakonsko urejena: obvezno vodi prek pridobitve orožnega lista, ta se v rokah imetnika lahko znajde le ob izpolnjevanju šestih pogojev, med katerimi so polnoletnost, opravljen zdravniški pregled, preizkus znanja v ravnanju s sprožilnimi artikli in odsotnost pravnomočne obsodbe v posameznikovi osebni kartoteki.

Slovence k izpolnjeni želji po nevarnih igračah, ki zmorejo ogenj, vodijo različni motivi. Od dobrih 6300 podanih vlog zanje jih je leta 2012 več kot polovica utemeljevala, da tem botruje želja po lovu, tretjina jih je orožje hotela za šport, v le slabem odstotku vlog (56) pa je pisalo, da si puške ali pištole želijo zaradi varnosti. Oblast je pri odobritvah orožnih dovoljenj precej prizanesljiva, tako bi vsaj lahko sklepali po komaj 32 zavrnjenih zahtevkih za orožni list v letu 2012.

Iz osamosvojitvene vojne v obtoku ni dosti nelegalnega orožja Število neprijavljenih kosov orožja, ki krožijo znotraj meja Slovenije, je, logično, težje določljivo. Številčne ocene o tem, koliko ga je, od policije nismo uspeli izvabiti.

"Mislim, da Slovenci nismo narod, ki ima rad orožje, še posebno v primerjavi z državami zahodnega Balkana ali nekdanje Jugoslavije," je lani za Slovenske novice povedal Miran Ozebek iz uprave kriminalistične policije. A če sklepamo po že omenjeni statistiki (z orožjem se je uspelo srečati 13 od stotih prebivalcev države), takšna izkušnja pod Alpami očitno ni tako zelo redka. Ozebek razloge za nelezakonito prisotnost orožja pri ljudeh med drugim išče v tem, da je Slovenija del poti, ki vodi z Balkana na zahod. Pri nas da je bojda zelo malo strelnih primerkov iz katere od preteklih vojn, tudi osamosvojitvene v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, pravi Ocepek.

Opredeljuje nas predvsem geostrateški položaj, Slovenija pa je pomembna točka na Balkanski poti, kjer tuje in domače kriminalne združbe tihotapijo paleto raznovrstnega blaga, tudi orožje, eksploziv, drogo, se glasi odgovor na vprašanje, zakaj gresta skupaj Slovenija in orožje, ki smo ga prejeli s policije. Smer? Od držav Bližnjega vzhoda in Zahodnega Balkana proti Evropski uniji.

Je z raketometom mogoče neopaženo "vandrati" po ulicah? Da je država tranzitno območje na poti, ki vodi z vzhoda na zahod, med razlogi za visoko stopnjo prisotnosti orožja v Sloveniji ne pozabi navesti niti nekdanji visoki uslužbenec Sove, ki na razkritje svojega imena v tem zapisu ni pristal. Raketomet pri nekom doma? "Čudi me, da je zasebniku transportni podvig s takšnim težkim vojaškim orožjem uspel," nam je povedal. "Sploh ne vem, kako nekdo kaj tako velikega neopaženo pretovori k sebi domov."

Zadnje po mnenju Bojana Dobovška s Fakultete za varnostne vede sicer ne bi smelo predstavljati posebne težave. "Raketometa ni težko pretovoriti, skriti v tovor ali za prevoz izkoristiti zelene meje," je komentiral vojaško odkritje v domovanju civilista, na katero so pred dnevi naleteli policisti. Tudi on pogost pojav in najdbo orožja pri nas razlaga s pojmom Balkanska pot, katere poglavitne žile vodijo ravno prek Slovenije.

Zakaj bi kdo registriral 60 brzostrelk Mitja Rebec je eden bolj znanih lastnikov trgovin s strelnim orožjem v državi, svojo ima v Postojni. Ocenjuje, da dozdajšnji poskusi notranjega ministrstva prek pozivov, naj ljudje brez sankcij, ki bi sledile, prijavijo orožje na črno, niso dosegli svojega namena.

"Poznam primer gospoda iz Metlike, legaliziral je 60 brzostrelk. Seveda ne zase. Kdo pa potrebuje toliko brzostrelk?! Namen je bila preprodaja." Prav v tem je težava, meni Rebec: po tistem ko je nekdo legaliziral dotlej skrivano orožje, ga je lahko brez strahu pred možmi v modrih uniformah prodajal naprej.

Lovci, statistike kažejo, da naj bi imeli ti v posesti več kot polovico vsega prijavljenega orožja v državi, bojda niso tisti, pri katerih bi lahko našli dober motiv za zatajevane strelne kose. "Ukvarjajo se z legalno dejavnostjo in res nimajo razloga, da bi imeli doma kose neprijavljenega orožja," utemeljuje Rebec.

Mikavne prepovedane stvari Tudi pogovor z Rebcem privede do uporabe izraza, ki so ga omenili vsi pred njim. Do vrta Boštjana S. bi znal raketomet priti prek Balkanske poti, ugiba imetnik trgovine, kjer je naprodaj orožje. Z gotovostjo, pravi, pa bi to lahko potrdil, če bi vedel, za kateri tip vojaškega primerka gre. "Takšni kosi niso redkost. Pred leti so podoben raketomet sredi Zagreba uporabili v nekem mafijskem obračunu."

Orožje, skrita strast mnogih, je zelo mamljivo, na podlagi izkušenj, ki jih ima s kupci onkraj prodajnega pulta, ugotavlja Rebec. "Nekateri imajo okus za takšne stvari. Veliko jih je, ki želijo imeti skrivoma doma kakšen kos. In vsak takšen zbiratelj še ni kriminalec. Prepovedanih, nedosegljivih stvari si želimo. Dobrih avtomobilov, lepih žensk. Tako je tudi z orožjem."