The Kid in pravice avtorjev v slovenskih medijih

Zagotovo pa si je mnogo manj njenih tedanjih članov interpreta nadarjenega glavnega junaka tega filma The Kida pozneje izbralo za vzgled pri doslednem uveljavljanju avtorskih pravic. Med drugim je za drugačen izid zagotovo manjkala tudi vztrajnost avtorjev, ki bi se, tako kot Prince, osebno in dosledno zavzemali za pregon zlorab. O tem, kako je Prince sam to počel, je avgusta lani za Medium živo opisal Scott Goodman, ustanovitelj spletne strani YouListen.com.

Svoj polurni telefonski pogovor z velikim zvezdnikom je povzel tukaj. "Scott, piratstvo je nekaj, kar lahko in tudi bomo pripeljali h koncu. Ljudje, kot sva ti in jaz, lahko prispevajo, da dobimo ta boj," ga je tedaj nagovoril Prince.

Je morda šlo nekaj bolj narobe pri nas kot drugod po Evropi in svetu? #kolumna
Je vaš časopis bliže vladi ali opoziciji? #kolumna

Kako so avtorske in sorodne pravice urejene v Sloveniji?

Republika Slovenija je v svojih zgodnjih letih neodvisnosti dobila sodoben zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, ki je omogočal nedvoumno zaščito avtorskih pravic, prenos materialnih pravic na druge osebe in trgovanje z njimi. Žal niti založnikom niti avtorjem ni uspelo urediti temeljnih razmer, ki bi omogočale, da bi eni ali drugi imeli kaj več od objav avtorskih dosežkov. Podrobnejši razmislek pokaže, da k temu niso prispevala le naključja.

Večji del odgovornosti za to nosijo kar založniki sami. Ob vzponu interneta smo lahko slutili neskončne nove možnosti ponovne uporabe, prenosa in trženja avtorskih vsebin. Žal tisti, katerih osnovna dejavnost je upravljati avtorske pravice kot temeljnega intelektualnega premoženja založniških družb, niso bili vselej dovolj usposobljeni – in nemara niti motivirani – za to. Tako niso vsi časopisni založniki enako aktivno in kakovostno upravljali avtorskih pravic.

To preprosto pomeni, da niso imeli urejenih odnosov s svojimi avtorji, zato materialnih avtorskih pravic niso mogli prenašati na tretje osebe na trgu, niti morebitnih vzporednih, neposrednih dogovorov med avtorji in tretjimi osebami ali pa celo zlorab, zato niso učinkovito preprečevali, niti izterjevali nadomestil za povzročeno škodo.

Nekateri so uspešno razvijali nove medije in medijske storitve

Prehiteli so jih mnogi posredniki in digitalni založniki v lokalnem in tudi širšem prostoru. Medtem ko so Google in drugi globalni zmagovalci vlagali v digitalizacijo vseh knjižnic tega sveta in je Wikipedia med uporabniki prehitela Encyclopedio Britannico, so z razvojem digitalnih baz podatkov in vsebin ter z zbiranjem in organiziranjem teh uspešno razvijali nove medije in medijske storitve. Precej hitro pa je njihov interes po čim večji dostopnosti novinarskih in drugih avtorskih vsebin informativnih medijev postal močan in neposreden, tveganje, da bi kateri od založnikov informativnih medijev medtem uredil področje upravljanja avtorskih pravic in jih začel aktivno uveljavljati ter – Bog ne daj – tržiti, pa je postalo vse manj sprejemljivo.

Urejanje avtorskih pravic pri nas

Poleti 2008 smo v zadnjih mesecih prve vlade Janeza Janše dobili amandma k zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah. Zanimivo je, da je amandma vložila skupina poslancev na čelu s prvopodpisano, tedaj opozicijsko poslanko Majdo Širca. V vladi, ki je nadomestila Janševo, je gospa Širca postala ministrica za kulturo. Korektno dodajmo, da področje urejanja avtorskih pravic sicer spada k ministrstvu za gospodarstvo.

Amandma naj bi zagotovil ustrezno ravnotežje med pravico do informacije ter avtorsko pravico in prinesel pravno podlago za zakonito uporabo medijskih vsebin za namene spremljanja medijev, kar poznamo kot storitev klipinga. Dopolnitev zakona je od takrat terjala kolektivno upravljanje avtorskih pravic in predvidela možnosti za delitev zbranih nadomestil med avtorje (novinarje in druge fizične osebe) in imetnike avtorskih pravic (založnike).

Do takrat so torej izvajalci storitev klipinga delovali na neurejenem področju. Posamezni avtor ali pa založnik, ki bi imel urejene odnose s svojimi avtorji, bi lahko od njih terjal nadomestilo. In kaj takega bi lahko imelo nepredvidljive posledice na izvajanje dejavnosti klipinga. Izvajalci teh in sorodnih storitev si zares niso želeli privoščiti, da bi avtorji ali imetniki avtorskih pravic, torej založniki, individualno uveljavljali avtorske pravice. In ta nevarnost je bila od takrat izključena.

Založniki po tem amandmaju preprosto niso mogli več preprečiti objave člankov v klipingih. Obenem pa jim je pripadlo ustrezno nadomestilo. Po novem je namreč zakon predpisal obveznost plačevanja nadomestila za uporabo avtorskih pravic, in sicer v višini, določeni s kolektivno tarifo in v mejah zakonite uporabe avtorskih del za namen pregledov tiska izvajalcev dejavnosti spremljanja medijev.

Tretji odstavek 154. člena ZASP predpisuje obvezno delitev zbranih nadomestil med avtorje (fizične osebe, ki so ustvarile avtorsko delo) in imetnike avtorskih pravic (založnike) v razmerju 30 odstotkov proti 70 odstotkov.

Zadrega pa je v tem, da lahko od takrat izvajalci dejavnosti spremljanja medijev, med katerimi imajo veliko utež tovrstne vladne službe, nemoteno izvajajo svojo dejavnost in menda celo odvajajo ustrezno nadomestilo na fiduciarni račun po tarifi, ki jo ocenjujejo za primerno. Založniki pa so se od takrat dolžni organizirati v posebni, ločeni kolektivni organizaciji, ki bi v njihovem imenu – in v imenu avtorjev – urejala prenos nadomestil.  

Zakaj jaz nisem kupil Jane, Lady, Stopa in drugih #kolumna
Kaj je šlo narobe s časopisi #kolumna
 

Za dokončanje celotne zgodbe manjka samo še ena podrobnost

Založnikom se večkratnim poskusom navkljub do zdaj ni uspelo povezati in ustanoviti ustrezne kolektivne organizacije, ki bi ji urad za intelektualno lastnino podelil dovoljenje za aktivno upravljanje uporabe materialnih avtorskih pravic in obračunavanja ter razdelitve nadomestil med avtorje in založnike. Kako si lahko to razložimo? Morda tako, da je bilo dovolj, da je ob vsakem poskusu izostal interes vsaj enega od pomembnejših založnikov. Ob upoštevanju prepletenih interesov "dežurnih" lastnikov slovenskih medijev z drugimi interesi v gospodarskem in političnem prostoru je mogoče razumeti, zakaj take kolektivne organizacije še nimamo.

Ko ni učinkovite regulacije

Prince je bil med prvimi glasbeniki, ki je razumel moč interneta pri promociji svoje glasbe in stiku z občinstvom. Vendar se je kmalu z njega začel umikati in se neumorno boriti proti zlorabam avtorskih pravic. Poznani so tudi njegovi spori z založbami, zato je večkrat menjal ime in se zatekel celo k znakovnemu poimenovanju s svojim "ljubezenskim simbolom". Seveda je v svobodnem internetu nadzor nad krajo avtorskih del na videz težji. In meje avtorstva se v nekaterih primerih izrisujejo na novo. Vendar pa je odkrivanje plagiatorstva in drugih oblik zlorab v digitalni dobi v resnici olajšano. Pomislimo samo na masovna odkritja plagiatorstva v akademskih delih nemških in drugih politikov pred nekaj leti.  

Tudi drugod je prevečkrat izostala učinkovita regulacija. V slovenskem primeru je še bolj kot ta izostal interes pravih založnikov. Takih, ki bi avtorske pravice umno upravljali in ščitili svojo dejavnost tako, da bi vi uveljavljali vrednost tržno zanimivih vsebin. V trenutnih razmerah ostajajo omejeni na izvajanje nekakšnega odprtega servisa javnega obveščanja. In nabiralnika za pisma bralcev. Kot že v časih škrlatnega dežja.

V prihodnjih tednih bomo objavili serijo kolumn o prihodnosti medijev, zlasti slovenskih. Razprava o slovenskih medijih je moderirana. Uredništvo si pridržuje pravico, da zapise, ki so žaljivi, ne obravnavajo teme, so ad hominem ali po uredniških kriterijih neprimerni, briše in takšnim komentatorjem tudi onemogoči nadaljnjo možnost komentiranja.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.