Učna leta izumitelja Mirka

Predsednika republike smo slišali reči, da ima nova vlada srečo, ker položaj prevzema v času gospodarske konjunkture.

V časopisih smo lahko prebrali nekaj navdušenih komentarjev, ker sta premier in finančni minister v nastopnih govorih poudarila varčevanje, minister si je upal omeniti celo socialno kapico in privatizacijo. Kakor je v navadi, je hitro prevladala navijaška miselnost: vsi skupaj navijajmo, da bosta resni Dušan in dobri Mirko v koalicijskem ringu pošteno prebutala zapravljivega Karla in nacionalno interesnega Dejana.

Vse to je tako, kot da bi društvo novinarjev priredilo piknik v gramoznici blizu ljubljanskih Stožic in bi si z velikim bagrom, ki bi jim ga posodil kak zaradi neplačanih računov propadli gradbinec, ves dan metali pesek v oči. Nato pa bi, med preverjanjem svojih jutrišnjih komentarjev pri tetah in stricih javnega mnenja, na Poti spominov in tovarištva družno nazdravili etiki, ki se končno spet vrača v državo.

Zakaj nisem optimist V nadaljevanju kolumne boste lahko opazili nekaj grafikonov in tabel, ki bi vam morali posušiti zadnjo kapljo upanja, ki jo morda še premorete. Ker opažam, da so besedila, kjer uporabljam slike in tabele, ponavadi med najmanj branimi, vam bom, če si želite prihraniti trud, že kar na začetku zaupal svoje razloge proti optimizmu.

Slovenija je po letu 2008 izgubila gospodarsko prednost pred podobnimi državami in le še nemočno caplja nekje v ozadju. Razlogi za gospodarsko nazadovanje so globoko ukoreninjeni v našo institucionalno in gospodarsko strukturo. Koalicijska pogodba nove vlade ne kaže, da bi se tega vsaj približno zavedali. Cerar je, čeprav je imel boljše možnosti, koalicijo sestavil le s protievropskimi strankami, ki zavračajo večino ukrepov, potrebnih za reševanje krize.

Socialisti in sindikalisti v vsaki malo bolj resni razpravi – zadnja je bila tista o socialni kapici – rutinsko premagajo zagovornike reform in bolj liberalnega gospodarstva. Toda medtem ko polovica volilnih upravičencev vsakih nekaj let izvoli nove obraze, tisti, na katerih bi morale sloneti spremembe, glasujejo s petami. V času krize se je izselilo več kot 25 tisoč ljudi, med njimi številni uspešni podjetniki ter mladi in izobraženi ljudje. Tisti torej, na katere računamo, ko rečemo, da bodo dolgove zdajšnjih vlad odplačevale prihodnje generacije.

Slovenija se tako počasi, a zanesljivo spreminja v bankrotirani dom za dolgotrajno oskrbo ljudi, ki živijo v svetu lastnih iluzij daleč stran od realnosti in si vsako leto ali dve izmed sebi enakih izvolijo novega ravnatelja.

Nevarna iluzija o gospodarskem okrevanju Na sliki prikazujem podatke o gibanju četrtletne gospodarske rasti od leta 2008 naprej. Ti podatki dobro kažejo globino gospodarske krize in hitrost izhoda iz nje. Slovenijo primerjam z dvema skupinama držav. Prvo tvorita Nemčija in Avstrija, ki bi jima bili radi podobni vsaj po urejenosti in bogastvu, drugo pa baltiške države, ki si jih kljub uspešnosti še vedno skoraj nihče ne upa postaviti za zgled.

Nepopravljivi optimisti bi ob pogledu na sliko najbrž rekli, da slovenska gospodarska rast pač sledi tisti v Nemčiji in Avstriji in da nam bo bolje, ko bo bolje tudi njim. Krivulje so si po obliki morda res podobne – toda slovenska je ves čas, z izjemo zadnjih dveh četrtletij, okoli dve odstotni točki pod nemško ali avstrijsko. Ko gre njim slabo, je pri nas katastrofa, ko jim gre dobro, mi počasi nekako capljamo za njimi.

Še bolj zgovorni so podatki o trgu dela. Medtem ko je pri nas stopnja brezposelnosti še vedno pri desetih odstotkih, je v Nemčiji in Avstriji pol manjša. Samo socialisti in sindikalisti lahko zanikajo, da je tako zato, ker je zaradi izvedenih reform v teh dveh državah trg dela bistveno bolj liberalen kot pri nas.

Baltiške države je kriza udarila še huje kot nas. Toda že naslednje leto so rasle tudi že po deset odstotkov. Samo socialisti in sindikalisti lahko zanikajo, da je tako zato, ker je zaradi izvedenih reform v teh državah gospodarstvo bistveno bolj liberalno urejeno kot pri nas. Žal so, kot že rečeno, socialisti in sindikalisti pri nas v večini tako v vladi kot med volivci in krotilci javnega mnenja.

Nevarna iluzija o gospodarski razvitosti Zaradi zanikanja krize, zavračanja liberalnih ukrepov in čakanja, da nas odreši nemška konjunktura, smo izgubili tudi večino razvojne prednosti pred državami, s katerimi smo skupaj vstopili v EU in nad katerimi še danes ponosno vihamo nos.

Druga slika kaže stopnjo razvitosti v primerjavi s povprečjem EU, merjeno s kupno močjo bruto domačega proizvoda. Slovenija je v času krize padla na raven razvitosti, ki jo je dosegla že okoli leta 2000. V razvojnem smislu smo torej izgubili celotno desetletje.

Za primerjavo poglejmo spet baltiške države. Z izjemo padca v času krize nas ves čas dohitevajo in če bo šlo tako naprej, bodo Estonija, Litva in Latvija še prej, kot bo nam uspelo izvesti dvoje ali troje predčasnih volitev, že razvitejše od Slovenije.

Podobno sliko bi dobili, če bi pogledali še višegrajske države, ki se jim v svoji politični prevzetnosti nismo želeli pridružiti. Pred desetletjem smo imeli pred večino še 25 ali 30 odstotnih točk prednosti, danes tudi najslabše med njimi zaostajajo za manj kot 20.

Samo socialisti in sindikalisti lahko ob teh podatkih zanikajo, da potrebujemo resne strukturne reforme, in vztrajajo, da si kljub gospodarskemu nazadovanju lahko privoščimo skandinavsko socialno državo in nemške plače.

Nevarna iluzija o koalicijski pogodbi Pred volitvami smo programe strank ocenjevali prek njihovega odnosa do priporočil, ki so jih slovenski ekonomski politiki v zadnjem letu dale mednarodne ustanove s Svetom EU na čelu. Kot smo večkrat poudarili, ta priporočila niso brez napak, so pa gotovo boljši nabor ukrepov od tistih, ki so nas pripeljali v stanje, opisano na zgornjih dveh slikah.

V tabeli (zaradi dolžine jo najdete na koncu besedila) po področjih prikazujemo ključna priporočila Sveta EU – s pristankom nanje se je prejšnja vlada izognila prihodu zloglasne trojke – in povzemamo, kaj je glede njih predvideno v koalicijski pogodbi. Na večini področij ne kaj prida; tudi če zaveze so, so opremljene s številnimi pogojniki ali nedorečene.

Drugače tudi ne bi moglo biti. V predvolilni analizi je Stranka Mira Cerarja komaj dobila pozitivno oceno kot stranka, ki nekatere reforme podpira, druge pa zavrača. Koalicijo so potem sestavili z dvema strankama, ki večino priporočil zavračata. Resnično ne razumem, kako lahko ob tem kdo pričakuje kakšne resne pozitivne spremembe.

Nevarna iluzija o finančnem ministru Dušan Mramor je bil za večino javnosti dobra novica. Verjetno zato, ker so pričakovali še kaj hujšega in ker daje vtis človeka, ki se zaveda luknje v državni blagajni. V svojem prvem mandatu je izvedel tudi nekaj makroekonomsko smiselnih ukrepov. S prilagajanjem trošarin je blažil nihanja cene bencina in blažil inflacijska pričakovanja. Po dolgih letih eldeesovske brezbrižnosti je začel varčevati pri proračunskih izdatkih, sindikatom pa namesto dviga plač ponudil dodatno pokojninsko zavarovanje. Navsezadnje je naredil tudi prvi korak k odpravi davka na izplačane plače.

Toda vlada ne dela tistega, kar v državnem zboru ali na srečanju zveze ekonomistov pove njen finančni minister. Vlada počne to, kar piše v koalicijski pogodbi. Glede javnih financ je tam edina konkretna številka 40 milijonov evrov za letni dodatek upokojencem. Glede privatizacije je edina konkretna zaveza ta, da se infrastruktura ne bo privatizirala in da se bo tudi na področju telekomunikacij infrastruktura ločila od izvajanja storitev.

Če kdo misli, da bo kljub temu Mramorju uspelo varčevati pri pokojninah ali privatizirati Telekom, je nepopravljivi optimist. Krotilci javnega mnenja nas sicer prepričujejo, da bo njegov uspeh odvisen od tega, ali bo imel podporo predsednika vlade. Toda če bi predsednik vlade karkoli razumel, bi se sam že zdavnaj jasno opredelil glede privatizacije, regresov ne bi bilo v pogodbi, v koaliciji pa bi bila tudi kakšna stranka, ki bi vlekla na drugo stran, kot bodo vlekli upokojeni in neupokojeni socialisti.

Poleg tega ima makroekonomist Mramor tudi svojo mikroekonomsko plat, o kateri nam največ pove njegova davčna reforma. Eden prvih ukrepov njegovega naslednika je bila ustanovitev skupine za poenostavitev davčnega sistema, nekaj časa je v zraku visela celo odločitev o odložitvi uveljavitve Mramorjeve zakonodaje. Ključna avtorica večine birokratskih neumnosti v tedanjih zakonih je bila gospa, ki je te dni postala ministrica za zdravstvo.

Kaj lahko to pomeni za sistem prispevkov, si ne želite niti predstavljati.

Nevarna iluzija o etičnih politikih Mira Cerarja imajo ljudje menda radi, ker toliko govori o etiki. Morda je čas, da mu povemo, da se da skozi etična očala razmišljati tudi o ekonomski politiki.

Ali je na primer etično, da določeno skupino ljudi v koalicijski pogodbi vnaprej izvzameš iz varčevalnih ukrepov samo zato, da bi pridobil podporo poslancev njihove stranke? Je morda etično odreči ljudem in podjetjem razbremenitev prispevkov s socialno kapico samo zato, ker tvoji svetovalci niso sposobni razumeti izračunov in razlogov zanjo? Ali pa kot šolarček mencati glede privatizacije in tvegati, da bodo zaradi izgube kredibilnosti države podjetja in davkoplačevalci spet plačevali višje obresti?

Predvsem pa se politika z etiko nima kaj ukvarjati. Naloga politike je, da poskrbi za pravno državo, ki bo pravočasno in pošteno kaznovala ljudi, ki prestopijo meje razumljivo napisanih in logičnih zakonov. Ko pa politiki začnejo govoriti, da morajo ljudje postati bolj etični, pa to pomeni, da želijo s svojimi instrumenti – ki so po definiciji instrumenti oblasti in prisile – spreminjati ljudi same.

Politik, ki si za cilj postavi spreminjati naravo ljudi, slej ko prej postane bodisi dalajlama bodisi stalinist. Cerarjevi poduhovljeni nastopi in avtokratsko omejevanje komunikacije poslancev z novinarji kažejo, da je v njem kanček obojega. Skupaj z njim se bomo torej v prihodnjem letu učili, kaj se pravzaprav skriva v njem in česa vsega je sposoben. Na prvih učnih urah se ni dobro odrezal; če bo tako nadaljeval, se bodo varovanci državnega sanatorija kmalu začeli ozirati po novem primariju.