Zakonito in (ne)moralno

Novice o tisti gospe, no, "gospe", ki je razdejala par stanovanj z očitno čudaško (in precej ogabno) obsedenostjo z golobi, so malo potihnile. Verjetno smo vsi skupaj enako šokirani nad tem, kako najemodajalec dejansko ne more ukrepati takoj, ampak mora sprožiti pravni postopek ter čakati na odločitev sodišča, pri katerih pa seveda ne slovimo ravno kot narod šprinterjev. Pravzaprav tudi tekačev ne. Smo bolj sprehajalci. Mislim, da me ne bi čudilo, če bi kazen nazadnje doletela lastnika, ki je v strahu, da bi zaradi odprtih oken zamrznile cevi, nazadnje vdrl v stanovanje. In zagledal neurejen golobnjak. Na ta primer smo kar nekako pozabili, ostal je le slab priokus ob razlagi zakona, po katerem je najemnik zelo zaščiten, kar je načeloma prav, a očitno prihaja do anomalij, ki bi jih bilo treba preprečiti. Ko sem slišala za tisto zgodbo o družini, ki je zaradi 124 evrov dolga izgubila hišo, sem prav tako mislila, da gre za anomalijo. A statistika pravi, da primer rubeža nepremičnine zaradi dolga, nižjega od 100 evrov, sploh ni tako osamljen primer; v Ljubljani na primer okrajno sodišče vodi 67 postopkov nepremičninskih izvršb, pri katerih glavnica dolga znaša manj kot 100 evrov, podobno je tudi drugod po državi. Oprostite, meni se ta podatek zdi šokanten. Skoraj tako šokanten, kot je pripomba predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, da je primer izgube hiše zaradi 124 evrov dolga lahko "velika šola za vse". Podobnega mnenja je bilo tudi kar nekaj mojih sogovornikov pretekli teden, ki so za vse okrivili dolžnika, ker pač ni dvigoval dopisov sodišča in si je zato menda kriv sam. Ampak zaradi mene je lahko dolžnik te dopise tudi ritualno sežigal in nad upnikom izvajal vudu, pa to še ne pomeni, da je poseganje po takšnem skrajnem ukrepu sprejemljivo – vsaj ne, dokler ima v garaži avto, v polno opremljeni hiši vse običajne predmete od računalnika do televizorja, in še posebej ne, dokler prejema plačo. Da ne omenjamo dveh mladoletnih otrok, na katere bi lahko pri svojih postopkih pomislilo sodišče, če že dolžnik ni premogel te daljnovidnosti. Ampak, saj veste, važno, da je bilo "vse narejeno po zakonu". Krasno!

Primer me je verjetno malo bolj prizadel tudi zato, ker imam še vedno travme zaradi osebne izkušnje z rubežnikom. Dolg sploh ni bil moj, a problem je vseeno bil tudi moj. Tako kot pri mnogih. Soočenje z rubežnikom, ki mora biti oseba z najslabšo karmo v državi, mi je nagnalo strah v kosti. Pa ne tisti zdravi strah, ampak panični. Sem oseba, s katero se da z malo prijaznosti in predvsem s človeškim pristopom rešiti vse; no, gospod rubežnik, ki je gladko lagal, da me bo prihod policije (v primeru, da ga sama ne spustim v stanovanje) stal pet tisoč evrov (kar je dve minuti pozneje, ko sem v solzah poklicala prijatelja pravnika, seveda vehementno zanikal), me je uspel pahniti v histerijo (kar se ne zgodi pogosto, vsaj ne v javnosti). Ne vem, kako bi se vsa zadeva končala, če ne bi imela možnosti izkoristiti prijateljstva z nekom iz iste stroke, ki je problem rešil po kratkem telefonskem pogovoru z rubežnikom. Takrat, ko sem ga opazovala, kako je po hitrem postopku popolnoma spremenil svoj odnos in namesto groženj uporabil konstruktiven pristop, sem verjetno izgubila še zadnje zaupanje v pravičnost zakona. Vse, kar bi se lahko zmenila – če le ne bi takoj začel z grožnjami, ampak bi normalno razložil situacijo –, sva se lahko zmenila šele po tem, ko je vmes posegel nekdo iz njegove stroke. Verjamem, da ravno zaradi tega nečloveškega odnosa in izigravanja ljudi, ki niso enako strokovno podkovani v pravu, ljudje menijo, da se jim dogaja krivica. Enako je pravzaprav pri komunikaciji s katerimikoli strokovnjaki, ki izkoriščajo igro na svojem področju – če nisi iz njihove stroke, si samo mravlja za manipuliranje. Vsi pa hočemo samo malo človeškega odnosa. Ne govorite mi o pravičnosti zakona, dokler je ta stvar interpretacije strokovnjakov, posledice pa nosijo laiki.

Malo človeškega odnosa je tisto, kar bi lahko rešilo tudi petčlansko družino pred tem, da zaradi 124 evrov dolga ostane brez strehe nad glavo. Podrobnosti o primeru konec koncev pravzaprav niso nepomembne. Dejstvo ostaja, da je človek ostal brez hiše zaradi skoraj nepomembnega dolga, kar je absurdno, pa če zakon to omogoča ali ne. Zakon bi po vsem sodeč nujno potreboval določitev spodnjega limita na nepremičninske izvršbe, sodstvu pa bi koristilo nekaj stika s svojo moralno platjo, ki jo očitno odkrije šele takrat, ko je treba ljudstvo opomniti, da bi se lahko iz tega primera vsi nekaj naučili. Edino, kar je ta šola naredila za ljudi, je to, da je okrepila miselnost o neenakosti pred zakonom. O kurjih tatovih brez strehe nad glavo in tajkunih v graščinah.

Komentar, da je omenjeni primer lahko velika šola za vse, je dodatno žaljiv v luči tistih drugih lekcij o tem, da je zakon le mreža, v kateri dovolj premeteni najdejo luknje. V medijih na primer redno beremo o politikih, ki se izmikajo vročitvam sodnih dokumentov ali predložitvi dokazov – Simič še vedno ni potešil medijev, Jakličeva črna gradnja še vedno stoji, Marinič sodne pošte ni prevzemal zaradi napačne črke v naslovu … Toliko o šoli. Človek se pravzaprav počuti že malo bedasto, če dejansko upošteva kazen in jo takoj poravna. Še sama sem doživela kakšen posmeh, ker se na kazen zaradi napačnega prečkanja ceste nisem pritožila s kakršnimkoli razlogom že, ampak sem jo – ker se mi s pravnimi zadevami res ne ljubi bosti – raje poravnala. Dejstvo je, da je izmikanje kaznim nacionalni šport, pri katerem pogrnejo manj pomembni igralci.

Dejstvo je tudi to, da ima skoraj vsaka družina kakšnega člana, ki je malo preveč brihten, ko gre za takšne stvari. Morda mislite, da se vam to ne more zgoditi, podobno kot razmišljamo ob kakšnih boleznih. "Jaz pa že ne". Mhm. V primeru 124 evrov vredne hiše so zaradi očetove nepremišljenosti kratko potegnili še štirje ljudje. Že zato bi moralo sodišče uporabiti nekaj logike in socialnega čuta ter izkoristiti vse druge možnosti, preden jim vzame streho nad glavo. Nekdo bi moral razmišljati še za tiste štiri ljudi, ki niso nič krivi, da eden ni dvigoval pošte. Morda je dražba hiše po polovični ceni od njene realne vrednosti zaradi nepomembnega dolga res potekala po vseh pravilih in zakonih, ampak to vseeno ni normalno, še manj pa moralno. Včasih me je sram zaradi lastne države. Pogosto me je sram zaradi lastne države.