Iščemo založnike za "milleniale"

Zagotovo marsikdo že hiti s pojasnjevanjem, da je časopise pač odnesel internet, tako nekako kot so klimatske spremembe odnesle bele zime. Pravzaprav je šlo marsikaj tudi na bolje: danes beremo več, vsaj če sodimo po gigantskih obsegih megabitov, ki jih udeleženci svetovnega spleta vsako sekundo menjajo med seboj.

Bralci smo danes bolj aktivno udeleženi v menjavi informacij. Sami si sestavljamo našo bralno dieto, prek družbenih omrežij in drugače lahko aktivno sodelujemo in soustvarjamo vsebine in se tako socializiramo. Doživljamo nove fenomene: tehnološki napredek je omogočil preporod dokumentarnega filma, ki vse bolj nadomešča informativne formate televizijskih, radijskih ali revijalnih žanrov "zapuščinskih" medijev prejšnjega stoletja. Fotografija in video sta postali osnovni komunikacijski enoti, produkcija katerih je dostopna tako rekoč vsakomur.

Danes nismo več ujetniki ozkega nabora sredstev javnega obveščanja, omejenega na osrednjo nacionalno televizijo in ob njej še na kakšno zasebno različico, na osrednji tiskani dnevnik ali dva, na radijske novice in peščico tednikov in še kakšen mesečnik. Nismo ujetniki pogledov nekaterih izbranih, pravzaprav privilegiranih mnenjskih voditeljev. Ni nam niti več treba na Hrvaško na morje, da bi lahko "legitimno" prelistavali tamkajšnje družabne revije, ki so praviloma zabavnejše od slovenskih.

Slovenski bralci se niso razmnožili

Že nekaj osnovnih številk nam pove, da danes beremo drugače in se pustimo obveščati iz mnogo več virov kot nekoč. Po osamosvojitvi in ustalitvi družbenih razmer se je penetracija dnevnega tiska v Sloveniji za dolgo časa ustalila na nekaj manj kot pol milijona rednih bralcev. Približno toliko ali več znaša po MOSS januarski mesečni doseg prvih petih brezplačnih informativnih medijev na spletu: 24ur.com, Siol.net, rtvslo.si, Slovenskenovice.si in Žurnal24.si. Delo.si jih zbere malce več kot polovico tega.

Že iz tako grobe in metodološko seveda nekonsistentne primerjave nam je jasno, da se slovenski bralci niso razmnožili, ampak da posamezni medijski blagovni znamki namenimo v povprečju manj časa, spremljamo več njih in beremo bolj površno kot nekoč. K temu za ilustracijo dodajmo še skoraj popolno penetracijo Facebooka in drugih omrežij, prek katerih se radi obveščamo s pomočjo prijateljskih izmenjav.

Povrhu Google in njegovi tekmeci vsem udeležencem enakovredno ponujajo oglaševalske možnosti, cene so enake za vse. Oglasi nas, bralce, zasledujejo kar sami in "internet" že sam "ve", kaj pravzaprav potrebujemo tisti hip.

In vendarle je šlo nekaj narobe. Ko prelistavam časopise v digitalnih in tiskanih izdajah, me praviloma zajame občutek, da sem na napačnem kraju. Tako nekako kot ob obisku ljubljanskega Koloseja, kadar res ni druge možnosti za ogled filma.

Kaj je šlo narobe?

Medtem ko so vodilni založniki informativnih medijev v svetu po letih oklevanja in odlašanja danes sredi spreminjanja svojih poslovnih modelov in je, na primer, The New York Times že lani presegel milijon digitalnih naročnikov, prag, ki ga je v svoji zgodovini v tisku dosegel v drugi polovici osemdesetih let, se večina slovenskih informativnih medijev šele spogleduje s trženjem vsebin na digitalnih platformah in le mukoma prerazporeja svoje vrste tako, da bi uspešneje gradila odnos z bralci in – plačljive prihodke. Po javno dostopnih podatkih poslovanja slovenskih informativnih založnikov in ob opori Pregleda medijske krajine iz leta 2014 Direktorata za medije Ministrstva za kulturo lahko ugotovimo, da so se od začetka krize (2008) prihodki časopisnih založnikov zmanjšali približno za tretjino, tej številki pa z zamikom sledi zaposlenost v teh medijih. Medtem so drugi medijski segmenti vzdržali ali celo napredovali, kot na primer televizija. Očitno je tudi, da novoustanovljeni digitalni mediji ne nadomeščajo izgubljenih prihodkov, niti zaposlenosti.

Kaj je šlo narobe? So časopisi resnično tako zaverovani vase, kot je bil fotografski gigant Kodak ob vzponu digitalne tehnologije, da je kratkovidno vztrajal pri svoji zvestobi kakovosti celuloidnega filma, ki ga kmalu nihče več ni potreboval? Je zaton teh medijskih fenomenov, ki bi še naprej "monetizirali" vsebino z združevanjem novinarstva s kritično, vplivno javnostjo, z vzvodom te pa obvladovali pomembne segmente oglasnega trga, res nezadržen? Mar je digitalna doba založnikom v resnici prinesla več priložnosti, kot jim jih je odvzela? Skušajmo razumeti, kaj se je v resnici spremenilo, kaj stoji časopisom na poti v digitalni svet in kako lahko kot bralci od tega odnesemo največ, mukam časopisnim založnikov navkljub.

Pravzaprav vsi skupaj slutimo, da so lahko "časopisi" uspešni tudi v digitalni dobi. Pravzaprav so lahko še uspešnejši. Je morda šlo nekaj bolj narobe pri nas kot drugod po Evropi in svetu?

Slovenski "milleniali" živijo v digitaliziranem talilnem loncu

Ne, ne, svet časopisov se spreminja povsod in majhna, navzven kulturno razmeroma odprta, predvsem pa prilagodljiva Slovenija ga zaradi več razlogov doživlja celo nekoliko bolj intenzivno kot države večjih kulturno-jezikovnih območij. Naklade časopisov pa se krčijo povsod in časopisni izvod je ostal le še luksuzna dobrina tistih, ki si ga lahko še privoščijo: ne le izvod, ki je vsak dan dražji, ali mesečno naročnino nanj, ampak tudi čas za tradicionalno branje v današnjem digitaliziranem svetu, v katerem so možnost osredotočenja in minute za intelektualni mir privilegij redkih.

Marsikdo med nami lokalni primanjkljaj blaži preprosto z vključevanjem v druge medijske svetove. Nemara je tudi to eden ključnih razlogov za odlično znanje angleščine, zlasti med mladimi pri nas. To z določeno zaskrbljenostjo neradi potrdijo osnovnošolski učitelji slovenščine. Slovenski "milleniali" živijo v digitaliziranem talilnem loncu, kjer prevladuje angleščina – in ta kroji tudi njihov sleng. V tem seveda niso drugačni od svojih vrstnikov drugod po svetu. Čeprav imamo v osamosvojeni Sloveniji naposled več sinhroniziranih risank in subvencioniramo vsaj za polovico mase povprečnega učenca osnovnošolskih učbenikov v vsakem letniku, je založništvo v slovenskem jeziku pod dodatnim pritiskom in lokalno družbeno vključevanje mladih postaja resen izziv.

Google zmaguje med mladimi

Iz nedavno predstavljene Valiconove Raziskave odnosa do medijev, ki jo je naročilo ministrstvo za kulturo za potrebe izdelave medijske strategije in je javno dostopna, a skrbno "skrita" v globinah spletnih strani tega ministrstva, lahko razberemo drobno valovanje na gladini slovenskega bralstva, pravzaprav napoveduje nekakšen cunami za založnike.

Medtem ko za večji del populacije javna RTV Slovenija še vedno predstavlja ključni vir obveščanja, ki mu obenem tudi najbolj verjamejo, globalni internetni viri, med njimi na prvem mestu, preprosto, Google, zmagujejo med mladimi. Dovolj je, da si ogledamo le en prikaz celotne prezentacije, tisti, ki razvršča medije glede na pomembnost in zaupanje med starejšimi in mlajšimi. Medtem ko se pri prvih časopisi še kosajo s spletnimi novicami v pozitivnem kvadrantu, so pri drugih ti povsem na dnu, tako z vidika pomembnosti kot zaupanja.

Razlika v razvrščanju medijev glede na pomembnost in zaupanje med starejšimi in mlajšimi bralci Razlika v razvrščanju medijev glede na pomembnost in zaupanje med starejšimi in mlajšimi bralci

Vir slike.

Bodimo prizanesljivi do "millenialov", do mladih, rojenih okrog preloma tisočletja in še kakšno leto pozneje. Predstavniki generacije, ki je rojena pred zasloni naših prenosnikov in se je prvih besed učila med iskanjem odgovorov z iPada govorečega mačka Toma, samoizpraševanja o časopisih ne bodo mogli zlahka razumeti. In to jih niti ne bo preveč ganilo.

Primerno od manj primernega se učijo razlikovati z videoposnetkov na YouTubu in posnemajo zglede, na katere starejši ne moremo niti približno naleteti. Družno se zabavajo ob kolektivnih računalniških igricah, v katere se vključujejo iz svojih domov, vsak pred svojim računalnikom. Za družbo ob ogledu filma v kinu se s prijatelji dogovorijo kar po Facebooku in tam tudi vprašajo sošolce, kaj je bilo za domačo nalogo.

Slovenski "milleniali" in domači mediji

Ali pač? "Izguba" slovenskih "millenialov" med bralstvom lokalnih informativnih vsebin ima vendarle drugačen izvor. Vsi založniki po svetu ugotavljajo, da je mlade vedno težje "ujeti" v reden, po možnosti naročniški odnos z medijem, saj se je njihova globalna mobilnost povsod povečala, večjezičnost pa je postala pravilo. Daljše obdobje izobraževanja, višja zaposlenost žensk, prekariat, samska gospodinjstva, poznejše ustvarjanje družine in odsotnost družinske mize vse do štiridesetega leta starosti so ključni razlogi, zakaj informativni mediji težje zgradijo redno bralstvo med mlajšimi ne le v tisku, ampak tudi na digitalnih nosilcih. Naših "millenialov" pa očitno domači informativni mediji sploh ne zanimajo. Jim ne verjamejo. V njih ne najdejo pravega smisla. Tako virtualno odhajajo za tistimi mladimi, ki vse bolj množično tudi dejansko odhajajo v večji svet.

V prihodnjih tednih bomo objavili serijo kolumn o prihodnosti medijev, zlasti slovenskih. Razprava o slovenskih medijih je moderirana. Uredništvo si pridržuje pravico, da zapise, ki so žaljivi, ne obravnavajo teme, so ad hominem ali po uredniških kriterijih neprimerni, briše in takšnim komentatorjem tudi onemogoči nadaljnjo možnost komentiranja.

Prihodnji teden: "The Kid" in pravice avtorjev v slovenskih medijih

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

3
  • modrooki / 08.06.2016. ob 09:37

    Vsak, ki ima nekoliko širši svetovni nazor, kot enodimenzionalna levo-desna delitev, ki jo vsiljujejo slovenski mediji, si svoje novice pač poišče kje drugje. Slovenski medijski prostor je žal produkt lokalne politike (dovolj je pogledati politično vpletenost v lastništke strukture in nameščanje pravilno polariziranih novinarjev).

  • seeden / 08.06.2016. ob 12:07

    medtem, ko Združeno kraljestvo beži iz €U, pa se vse več državljanov te skupnosti sporazumeva v angleškem jeziku...

  • slomevzha / 08.06.2016. ob 10:48

    Vsaka oblast skuša tehnologijo podrediti lastnim interesom. Naša revolucija je precej novejšega datuma kot druge evropske in je dejansko prekinila gospodarsko kontinuiteto. Ko in če enkrat gospodarstvo pri nas postane večja prioriteta kot politika, se razmere bodo uredile po ekonomski logiki. Takrat bodo politiki, bančniki, managerji, odvetniki, ... imeli plače odvisne od gospodarskega stanja v državi. Do tega dneva je še dolga pot.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano