Zakon, pravičnost in mir

Najboljši komentar izida referenduma je še pred končno odločitvijo tvitnil @cnfrmsta. Nekako takole je napisal: "Najprej so prišli po kekse. In sem bil tiho. Potem so prišli po bombone. In sem bil tiho. Potem pa so prišli po napolitanke, in sem rekel, 'ej, počakte mal!'."

"Ej, počakte mal", je reklo ljudstvo na referendumu 20. decembra. Zakon je padel, ker je spreminjal preveč in prehitro. Odločili ga nismo tisti, ki pišemo, beremo in debatiramo. Odločili ga niso intelektualci, ki zaradi tehtanja med pravico ene manjšine in pravico druge manjšine niso spali.

Odločili so ga ljudje, ki so vse to z ne posebej veliko pozornostjo spremljali, na koncu so se pa odločili po občutku, a vendar ne brez vpliva džumbusa, ki je ob tem nastal.

Zakon In takole po občutku je bilo s tem zakonom nekaj narobe. V boj za istospolne se je brez vsakega razumevanja za ostanek sodržavljanov pognala skrajna levica, ki se ni znala ustaviti pri pravicah istospolnih, ampak je zakon zapisala brezkompromisno in rušilno za tradicionalne vrednote.

Igrali so na čustva enakosti istospolnih, a tudi na nestrpnost proti cerkvi in reakcionarni desnici. Desnica je igrala na čustva skrbi za otroke, v manjši meri pa je poudarjala politično dimenzijo. Murgel in Udbe je bilo v njihovi kampanji manj kot cerkve in Janše na drugi strani. Ob uravnoteženem nagovarjanju skrbi in enakosti je odločila razlika v stopnji negativnosti kampanje.

2/3 udeležencev referenduma se je požvižgalo na modrovanja o neustavljivem napredku. Eno figo jim je mar, ali pripadajo modernim in progresivnim. Omenjanje kamene dobe in srednjega veka ni naredilo nobenega vtisa. Ne spremljajo propagandnega valjarja politično-medijskega kompleksa, ki je vršil pritisk povsod, od Facebooka do nacionalnih časopisov in televizij. In ja, volivci PROTI so manj časa obiskovali šole, katere učitelje so izobrazili na fakultetah, ki so se javno izrekle ZA ali so člani sindikata, ki je javno podprl zakon.

Kar je razočaralo med kampanjo in kar skrbi še po njej, je odnos, ki ga imajo bojeviti zagovorniki zakona do svojih nasprotnikov. Ne govorim o istospolnih, ampak o tistih, ki so jim bili istospolni kanonenfuter kulturne vojne. Tisti, ki o sebi mislijo, da so poosebljeno spoštovanje različnosti, so svoje nasprotnike prezirali. Ker dovolj velika stopnja prezira je cepivo, ki preprečuje, da bi se te kak argument druge strani dotaknil.

Po tem referendumu nič ne slišimo, da ima ljudstvo zmeraj prav. Olikani povedo, da je zakon padel, ker so Slovenci butasti in zahojeni. Manj olikani, da so na drugi strani retardirani podporniki Princa Teme in klerofašistična golazen, ki da ima še kakih deset let življenja pred seboj, potem pa bo narava naredila svoje.

In seveda retardiranci niso vredni resnega soočenja idej. Trud, ki smo ga nekateri vložili, da bi nasprotnikom razložili, zakaj smo proti, je bil praviloma zaman. S tem ne trdim, da grdih praks ni bilo tudi na drugi strani, ampak na strani ZA se zdi, da je to sistemsko.

Pravičnost Nekaj tednov nazaj sem napisal ( Časnik: Dve poroki in pogreb), da so šli z zakonsko rešitvijo samo zato tako daleč, da so lahko spotoma brcnili še v enega od gradov iz mivke ( Siol: Gradovi iz peska). No, zdaj se je izkazalo, da grad ni samo iz mivke, ampak je v njegovem jedru trden kamen. Brca v mivko se je končala kot brca v kamen, kar je precej boleče.

Bolečina zna biti dolgotrajnejša in morda ne bo bolela samo tistih, ki so brcnili. Začenja se namreč kapitalizacija referendumskega uspeha. To bo kdo kritiziral, češ ne gre za otroke, ampak za Aleša Primca, ampak spomnimo se, tako zakonsko rešitev in posledično referendum smo dobili zaradi politične poteze levice.

Če bi bil rezultat drugačen, bi si politične točke pripenjali eni, zdaj si jih bodo drugi. Zgražanje je odveč. Za beznico, imenovano politika, je to čisto običajno. Vstop v politiko skozi terensko delo in referendumski rezultat je zdrav način graditve politične osebe. Precej bolj zdrav od medijskega konstruiranja profesorjev ali procesij na magistrat.

Na desni nastaja protiutež Združeni levici. Tako, kot Združena levica na glas pove, kar si v levih strankah ne upajo, bi Združena desnica na glas povedala, kar si v SDS (tako) upajo. Ampak jim potem ne bo več treba. Kar je dobro.

V Sloveniji je prostor za novo stranko, ki bo vsaj tako socialna, kot je na jeziku SD, in vsaj tako katoliška, kot se pripisuje Novi Sloveniji, pa ni več. Jaz take stranke ne bi volil, pri ljudeh pa mešanica socialnega in vrednostnega populizma deluje.

Mir Odločala ta stranka zakona in pravičnosti* volitev ne bo. Površna primerjava številk pokaže, da so PROTI mobilizirali tradicionalno desno volilno telo in nič več. Obetajoče pa je širjenje prostora zmernosti v Ljubljani, kjer bivajo protagonisti obeh polov kulturnega boja.

Primerjava med referenduma 2012 in 2015 pokaže, da so tam nazadovali oboji. ZA je sicer nazadoval bistveno bolj, ampak tudi PROTI je bilo manj glasov kot leta 2012! Kot da bi agresivnost skrajne levice delovala odbijajoče na razumnega volivca, v podeželje usmerjena kampanja PROTI pa meščanov ne bi motivirala za obisk volišč.

Ta zmerna večina, ki je ostala doma tudi drugod po Sloveniji, pomeni potencial za stranke sredine. Ne za pomagače, s katerim bi se levi ali desni pol prerinil čez 50 odstotkov, ampak za sile, ki bi politiko trdno zasidrale v polju racionalne zmernosti. Tako stranko pa bi volil.

* Zakon in pravičnost je Poljska konservativna stranka, zmagovalka zadnjih volitev.